KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
si že slišal za čudovit jezikovni kamp na katerega prideš le na tri možne načine? z zajetno denarnico in vplivno družino? z posebnimi dosežki na področju jezikov? ali po sreči, če si izžreban izmed tisoč prijavljenih z enostavno vpisnico? očitno ti je na nek način uspelo in si sedaj tu. registriraj se z imenom in priimkom v lowercast - malih črkah in se nam pridruži sredi zasnežene sibirije kot domačin, študent ali član osebja!

forum je cenzuriran, spodnja meja besed pa znaša 450 besed!
oblačno, sneži, -8°C
november 2012





no one at the moment!
zasnova foruma je last administratork. sidebar, header, navigation in nekatere slike foruma narejene s strani irene sokolowskive. opisi in prispevki so avtorsko delo članov in jih je brez njihovega dovoljenja kaznivo jemati, ponarejati, kopirati, itd. forum gostuje na forumotionu. nekatere slike s strani deviantarta!

Share | 
 

 farris wheel

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatar
valerie raveneto


Število prispevkov : 91
Age : 23
Kraj : verona, italy
italy

ObjavljaNaslov sporočila: farris wheel   Čet Jul 05, 2012 11:51 pm

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
matthieu boileau


Število prispevkov : 18
Kraj : france, bordeaux
france

ObjavljaNaslov sporočila: Re: farris wheel   Sre Jul 11, 2012 9:11 am

    post written for adrianna evans
    words written 849
    notes written sorry, this is lame-ish. but it's just start. in oh, oprosti če sem pisala preveč zate da je zasedla ta vagonček in blablabla. -.-''

    čudno kako hitro so mu skozi misli šinili spomini na plavolaso postavo, ki se je sedaj sredi gneče prerivala za to, da bi dobila stolček ob njem. resda so bili vrtiljaki ena izmed najbolj zanimivih atrakcij v zabaviščnih parkih, a nihče si pravzaprav ni želel deliti te majhne kabine s popolnim tujcem. no, pa saj onadva vendarle nista bila povsem tujca pač pa bolj neke vrste prikrita sovražnika, ki sta bila bitko za pomembno osebo v njunem življenju.
    tistega popoldne je večino časa prebil za shakespearjevim delom romeo in julija. nad angleškim pisateljem se je navdušil v gimnaziji, ko je prvič prebiral eno izmed njegovih del. že v zgodnjih letih se je tako popolnoma navdušil nad njim in tako dobival dodatno inspiracijo in navdih. prebiral je besedo za besedo in list za listom, dokler pozno popoldne ni končno zaprl platnic in olajšano, da je končal z branjem te knjige, sedel pred televizijo. zdolgočaseno je zrl v zaslon pred seboj in se smilil tebi nič meni nič, saj deborah ni bilo doma - tako da je moral nekaj večerov preživeti kar sam. a več ali manj je bil vajen, da je gledal angleško televizijo in tako izboljševal svojo izgovorjavo besed. še vedno mu niso šli v nos čudno zakomplicirani angleški časi, ki so bili povsem drugačni od francoščine. no, pa saj je bilo povsem jasno kot beli dan, da je bila francoščina kot njegov materni jezik veliko lažja kot angleščina. ugasnil je televizijski zaslon in daljinec zabrisal med časopis, ki je ležal vsepovsod po tleh. šare v njunem stanovanju zagotovo ni manjkalo, kajti tla so bila pokrita s škatlami v katerih so bile še vedno nekatere njune stvari, med tem ko so bile stene polne skupnih slik in spominov iz otroštva. zagotovo nista spadala med tiste vrste ljudi, ki so bili obsedeni s pospravljanjem saj je bila kuhinja v popolnem neredu. kot bi vanjo treščila bomba, so v koritu še vedno ležali ostanki poznega zajtrka in večerje s prejšnjega dne. pa je šla njuna trda vzgoja po zlu! ko se je še tretjič sprehodil mimo kupov reklamnih sporočil, mu je v oko padel letak na katerem je bil velikanski napis summer carnival. pravzaprav v svojem celem življenju še sploh nikoli ni bil na kakem karnivalu, a brez deborah je vse tako ali tako zvenelo preveč zdolgočaseno. nekaj časa je še begal po stanovanju, a ga je na koncu vendarle premagal dolgčas in je nase navlekel prve cunje, ki jih je našel v omari. ob deborah se je vedno počutil posebnega in hkrati mu je bilo všeč, da ni dajala preveč na videz. vseeno ji je bilo kakšen je bil videti in ali je nosil znamke ali pa poceni rabljeno robo iz prve trgovine. v krizi kakršni sta bila trenutno si tako ali tako nista mogla privoščiti nič kaj več od rabljenih ali poceni trgovinic z oblekami. nadel si je kapri sive hlače, olivno majico s kratkimi rokavi in modre superge. na videz ni bil videti nič kaj posebnega, kar mu je nekako ugajalo. nikoli si ni želel preveč izstopati iz družbe, še posebno pa ne sedaj. karneval je bil od njunega stanovanja oddaljen dobrih nekaj minut, če si šel peš, a je namesto tega uporabil kar starega ponija in se odpeljal s kolesom. tako je prihranil nekaj utrujajočih minut, nato pa staro mašino pustil kar pri vhodu. na karnevalu so se drle gneče ljudi. veliko je bilo mladih družin, najverjetneje turistov, ki so z majhnimi otroci lezli na zabijajoče se avtomobilčke in vsepovsod. ni bil prepričan ali je pametno, da se potika sam samcat tod naokrog a kdajpakdaj je pač moral tvegati. sprehodil se je mimo dišeče se pokovke in roza sladkorne pene, ki je marsikaterega otroka navdihnila z kričečim jokom in s tem staršem izpraznil denarnice še za nekaj dodatnih dolarjev. pravzaprav v teh karnevalih ni bilo nobenega posebnega pointa. zapravljanje denarja - najverjetneje prav nič drugega. ko se je tako ustavil pred velikim vrtiljakom je še sam segel po svoji denarnici, saj se je za prečudovit večerni izlet nadvse splačalo dati za vožnjo - vsaj tako ga je skušal prepričati mladi domačin, ki je ob vrtiljaku prodajal helijove balone in silil ljudi, da so še dodatno zapravljali svoj denar. in tako je sedel v enega od prostih " vagončkov " in čakal, da se vožnja začne. zaklel bi se lahko, da je tistega večera ne bo srečal na tem karnevalu, pa bi se zmotil če bi to storil. no, saj tako izgubljene duše kot je bila adrianna nihče ne bi pričakoval tu, ali pač? med tem ko se je prerivala mimo gneče vse do prostega vagončka, se je sam poskušal nadvse sproščeno usesti in zasesti čim več prostora. prekleto, spregledala je njegov ponesrečen načrt in zavila v njegovo smer. " adrianna. " je navdušeno dejal, čeprav je bilo več kot očitno, da gre za sarkazem. " kaj pa ti tukaj? če želiš se lahko peljem naslednjo rundo, navsezadnje res ne želim, da bi me kakorkoli poškodovala in res si ne želim pasti z vrtiljaka, " pri tem je nadvse očitno zavil z očmi in se posiljivo nasmehnil.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
nicole ellingsen


Število prispevkov : 14
Kraj : stockholm, sweden
sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: farris wheel   Čet Jul 12, 2012 12:08 am

    [Only admins are allowed to see this image]

    tagged; mikael (:
    words; 546
    comments; hm, ja, začetki pač -.- i'll try my best, da bo naslednjič kaj boljše (:

    »Sovražim japonke,« je jezno zamrmrala, medtem ko se je v soju svetlobe zgodnjega poletja prebijala skozi množico ljudi, ki je pravzaprav postala že vsakdanjik tega karnevala. Opazovala je ljudi, ki so z navdušenimi obrazi in s sladoledom v roki prihajali naproti, in naenkrat se ji je zazdelo, kot da se je se je znašla sredi polnega vala frenetičnega navdušenja in vznemirjenja, ki se je širilo naokoli kot kakšna senca. Navdušenje in veselje je bilo tako nalezljivo, da se ji je na obrazu nehote za hip narisal veder nasmešek, ki pa je izginil že naslednjo sekundo, ko ji je žulj, ki se je na njenem desnem palcu bohotil kot kakšna meduza, počil in povzročil, da je nehote vztrepetala od bolečine. Med prsti na nogah ji je pricurljala tekočina in ko je sklonila glavo ter pogledala navzdol, je lahko le zavila z očmi. Krasno. Zares krasno. Zakaj ji je bilo treba ravno danes obuti te preklete natikače? Med tihim preklinjanjem je segla po robčku, počepnila in ga kolikor se ga hitro stlačila med prste na nogah. Bolečina je nekoliko popustila, in ko je trenutek zatem pogledala bel robček, ki je bil sedaj kot šal ovit okoli njenega palca, je le skomignila z rameni. Bo pač hodila pa z robcem v nogah, le kaj drugega pa ji še preostane?

    Zopet se je vzravnala, nato pa kot kakšen starec odšepala vzdolž stojnic, ki so se kot lutke vrstile ena zraven druge ter z glasnimi vzkliki prodajalcev k sebi vabile obiskovalce. Prodajali so praktično vse – od sladkorne pene pa do velikih plišastih medvedkov, a v tem trenutku je to ni preveč zanimalo, saj je njeno pozornost pritegnilo nekaj povsem drugega. Prav čisto na koncu stojnic je namreč stalo veliko vrteče kolo, ki se je v poznem popoldanskem soncu bleščalo daleč naokoli, in ko ga je zagledala, so se ji ustnice nehote raztegnile v velik nasmešek, oči pa so se ji pri tem tako zasvetile, da je bila videti kot otrok, ki mu pravkar podarijo družinski paket čokoladnih bonbonov. Pospešila je korak in medtem ko se je približevala večmetrskem visokem kolesu, so ji misli nezavedno odtavale v preteklost. Pred očmi so se ji nenadoma začeli vrteti prizori, ko je še kot otrok vedno sitnarila staršem, da sta jo peljala na kolo, nato pa skoraj celo pot jokala, ker se je bala višine. Nasmehnila se je svojim mislim in skoraj nostalgično zavzdihnila za tistimi časi, ki so se takrat zdeli tako popolni in brezskrbni.

    Ko je čez nekaj trenutkov stala pred velikim igralom in kot kakšna turistka strmela vanj, si ni mogla kaj, da se ne bi znova nasmehnila. Hitro se je postavila v vrsto, nato pa iz torbice potegnila fotoaparat ter napravila nekaj fotografij. A ravno, ko je nastavila zaslonko, da bi napravila še zadnjo sliko, jo je nekdo potisnil in kakor domina je priletela v temnolasca, ki je stal pred njo. »Oprostite,« se je hitela opravičevati in že dvignila roko, da bi nakazala, da ni njena krivda, ko se je temnolasec obrnil. Pred njo se je pojavil znan obraz, ki ga v tistem trenutku niti najmanj ni pričakovala in od presenečenja so ji spodnja čeljust skoraj treščila na tla. »Mikael?« je vprašala in pri tem zamežikala kot da ne bi bila povsem prepričana ali prav vidi. »Kaj pa ti počneš tukaj?«

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
adrianna evans


Število prispevkov : 33
Kraj : paradise island, caribbean.
usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: farris wheel   Čet Jul 12, 2012 1:40 am

[Only admins are allowed to see this image]
for : matthieu
words: 802


niti ni bilo slabo, če si se na poletni karneval odpravil sam. kje je navsezadnje pisalo, da se sploh moraš s kom pojaviti tam ? nikjer, za opravljive duše pa ji je bilo tako ali tako vseeno ter se preveč ni ozirala na to kaj so imele za govoriti naokoli samo zato, ker se ni pojavila s svojim možem. ljudje niso mogli pričakovati, da bo vedno njemu ob boku in mu dajala vso svojo podporo medtem, ko sama ne bo dobila od njega nič drugega kot le kakšno tiho opazko ali skok v posteljo drugi. srečo je imela, da so okoli nje tekali otroci, radoživi in razigrani, da je za trenutek odmislila misli na damiena in se osredotočila na veselost ljudi okoli nje in pozitivno energijo, ki jo je obdajala vse od trenutka ko je stopila skozi velika vrata na katerih je bil obešen napis za dobrodošlico. v njej pa se je tudi prebudil tisti občutek navdušenja in otroškega rajanja za katerega je skoraj da pozabila. zdaj je bila odrasla ženska, ki je živela iz dneva v dan, ter ne več tisto svetlolaso dekle katero je imelo lase spete v dva čopka in ovita z rdečo mašno. ni več nagajala bratu in ni več živela brez problemov, živela je bolje kot sedaj. kaj je sedaj imela od vsega ? tekala je gor in dol, skrbela za delo animatorke, skrbela za tisoče ponorelih hormonov in uporniških najstnikov katerim starši plačajo za vsako malo napako in delila svoj srečen konec z nekom, ki ni kazal da hoče biti in da kadarkoli bo princ na belem konju. življenje pa je preprosto minilo mimo nje in ni ga znala izkoristiti tako kot bi ga mogla, stara je bila triindvajset počutila pa se je že kot da bi jih imela štirideset. mogoče pa se je zato obdajala z mladimi ljudmi, da bi opomnila samo sebe kdo je in kaj je ter preprečila, da bi še bolj odrasla. navsezadnje je kot komaj polnoletno dekle stopala proti oltarju in se poročala z nekom, ki ga je resda ljubila in sprva je delovalo kakor da je vse lepo in prav, ter da ne počne napake. a kako zelo se je motila ! medeni meseci so minili in prišli so na vrsto leta prepirov, varanj in obtoževanj ter bolečine.

zavzdihnila je in se nasmehnila fantku, ki je tekel proti njej in se skoraj zaletel v njo, potem pa se prikupno opravičil in stekel dalje s sladkorno peno v roki. počasi je dvignila pogled naprej in roke potisnila v žepe svojih kratkih hlač, svojo pot pa nadaljevala brez nekega posebnega cilja. navsezadnje se ji nikamor ni mudilo in želje po tem, da bi se obrnila ter odšla domov pa še vedno ni imela. komaj je prišla in vsaj krog ali dva je lahko naredila, ter se nadihala svežega zraka potem pa se je lahko vrnila nazaj v svojo sobo v upanju, da sostanovalca ne bi zmotila pri čem pomembnem kot je bilo popravljanje kakšnih testov ali pa priprave snovi za nov dan. res ni rada bila v napoto ali pa motila kogarkoli še manj pa nekoga s katerim si je praktično delila streho nad glavo. in raje je ostala v dobrih odnosih z njim kot da je pakirala kovčke in se vračala k damienu.

v daljavi pa je na ogromnem vrtiljaku s kabinami kmalu opazila znano postavo in ni se dolgo obotavljala, ko je že sama vzela iz torbice denar in ga stisnila prodajalcu v roke potem pa si poskušala izboriti kabino v kateri je sedel matthieu. ni ga sovražila, nasprotno pomagati je hotela njemu in njegovi zaročenki pred propadom čez nekaj mesecev. vsa njuna zaroka je sedaj delovala kot pravljica, to je tudi sama vedela, ampak je tudi vedela kaj se zgodi kasneje in bila sta občutno premlada. on leto mlajši od nje in ona je komaj dozorela v devetnajsta leta. definitivno ne leta v katerih si načrtoval tako velik korak, kot je poroka. » če nasprotujem tvoji poroki še ne pomeni, da te hočem mrtvega matthieu, « je rekla in se namrščila ob njegovem komentarju, zaboga saj ni bila serijska morilka, ki bi ga sedaj vrgla ven iz kabine. » sploh pa se že premikamo in druge možnosti nimaš kot da potrpiš, « je dejala in skomignila z rameni in se udobno namestila. » sama sem pri njenih letih stopala v zakon in poglej me sedaj. vidiš kje mojega moža, ki zaljubljeno gleda proti meni in je navdušen ker sem njegova gospa evans ? prekleto to so samo najstniške sanje toda čez nekaj mesecev ne bo več te idile in žal ti bo. tebi in njej, « samo bala se je, da bosta to oba prepozno dojela in ugotovila kako zelo prav je imela. življenje pač ni pravljica, ampak kruta realnost.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
matthieu boileau


Število prispevkov : 18
Kraj : france, bordeaux
france

ObjavljaNaslov sporočila: Re: farris wheel   Čet Jul 12, 2012 4:37 am

    post written for adrianna evans
    words written 881
    notes written oh they are sweet :3

    nikakor ni bil človek, ki bi se nad komurkoli znašal ali postal nevljuden samo zaradi manjših nestrinjanj. s takimi rečmi se je ponavadi silovito dobro spopadal in tudi tokrat ne bi smelo biti nič drugače. mogoče je bilo že res, da nista bila še povsem zrela za poroko, a bog hvala sta bila vsaj oba polnoletna. on star dvaindvajset, ona pa dobrih devetnajst let sta štela za kar spodobno ljubek par in nista preveč sevala v oči. mogoče je imela plavolaska prav, najbrž še res nista bila tako dobro izkušena kot ona, kar pa niti slučajno ni pomenilo, da njun zakon ne bi mogel preživeti vseh težav kot njej. ne nazadnje je moral imeti njun pobeg sploh smisel, kajti če je bil le ta bolj ali manj zaman, potem ni imelo nič več smisla. potem je bila vsa pot do karibov zapravljena in tu nista imela prav ničesar več za početi. zamahnil je z roko in ji dajal vedeti, da mu je povsem vseeno če sedi poleg njega. no, mogoče ne povsem a tokrat ni želel nobenih incidentov v mestu kamor se je bil ravno preselil. " oh, oprostite gospa evans sem bil že skoraj povsem prepričan, da me želite mrtvega, " je z gosposkim tonom dejal, čeprav je sarkastični odgovor zvenel, kot bi se ji želel posmehovati. mogoče pa je bil to celo njegov namen, le da ni želel tvegati kakršne koli pleske ali udarca pod pasom. dobro, mogoče sta z adrianno samo napačno začela. poznal jo je komaj nekaj tednov a glede na to, da sta se z deborah precej dobro razumeli ji pač ni smel kar tako oporekati. ženske so bile že po naravi precej bolj ukazovalne kot moški in zadnja stvar, ki si jo je v tem času želel so bili še dodatni prepiri s svojo zaročenko. lahko bi rekli, da ji zaenkrat samo še ni zaupal in da mu je bila še preveč tuja za take debate, ki jih je načenjala.
    vrtiljak se je počasi zagugal sprva v levo, nato pa pot nadaljeval v desno stran. po hitrosti je sklepal, da je morala biti reč že precej stara - mogoče pa je bil to le namen, da je moral s svojo novo sopotnico preživeti kar se da veliko časa. no, če je bilo tako namenjeno bo najbrž že držalo. " ne skrbi saj znam poskrbeti sam zase in če ti je že tako v užitek, da nama soliš pamet in kritiziraš vsako najino potezo, no potem ti predlagam da postaneš psiholog za še neporočene pare in vsakomur svetuješ naj ne stopi v zakonski stan, da na koncu vendarle ne bo končal v tako obupnem stanju tako kot ti, " zvenel je rahlo zadirčno, a vendarle ji je moral pokazati, da ga njeno oporekanje ne bo prestrašilo. prekleto! bil je moški in kdajpakdaj se je moral tudi on postaviti zase. dovolj je imel tega, da je bil vedno on tista psica, ki je doma ugajal staršem in živel pod njuno težko vzgojo. sedaj ko se je končno osvobodil tega napornega življenja, mu pač pameti ne bo solila še ena plavolaska, ki je vkorakala iz še bolj bednega zakona kot njegovi starši. " mogoče. a če prav dobro premisliš si morala tudi ti storiti kaj napačnega, da se je vse končalo tako pogubno, " verjel je v njuno ljubezen, ki sta jo iz dneva v dan oblikovala in nežno vzgajala. mogoče to ni bilo vse kar sta lahko pokazala in verjetno se še nista poznala tako dobro, kot sta si lahko predstavljala. a konec koncev se vsi zakonci pred poroko sploh še ne poznajo. v vsakem izmed njih bije bitko strah in hrepenenje po nečem novem. zakaj bi morala ravno onadva žrtvovati svojo ljubezen samo zaradi pogubnega zakona ljubimcev evans?
    vrtiljak je za sekundo pospešil svojo hitrost, a še vedno si lahko opazil nočno panoramo nad celotnim mestom. verjetno je šlo za cilka petdeset metrov od tal in oddaljenih od resničnosti. ko je tako za trenutek zaprl oči in globoko vzdihnil tropski zrak, je končno le lahko začutil svobodnega duha. počutil se je povsem izžetega in izmučenega od prejšnjega življenja, a ob deborah se je sedaj počutil tako zelo izpopolnjenega, da je že kar bolelo od tako močne strasti. kaj vse bi dal, da bi lahko bil še vedno ob svoji družini - ki je bila ne glede na vse še vedno tista prava družina, ki jo je zapustil s težkim srcem, a življenje je teklo dalje in če je bila to pač božja volja potem je moral sprejeti tako usodo. " ne moreš vedeti, da med nama ne bo take idile. mogoče pa bo, mogoče nama celo uspe razviti družino, ki bo imela več ljubezni, kot sta jo vidva sploh kadarkoli premogla, " govoril je iz srca in če je bila ljubezen do deborah res prava, potem so bile besede resnično globoke. " adrianna, poslušaj me - na kolenih te prosim. pusti, da se najini dogodki razvijejo po božji poti. ne krivi besed in dejanj še predno se karkoli sploh zgodi. " upal je, da je zvenel vsaj malo bolj mirno kakor pa je čutil v sebi. takih tem nikakor ni želel načeti z jezo in razočaranjem nad njo, saj se mu je navsezadnje smilila. globoko v sebi se je utapljala v lastnem zrežiranem življenju. trpela je.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
valerie raveneto


Število prispevkov : 91
Age : 23
Kraj : verona, italy
italy

ObjavljaNaslov sporočila: Re: farris wheel   Pet Jul 13, 2012 10:22 am

[Only admins are allowed to see this image]
    tagged is awsome adam smitten and kay is looking like [Only admins are allowed to see this link]. oh, and sorry, sorry, sorry for late, ampak začetkov se nikakor ne morem spravit pisat- but hurr we go! <3
saj bi lagala, če bi dejala, da se ne počuti trapasto, ker je v bistvu imela v načrtu oditi na poletni karneval ter že kolikokrat se je ustavila, odločena da vseeno ni pametno iti nikamor ter sedla nazaj v kavč in si prižgala televizijo, vendar po nekaj minutnem gledanju kakšne bedne oddaje, je bila zopet na nogah, odločena da gre. bog ve kolikokrat, je to v bistvu danes že ponovila- vstajanje iz kavča, odločenost, da gre, obrat za sto osemdeset stopinj in že zopet je bila na istem mestu kakor prej. vendar ne tokrat. z lahkimi koraki je stopila v svojo sobo ter za nekaj sekund obstala med vrati, še vedno s kančkom oklevanja, nato pa le stopila do svoje omare, jo na široko odprla ter se z priprtimi očmi zazrla v njeno vsebino. pa saj res, da je imela vse police napolnjene z majicami, hlačam ter oblekam, vendar kaj ko pa sedaj se ni mogla zapičiti v eno ter reči, da je to preprosto tista, ki jo bo danes imela na sebi. zavzdihnila je ter malo je manjkalo, da se ni usedla na tla ter obupano zazrla v nabito polno omaro, v kateri še vedno ni našla nič za obleči. namesto tega se je ne preveč navdušeno začela sprehajati po mestu ter na koncu zavila v kopalnico, se postavila pred omarico poleg ogledala ter iz nje vzela maskaro- edino ličilo, ki ga je imela namen uporabiti. na hitro jo je nanesla na trepalnice, si kolikor toliko uredila neukrotljive kodre, ko se je zopet vrnila pred omaro ter uprla roke v boke. nekako je zopet čutila tisto obotavljanje ali naj odide ali ne ter v glavi je zopet imela vse možne opcije, kaj vse se lahko zgodi ta večer, od tega, da lahko sreča nekoga, ki ji bo že s svojo prisotnostjo uničil večer- kar se je zadnje čase vse pogosteje dogajalo ali pa celo da jo celo njena bolezen izneveri- kar je zadnje čase zelo rada počela ter preprosto omedli sredi zabaviščnega parka. namrdnila se je ob tej možnosti, za katero je vedela, da bi kljub vsemu znala biti popolnoma uresničljiva danes, vendar danes ni imela namena popustiti ter preprosto v bistvu prepustiti večer levkemiji- ne, prevečkrat je bila prikrajšana ob marsikatero stvar, zgolj zaradi dejstva, ker umira, vendar danes ni imela namena tega storiti. odločila se je, da bo odšla ven, na tisti poletni karneval, ki se ga je tako veselila in to bo tudi storila. s to odločnostjo je iz omare vzela oblekico bež barve, ne povsem prepričana, da se je v tem v bistvu pametno odpraviti tam, vendar se je nato brez obotavljanja spravila vanjo, ne da bi ji bilo zares mar, kaj točno se bo govorilo za njenim hrbtom zaradi te oprave, prav tako pa je bila trdno odločena, da se ne bo menila, za nič kaj prijazne poglede, katere je tako ali drugače pričakovala. zavzdihnila je sama pri sebi, kakor da ji bo zrak malo zbistril možgane ter jo spravil k sebi, vendar ko se je odpravila na hodnik ter obula mogoče malce previsoke pete, je bilo skoraj še njej jasno, da tisti vdih prej, ji ni nič zbistril misli. ne da bi se še dalje s tem kakorkoli ukvarjala, je pustila, da so ji lasi padali na ramena ter končno odšla skozi vhodna vrata. za trenutek se ji je zvrtelo ter ob tem se je namrdnila. ni prenesla teh trenutkov, ko jo je bolezen tako rada opominjala, da je še vedno tu ter naj ne diha preveč lahkotno, ker ji lahko zadane zadnji udarec že ob naslednjem koraku. in ponavadi je bilo res tako, da je nad zadevo preprosto obupala, vendar ne danes, danes ni bil čas za to. tako je preprosto stopila dalje ter ustavila taksi, ki je očitno na njeno srečo pripeljal mimo ter po nekaj minutah kot vedno dolgočasne vožnje, je pristala na kraju, iz katerega se je že iz daljave slišala glasba ter nekatere zadeve so prav bodle v oči- kot vlakec smrti ter podobne zadeve in ob tem se je nasmehnila. že res, da je imela že dvajset let, vendar vseeno je imela občutek, da tega ne bo nikoli zares prerasla. podala je denar šoferju čez sedež ter končno stopila iz taksija ter se odpravila v središče zabaviščnega parka. ne da bi imela točno določen cilj, se je sprehodila naokoli, dokler se ni ustavila pred vrtiljakom. na njenem obrazu se je zarisal nasmešek, ko se je prerinila do prostega vagončka ter že je stala ob oknu, ko je ugotovila, da se ji je nekdo pridružil. zavrtela se je na petah, ko je zagledala še kako znanega temnolasca. ponavadi bi se na njenem obrazu ob tem zarisal nasmešek, tokrat pa je obdržala kolikor se da ravnodušen izraz, pomešan z manjšim presenečenjem, ker ga zopet vidi. nenazadnje, res ni pričakovala, da bo ravno tu naletela nanj ter da ga bodo strpali v isto kabino kakor njo, glede na to koliko nezasedenih je še bilo. »oh, živjo adam« ga je potem končno le pozdravila ter se obrnila nazaj k oknu. če je igral on na te karte, da se pač z njo ne sme družiti iz tega pa tega razloga, bo njej pač še manjši problem. čeprav res, da ji je bilo mar zanj, vendar če nekdo ni hotel njene bližine- zakaj bi bilo kogar silila, da se druži z njo? tega res ni imela namena storiti, pač pa stvar preprosto tako ali drugače sprejeti- kakor jo je pri njemu, brez bilo kakšnega oporekanja in tudi danes je imela namen igrati na te karte, čeprav sta bila zaprta v tako majhnem prostorčku in po vrhu še sama- vendar kakorkoli, vedela je, da bo to storila brez težav.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
adrianna evans


Število prispevkov : 33
Kraj : paradise island, caribbean.
usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: farris wheel   Pet Jul 13, 2012 10:40 pm

[Only admins are allowed to see this image]
for : matthieu
words: 862


bil je preveč prepričan sam vase in v dejstvo, da bi njuna ljubezen lahko premagala vse. vendar to včasih preprosto ni dovolj, ampak je potrebno veliko več kot samo beseda ljubim te. lahko, da sta se imela rada, sama v to ni dvomila, in več kot očitno tudi ona dva ne. vendar vseeno se zato še ni bilo potrebno poročiti, dovolj je bilo samo že, če sta bila preprosto skupaj. samo zato, ker imaš nekoga rad še ne pomeni da oblačiš belo obleko in stopaš proti oltarju. očitno pa so ljudje bili preveč nepremišljeni in še ona sama med njimi, potem pa so se čudili nad številom ločitev. sama pa jima je le hotela dati vedeti, da vse skupaj ni pravljica ampak trnova pot. in, da si morata vzeti čas, ter se prepričati ali počneta prav ali ne. » adrianna prosim, « je namrščeno zamrmrala in pogledala proti njemu. ni prenašala, če ji je kdo tako pravil in jo samo opominjal kako zelo je zavozila svoje življenje in svojo svobodo tistega dne, ko se je poročila z damienom v prepričanju da počne pravo stvar in predvsem, da jima je bilo to preprosto namenjeno iz ljubezni ne denarja. na koncu pa je očitno le denar bil pomemben njej pa so ostale trapaste sanje o popolnem zakonu. kako zelo neumna je bila ! kako zelo ! zato je hotela predvsem deborah dati možnost, da počaka in se prepriča ali počne pravo stvar. navsezadnje mogoče je bila ta stvar prava in možna, da se razplete naprej, a ne sedaj. ne pri devetnajstih letih, ko je vse skupaj menilo na absurd. prav sedaj je morala razživeti se in se zabavati, ne pa planirati poroke. medtem, ko on…on pa je prav tako moral poskrbeti prvo za svoje življenje.
vrtiljak se je počasi že premikal in ob tem se je zadovoljno nasmehnila, čeprav stvar ni delovala varno in bi najraje stisnila njegovo roko v prepričanj da je varna. a tega navsezadnje ni storila, ni hotela izpasti neumno pa tudi ni hotela biti videti kot kakšna strahopetka. » nimam nič proti zakonu, vendar zaboga stara je devetnajst ! življenje je še pred njo, ne pa usoda gospodinje doma. kako si predstavljaš sedaj vse skupaj ? da bosta kupila lepo hiško s psom na vrtu in živela srečno do konca svojih dni ? neumno in plehko od tebe, če misliš da bo tako, « ter preprosto sklenila roke na prsih in pogledala proti karnevalu, ki je sedaj pridobil še na večji množici. matthieu ni imel pojma, mislil je da ve vse, a vedel je tako zelo malo. a deborah je bila premlada za vse skupaj in odločitev je bila preveč ne razsodna in nepremišljena. mogoče leta niso bila vse in je bila prej pomembna zrelost, a tudi za to ni bila prepričana da imata. ni imela proti njima čisto nič, deborah ji je bila še pri srcu…vseeno pa to ni spremenilo njenega mnenja. delala sta napako, o kateri sta morala premisliti in se prepričati da je ta ljubezen res vredna zakona in ne samo trdne in močne zveze. »ljubila sem ga, podpirala sem ga in mu nudila vse kar sem lahko. in, ko bi že morala obupati nisem. se ti ne zdi, da sem naredila dovolj ? ampak je potrebno, da se trudita oba in njemu sem preprosto postala dolgočasna…potreboval je nekaj novega, svežega in preprosto me je prevaral , « je mirno dejala na njegove besede, ter pogledala v njegovo smer in za trenutek pustila da je tišina obstala med njima. » in ne govorim vama samo zaradi mojih izkušenj, navsezadnje mislim da je damien poseben primer človeka in da bi še tako močna in dobra ženska na mojem mestu postala druga violina , « ter se rahlo nasmehnila nato pa nadaljevala. » to vama govorim iz dobrih namenov. veliko morata še dati skozi, da se poročita. ne samo zato, ker se imata neizmerno rada- to ni razlog. potrebno je veliko več in živeti in biti poročen z nekom je čisto druga stvar « lahko da je bila slišati, kakor stara mama in včasih se je tako že počutila. a mislila je v dobro obeh, tečna in zoprna pa tudi ni imela namena biti. zato je raje videla da sta sedaj zaključila to debato. vsaj za zdaj. »mogoče vse je mogoče. jaz sem tudi mislila, da ta poroka ni napaka in da se mogoče zgodi, da sem našla moškega svojih sanj prej kot sem si mislila pa me poglej sedaj. sem na vrtiljaku medtem, ko je on zagotovo nekje s kakšno dolgolaso črnolasko , « in rahlo zavzdihnila medtem, ko je vrtiljak počasi menjal svojo hitrost in pravzaprav več ni vedela ali to mora biti tako ali ne. » samo pravim dobro premislita in podajta tehtne razloge. ljubezen ni dovolj. ona je stara devetnajst let pri teh letih se ne poročaš in načrtuješ družine. verjemi, da ne , « ter prikimala z glavo kakor, da je res dovolj o tej temi. navsezadnje res ni mogla kar tako priti in ponovno kakor pokvarjena plošča razglabljati o eni in isti temi.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
adam westermark


Število prispevkov : 52
Age : 24
Kraj : stockholm, sweden
sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: farris wheel   Sob Jul 14, 2012 3:01 am










Mikael, torej njegov ljubi dvojček, je včasih resnično spominjal na kakšno staro lajno, ki je ponavljala ene in iste zadeve – nasitna stvar, kot so bila nasitna bratova opozorila, morda prošnje, naj ne počne tega ali onega. Prav, morda se ni motil in je bilo pač nekaj zlobnega v tem, da je neko majhno punčko prepričal, da mu je izročila svojo sladkorno peno, s katero se je zdaj prav prijetno sladkal in se ob svojem doseženem cilju zmagoslavno nasmihal svojemu bratu. Že samo iz enega pogleda, ki mu ga je v tistem namenil, je lahko ugotovil, kaj si njegov dvojček, ki je bil pravzaprav zaslužen za to, da se je sploh pojavil na temle karnevalu, misli – ne, njegovo početje ni bilo v skladu z manirami, ki sta se jih učila skozi vso življenje. Pravzaprav je bil prepričan, da je bratovo zavijanje z očmi pravkar pomenilo, da je nepoboljšljivi kreten. Pa vendar je ostal ob njem in ga poskušal zvleči na enega izmed tistih velikih vrtiljakov, ki navsezadnje niso bili nič kaj prida interesantni – zgolj vrtenje v krogu, kaj je bilo v tem toliko atraktivnega? Mar bi šla na kak bolj razburljiv vlakec smrti, gotovo bi tam oba umrla od navdušenosti – oziroma bi bil sam bolj tisti, ki bi se pretvarjal, da je vsa zadeva resnično tako navdušujoča.

Kakorkoli že, uspelo mu je – ni vedel kako, toda dvojček je vsekakor imel nekake posebne sposobnosti prepričevanja, kar je nazadnje vodilo do tega, da sta se oba namenila proti igralu, ki bi ga bo bratovem mnenju morala preizkusiti. Seveda sta najprej morala potrpežljivo počakati v čakalni vrsti, da sta sploh prišla na vrsto – no, vsaj Mikael je, ki je – kot ponavadi – upošteval primerno vedenje, po možnosti so se mu v tistem trenutku po glavi pletla vsa pravila, ki jih je v preteklosti prebral o čakanju v čakalnih vrstah. Naveličano je zavzdihnil in se odločil, da pusti svojega brata za seboj – če že morata iti na ta vrtiljak, je sam nameraval iti s stilom. To je bilo, da je kljub pritoževanju s strani ljudi, ki so imeli toliko manir, da so potrpežljivo čakali v vrstah, prerinil mimo njih nekam v ospredje. Ponavadi bi si ob takem momentu na obraz narisal opravičujoč nasmešek vljudnostne sorte, pa vendarle se mu ni ljubilo – potrebno bi preveč volje in energije, te pa ni nameraval trositi za tako nepomembne zadeve, ki tako ali tako ne bi prinesle nekega učinka. Tako se je, ne meneč za vse besede, ki so mu ljudje ob njegovi vsiljivosti namenjali, prerinil vse do blagajne, kjer si je z malomarno potezo priskrbel karto, potem pa se sprehodil do enega izmed naključnih vagončkov, ki so jih ljudje že začenjali polniti. Ni se pretirano oziral na to, katerega od njih bi si izbral – ni mu bilo mar za takšne podrobnosti ali pa je vsaj delovalo tako.

Vsekakor pa ni pričakoval, da si bo zbral ravno tistega, v katerem je sedela rjavolaska, ob pogledu na katero se je njegovo srce za hip ustavilo. »Kaeyln,« je počasi spregovoril, mu je kratkem šoku, vendarle uspelo priti do besede. »Kaj pa ti tukaj?« Zavedal se je svojega neumnega, toda še najbolj logičnega vprašanja in se ob tem nekoliko namrščil. »Pozabi.« Zmajal je z glavo in za trenutek umaknil pogled od osebe, ki se ga je v tistem očitno odločilo ignorirati. Saj, če bi poleg njega sedel kdo drug, mu ne bi bilo niti malo mar – toda bila je ona, oseba, ob kateri se je počutil povsem drugačno. Vse skupaj ga je begalo – ne bi smel tako čutiti, ne bi se smel venomer zalotiti ob misli, da jo potrebuje ob sebi. Način, kako ga je gledala, ga je navdal s toplino, bila je sposobna, da se vsaj tistih nekaj uric, ko je bil ob njej ni obnašal kot prvovrstni kreten. Pa vendar je bil kreten, ker jo je ob zadnjem srečanju prosil, naj se ga za vedno izogiba, ker pač ne moreta biti prijatelja. Morda pa je bila to napaka. Morda pa je v svojem življenju resnično potreboval nekoga, kot je bila ona. Stresel je z glavo, kot da bi se hotel znebiti vseh teh trapastih misli, ki so mu mešale glavo poleg že očitnih razlogov. »Tukaj sem z bratom,« je prekinil mučno tišino s svojimi besedami, ne da bi zares vedel, zakaj ji to pripoveduje, ob tem pa zaznal, da se je kolo pričelo premikati. »Mikael,« se je ob omembi bratovega imena na njegovem obrazu nenadoma zarisal lahni nasmešek. »Ga poznaš?« Pogledal je proti njej in čakal, da bo svoje oči končno odlepila od trapastega okna. Ni bil prepričan, kaj točno bi moral reči, toda tista potreba po njeni pozornosti, ga je pripravila do tega, da je nazadnje le spregovoril, čeprav bi bilo morda bolje, če bi ostal tiho.






TAGGED: awwdorable kaeyln smitten3
COMMENT: awww, i love the way she influences on him. <3


TEMPLATE BY [Only admins are allowed to see this link] AT CAUTION 2.0 !

________________________________________

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
valerie raveneto


Število prispevkov : 91
Age : 23
Kraj : verona, italy
italy

ObjavljaNaslov sporočila: Re: farris wheel   Sob Jul 14, 2012 11:40 am

[Only admins are allowed to see this image]
    tagged is awsome adam smitten and kay is looking like [Only admins are allowed to see this link]. njah, this one is pathetic, pozna ura and everything. next one better, i promise. and indeed, it's sweet actually! <3
mogoče je bila celo malo ponosna na dejstvo, da pozna tudi drugo stran adama, vendar kaj ko jo je v hipu, ko se je tudi sam začel tega zavedati, zaprl pred njo. res se je počutila trapasto, naenkrat ji je bil ves trud brez pomena, ko se je v bistvu borila za to, da bi mu prirasla k srcu ter postala njegova prijateljica, kateri bi res lahko brez težav vse zaupal. vendar kaj ko je potem spoznala, da on ali tega ne želi ali pa iz nekega drugega razloga je noče blizu in ji povedal, da preprosto noče, da sta prijatelja- precej usodna zadeva, nenazadnje je dekle vse skupaj vzelo k srcu ter se sprijaznilo, da pač ne bosta prijatelja, čeprav jo je zaradi tega stiskalo v prsih, glede na to, da se je v tako kratkem času navezala nanj. vendar hej, saj je že vedel zakaj je to počel, zakaj jo je odrival stran. ni se imela namena vmešavati v te stvari, nikoli se ni. bila je tisti človek, ki ni zares pričakoval pojasnila, če jih je imela, dobro, če pa ne, se je pa tudi vdala v usodo ter sprejela, kako pač je- preprosto ni v nikogar nikoli silila. ni bila takšen tip človeka, ni mogla biti. za hip se je zazrla skozi ramo k njemu, ko je spregovoril. »am, kaj ni oč…« je že začela z odgovorom na njegovo vprašanje, ko jo je prekinil s pozabi ter ob tem je le pokimala z glavo - vedno ubogljivo dekle – ter se zopet zazrla nazaj skozi okno. pogled na zabaviščni park, z vsemi raznimi žarometi, ki so ga obdajali je bil definitivno veliko bolj varna točka za njene oči, kakor adamov pogled. saj niti ni vedela za kaj, mogoče se je le bala, da bo to povzročilo nepričakovanega- od tega, da bi ji pribil kakšno krepko ali pa mogoče celo kakšna pozitivna stvar, katero pa v vsem tem niti videla ni. kakorkoli je bilo- pogled v to smer je bil definitivno bolj varen. vendar pa za razliko od nje, se je očitno on danes odločil, da je ne bo ignoriral, kar ji je bilo jasno po tem, ko je spregovoril, da je uničil nadležno tišino med njima, vendar od nje več kakor to, da je le pokimala z glavo ob njegovih besedah ni dobil. lahko bi dodala, da je ona prišla sama, da je to in ono, vendar ni čutila potrebe po tem, ne zares. nekako je bila preprosto odločena, da igra njegovo igro naprej- zakaj bi se sedaj pogovarjala z njim, ko pa jo bo naslednji dan zopet ignoriral? brez pomena. na obrazu se ji je zarisal nekakšen nasmešek, ko se je kolo začelo premikati, vendar pa, ko je omenil bratovo ime, je ta nasmešek v hipu izginil. dobil je njeno pozornost. popolno. v hipu se je zazrla vanj, s sledjo imena njegovega brata na ustnicah, ne povsem prepričana, da je slišala prav. »mikael?« je ponovila ter ob tem narahlo dvignila obrvi v začudenju. »on… on je tvoj brat?« je dejala, ne vedoč, če v bistvu mislila istega, zato si je v naslednjem trenutku poskusila preklicati v misli bilo kakšno podrobnost od njega, ne da bi se ob tem spominjala tega, kar se je v bistvu dogajalo med njima, pač pa le na splošna dejstva, kot je bil videz in ostali podatki. seveda. tudi on je bil šved, prihajal je iz enakega kraja ter naenkrat je na njegovem obrazu zaznala podobnost, ki je nikoli prej ni opazila. definitivno sta mislila istega. »seveda, oba sta westermark,« je zamrmrala bolj sama sebi kakor njemu, ob tem globoko zavzdihnila ter za trenutek zopet pogled umaknila ven, nato pa ga zapičila vanj, ob njegovih naslednjih besedah. »prekleto, da ga poznam. kaj nisi vedel?« je dejala, odločena, da zavrnitve ne bo sprejela kot odgovor. »zakaj mi nisi prej povedal, da sta brata?« je dejala ter odkimala z glavo. »ali vsaj on. zakaj nista…« je odkimala z glavo, ne da bi stavek zares dokončala. z roko si je šla skozi lase ter se zopet zazrla vanj. »vedel si za celotno zadevo, kajne? zato nisi mogel biti moj prijatelj, je tako adam?« je naenkrat začela vrtati vanj ter ob tem vprašljivo dvignila obrvi. naenkrat jo je stvar začela pravzaprav jeziti. prekleto, moral bi ji povedati, da je mikael njegov brat, moral bi ji vsaj namigniti. vsa zadeva bi bila tako prekleto drugačna…
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
adam westermark


Število prispevkov : 52
Age : 24
Kraj : stockholm, sweden
sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: farris wheel   Pon Jul 16, 2012 2:18 am










Če bi se v tistem po nekakšnem čudežu pojavila možnost za pobeg, bi se jo zagotovo oklenil kakor rešilne bilke – toda kolo se je že pričelo vrteti s počasnim ritmom, kar ga je nehote spomnilo, da je povsem ujet v past njene družbe. Saj ne da mu ne bi ugajala njena prisotnost – pravzaprav mu je še kako in ravno v tem je tičal problem, ki se ga nikakor ni mogel otresti. Nekaj smešnega je bilo v tem, da je zdaj tičal skupaj v kabini, potem ko ji je pred dnevi postavil ultimat, da se ne smeta več družiti – nobenih pojasnil, zgolj same besede, ki naj bi dovolj jasno nakazale, da jo do nedavnega namerava ignorirati. Počutil se je resnično trapasto – in nelagodno, nenadoma ni več vedel, kaj naj reče, kar je bilo za osebo, ki je imela v rokavu vedno pripravljeno kakšno sarkastično pripombo, izredno nenavadno. Z lahkoto bi lahko trdil, da je bila za vse to kriva njena družba oziroma bolje rečeno njen vpliv, ki ga je imela nanj in na njegova čustva, z dobrim znanim dejstvom, kakšen odnos sta imela temnolaska in njegov brat za spremljevalko.

»Precej očitno,« je mrmraje dokončal njene nedokončane misli, svoje oči pa radovedno usmeril proti njej, kakor da bi hotel iz njenega obraza razbrati vse, kar se ji je v tistem pletlo po glavi. »Sediš na temle vrtiljaku in se skušaš ne pogovarjati s kretenom kot sem jaz.« Skomignil je, kakor da vse skupaj sploh ne bi bilo tako važno, toda način, kako je vztrajno pogledoval proti osebi, ki se je znova zastrmela skozi okno, je razkrival povsem drugače. Bilo mu je jasno, da je bil kreten in bilo mu je jasno, da temnolaska samo hoče upoštevati njegovo svarilo, naj se ga raje izogiba. Smešno, počutil se je kot, da bi bila oseba pred njim njegova služinčad in bi ponižno ubogala vse njegove ukaze. Menda ni pričakovala, da ji bo mogel izrecno nakazati, da lahko prekine z ignoriranjem ali kaj podobnega? Zmajal je z glavo in iz grla se mu je izvil tih zvok frustracije, ko se je zavedal, da si je vse te ovire postavil čisto sam. Toda, kako bi lahko vedel, da bo rjavolaska njegove besede vzela tako zelo resno? Že je odprl usta, da bi ji priznal, da pravzaprav hoče biti njen prijatelj, a jih je s trenutkom, ko ga je del njega opozoril, kako zelo bi bilo to melodramatično, zaprl in se namesto tega raje zazrl v svoja kolena. Ni mu preostalo drugega kot da je čakal, kdaj bo tisti urok, ki ga je izvedel prek nje, prenehal.

Ni mu bilo treba čakati dolgo, ko so se njene oči nenadoma silovito obrnile proti njemu – očitno je bratovo ime, ki ga je omenil tako mimogrede, vsebovalo nekakšno magično moč, s katerim si je lahko ponovno zagotovil vso rjavolaskino pozornost. Delovala je presenečeno, kar ga je za sam trenutek nekoliko zmedlo – kako lahko še ni vedela, da sta bila brata? Nazadnje je prišel do zaključka, da ni mogla vedeti – sam ji namreč nikoli ni omenil, da ima dvojčka in očitno je ta podatek zadržal sam zase tudi Mikael. »Res nisi vedela?« se je ujel, da zmajuje z glavo, potem pa skomignil, ko ni vedel, kaj naj še na to reče - niti ne na besede, ki so se razvrstile v najbolj logična vprašanja, na katera je zdaj zahtevala odgovore, kar pa je bilo vse prej kot preprosto. »Nočem se vmešavati v vajine zadeve,« je nenadoma še sam sebe presenetil s priznanjem, ki se mu je iz ust izvil v odraz popolne nepremišljenosti. Stresel je z glavo in se zazrl v oči, ki so ga radovedno opazovale in v njih našel nekaj, kar si ni mogel čisto razložiti, pa vendar je bilo dovolj očitno, da nad celotno zadevo zagotovo ni bila najbolj zadovoljna. Morda so tiste iskrice v njenih očeh pomenile jezo, a ga je nekoliko begalo vso neskladje s tonom njenega glasu, ko ga je ohranjala popolnoma mirnega. »Ignoriral sem te, ker nisem bil prepričan, kaj bi se zgodilo z nama.« Za trenutek je zadržal njen pogled, potem pa ga znova odmaknil, kakor da bi se sramoval svoje plati, ki ji je zdaj razkrival – vse skupaj je bilo preveč simpatetično za njegov okus in to ga je še vedno spravljalo ob živce. »Oprosti.« Resno, kaj se je dogajalo z njim?





TAGGED: awwdorable kaeyln smitten3
COMMENT: no, it's totally fine. smitten2


TEMPLATE BY [Only admins are allowed to see this link] AT CAUTION 2.0 !

________________________________________

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
valerie raveneto


Število prispevkov : 91
Age : 23
Kraj : verona, italy
italy

ObjavljaNaslov sporočila: Re: farris wheel   Tor Jul 17, 2012 11:12 pm

[Only admins are allowed to see this image]
    tagged is awsome adam smitten and kay is looking like [Only admins are allowed to see this link]. i'm sorry, kr je trajalo malce dle kot bi moglo >.<
iskreno jo je zbodlo, ker je tako govoril o sebi in ni se mogla upreti, da se ne bi zazrla vanj. želela se je vstati ter stopiti do njega, ga objeti ter mu preprosto reči, da ni to kar misli, da še zdavnaj ni kreten in naj nase nikar ne gleda v tej smeri. vendar nič od tega ni storila, preprosto je obstala na svojem mestu, odmaknila pogled ter poskušala najti besede, s katerim naj mu odgovori. sedaj se res ni bila zazreti vanj, tako pa e bilo veliko lažje trmasto gledati skozi okno ter si nekje zunaj najti varno točko pred njegovim pogledom. »nisi kreten, adam« je končno le spregovorila, ne da bi ga zares pogledala. »in sam si mi rekel, da ne morava biti prijatelja, vendar ti ne zamerim« je dejala ter skomignila z rameni, ob tem se pa končno prisilila, da se je zazrla vanj. »res ti ne zamerim. najbrž že imaš svoje razloge, zakaj me nočeš v svojem življenju in to preprosto upoštevam. ne bom silila v nekoga, ki me noče v svoji bližini« je za trenutek sklonila pogled, ko se je zavedala, da so kljub vsemu še njo bolele te besede, vendar v naslednjem trenutku ga je že dvignila. vedel je zakaj to počne in ni se imela niti najmanjše pravice vmešavati. bila je tisti človek, ki je lahko to sprejela res zlahka, za razliko od ostale populacije. res, da je prekleto bolelo, vendar če je nisi hotel imeti v svoji bližini, je to sprejela popolnoma mirno. res da je bilo to nekoč veliko lažje, sploh ko se jo je lotila tista otopelost, kmalu po spoznanju, da ima levkemijo in da je danes, ko so se čustva zopet vrnila v njeno življenje vse skupaj težje, vendar ni imela druge možnosti, kot da se z vsem tem preprosto sooči. da nisi dober za vse, čeprav si želiš biti. in ob tem spoznanju, ti preprosto ne ostane drugega, kakor da se umakneš stran.

»ne adam, nisem vedela« je izgovorila skoraj skozi stisnjene zobe. saj niti ni vedela, zakaj jo je vsa ta stvar tako razburila, vendar bila je občutljiva kar se tiče teme z mikaelom in dejstvom, da ji ni povedal vsega, sploh najbolj splošne stvari. čeprav se je res ni velikokrat lotila jeza, pravzaprav je bila redko zares jezna ali kaj temu podobnega, so pa obstajali trenutki, ki so lahko zadeli v polno- kot je on sedaj, ko je dejal, da je mikael njegov brat. zavzdihnila je ter si šla z roko skozi lase. je bilo to res tako težko povedati? preprosto ji bi lahko mimogrede navrgel, da ima brata ter sedaj ne bi bilo nobenih presenečenj in razburjanja z njene strani, mogoče celo male zamere, sedaj pa je bilo vse to in morda še več- vse kar ne bi bilo treba. za trenutek je zaprla oči, ko je začutila slabost, predvidoma zaradi pretiranega razburjanja, ki ji ga je povzročilo to odkritje ter levkemija ji pri tem res ni prizanašala. globoko je zavzdihnila, preden se je bila sposobna znova zazreti vanj. njegove besede so jo v tistem trenutku zmedle in naenkrat je bilo, kakor da sledi o začetni jezi ni bilo več. le zmedeno se je zazrla vanj, ne vedoč točno, kaj naj mu odgovori. »v redu je. saj niti jaz ne vem, kaj se zares dogaja med nama. vendar… zakaj pa me potem hočeš odriniti od sebe?« je dejala ter ob teh besedah se ji je na obraz zarisala sled bolečine ter v hipu je odkimala z glavo. »oprosti, najbrž ne bi smela o tem spraševati« se je v hipu popravila ter naslonila nazaj, pripravljena, da tišina zopet leže med njima dvema, ko jo je presenetil z naslednjo besedo. presenečeno je dvignila pogled navzgor proti njemu ter odkimala z glavo. ne, tega pa zopet ni hotela, ni želela, da se kakorkoli počuti krivega. vstala je ter sedla poleg njega, tako da je lahko glavo naslonila na njegovo ramo. »je že v redu« je bilo vse, kar je lahko rekla ter oklenila se je njegove roke, da bi mu dokazala, da misli resno.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
adam westermark


Število prispevkov : 52
Age : 24
Kraj : stockholm, sweden
sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: farris wheel   Čet Jul 19, 2012 10:50 pm










Ni mogel zanikati majhnega, razumnega dela sebe, ki mu je ves čas prigovarjal, da se zadeva ne bi smela odviti na takšen način in samo za trenutek ga je stisnilo nekaj, kar je bilo sumljivo podobno krivdi. Namrščil se je in nalašč prezrl njen poskus, da bi ga prepričala v nasprotno – seveda je bil kreten, nepoboljšljivi kreten. Bil je kreten, ker si sam pri sebi ni bil sposoben priznati, da je v njem dejansko ostajalo nekaj dobrega – da ni bil vseskozi samo osel, ki je rad ljudi provociral s svojimi sarkastičnimi pripombami. Toda dejstvo je bilo, da ni bil čisto prepričan, če bi lahko bil znova tista oseba, kot je bil nekoč – ostal je čustveno neprepusten in to zgolj zaradi tega, ker nikdar ni hotel biti več tako prizadet, kot je bil, ko mu je Catalina zlomila srce. Ni hotel več misliti na to – preteklost je bila preteklost, zdaj je bil nova, drugačna oseba. In ta oseba vsekakor ni bila vajena, da je ljudem na kakršenkoli način kazala čustva ali pa občutila krivdo zaradi česa nepomembnega. Zdaj je bil človek, ki mu ni bilo mar, le da je globoko v sebi vedel, da to ni bila resnica. In prav v te globine je zdaj posegala rjavolaska pred njim, ne da bi zares vedel, kako ji je to uspelo - nikoli ni zaupal ljudem, lažje jih je bilo preprosto odvračati kot pa se spopasti z neznanimi občutki.

Ujel se je, da odkimava z glavo – znak nestrinjanja, ki ga je znal vsak dojeti, pa vendarle ne tudi sprejeti. Rjavolaska si je očitno zadala cilj, da ga spomni, kdo v resnici je, pa ga je v bistvu zgolj spomnila, da ji je ves čas delal resnično krivico. Lahko bi preprosto prezrl njene besede, ki so kazale na to, kako se je bila pripravljena zanj žrtvovati in trpeti vso bolečino, ki jo je s svojim obnašanjem polagal na ramena, pa vendar ni mogel. Presneto, zakaj ni mogel? Zakaj je bil pogovor z njo drugačen kot pogovor s komerkoli? Zakaj se je v njeni družbi počutil vedno tako čudno, drugačno?

»Prenehaj,« ji je nenadoma ukazal in besede so morda izvirale iz spoznanja, da res ni bilo pravično, pri tem pa zadržal njen pogled za sekundo dlje kot ponavadi - kot da bi ji hotel nebesedno sporočiti, da misli čisto resno ali kaj podobnega. Ne, ni se nameraval igrati njega gospodarja, toda tudi ni hotel od nje sprejemati takšnih besed, ki so ga zgolj opominjale, kako grozna oseba je v resnici. »Morda bo to slišati smešno, ampak v resnici te hočem imeti v svoji bližini.« Odsekano je zaprl svoja usta, ko se je zavedal svojih besed – prekleto, ni ji nameraval nič od tega zares priznati. Zakaj ji potem vseeno je? »Pozabi,« je hitro pristavil, s praznim upanjem, da bo imela ta beseda kakšno moč brisanja spomina. Na žalost ni bil čarodej, ki bi bil tega sposoben. »Torej, zdaj veš.« Rahel nasmešek mu je preuredil napete poteze, a ta je zginil še v istem hipu, ko se je srečal z njenimi očmi in s spoznanjem, da je očitno znova naredil nekaj narobe. In zakaj, presneto, ga je to tako begalo? Saj mu nikoli ni bilo mar, če so bila njegova dejanja v neskladju z mnenjem večine. Z očmi je pospremil potezo, ko si je šla z roko skozi lase, sam pa le nejasno zmajal z glavo. Resnično ni več vedel, kaj se dogaja. »Preprosto. Ker ne vem, kaj se dogaja,« je zdaj svoje misli še ubesedil in ji tako odgovoril na vprašanje, čeprav je bil njegov prvotni namen, da ostane tiho. Skomignil je, kot da vse skupaj ne bi bilo preveč važno, a ta gib se vsekakor ni skladal s potezami njegovega obraza, ko je na njem kazal čisto drugačno sliko. »Mogoče bi bilo vseeno bolje, če bi se mi izogibala,« je po trenutkih napete tišine spregovoril, s pogledom usmerjenim nekam v prazno in zganil roko, ko mu je nenadoma postalo nekoliko neprijetno. Ne, takšnih občutkov vsekakor ni bil vajen.





TAGGED: awwdorable kaeyln smitten3
COMMENT: this is crap, sorry.


TEMPLATE BY [Only admins are allowed to see this link] AT CAUTION 2.0 !

________________________________________

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
mikael westermark


Število prispevkov : 31
Age : 23
Kraj : stockholm, sweden.

ObjavljaNaslov sporočila: Re: farris wheel   Čet Jul 19, 2012 11:22 pm

    oh my god, I am SO SORRY for being this late.
    and this is for the wonderful nicole, obviously. smitten


    Mikael je po svoje prav oboževal karneval. Takšne in podobne dogodke je imel rad zaradi kopice različnih razlogov, med katerimi je najverjetneje prevladovala nostalgija. Spominjali so ga na otroštvo in na čase, ko je bilo njegovo življenje veliko lažje in preprostejše. Seveda, že od malih nog je vedel, kakšna usoda ga je čakala in se je bil prisiljen udeleževati takšnih in drugačnih svečanih dogodkov, ampak še vedno se vsa stvar s prestolonasledništvom ni zdela niti pol tako grozeča kot zdaj. Pa saj ne da bi ga bilo strah ali kaj podobnega, ampak včasih se je počutil brezupno izgubljenega v tej zmešnjavi, ki je bila njegovo življenje. Z boleznijo njegovega očeta in kriznih razmerah na dvoru se je življenje, ki ga je imel včasih pod nadzorom in ga je zelo dobro obvladoval, popolnoma obrnilo na glavo. In Adam mu pri tem ni bil prav nič v pomoč. Svojega brata je imel rad iz dna srca, še vedno pa si je včasih želel, da bi bil nekoliko bolj odgovoren in resen. Sploh ker je bilo očitno, da bo naloga vodenje Švedske v prihodnosti padla na njegova ramena. Sam pri sebi je zavzdihnil. Tega jutra je skušal z njim imeti resen pogovor, sredi katerega ga je Adam – po svoji stari navadi – preprosto oklical za perfekcionista in zadrteža ter odkorakal iz sobe. Ravno zato se je zdaj znašel tukaj – moral se je sprostiti.

    Veliko igralo je v hipu pritegnilo njegovo pozornost in čeprav se je od začetka karnevala najbrž že desetkrat peljal z njim, si ni mogel pomagati, da ne bi zavil naravnost tja in se postavil v vrsto. Rad je imel takšne zadeve zaradi lažnega občutka, da je v višavah lahko pobegnil od svojih skrbi in težav. Bil je lažen občutek, da, ampak še vedno dovolj močan, da mu je vsaj za nekaj trenutkov dal občutek popolnega notranjega miru. Tako ali tako je Mikael spadal med mirne ljudi, ampak včasih je v njegovi notranjosti kar vrelo – čeprav tega za nič na svetu ne bi pokazal. In ko je tako mirno stal v vrsti in se brigal sam zase, je nenadoma začutil močan udarec od zadaj, ki ga je premaknil. Ni rabil biti genij, da je ugotovil, da se je nekdo zaletel vanj od zadaj in rahlo se je namrščil, potem pa so se gube na njegovem čelu poglobile, ko je glas v njegovem spominu vzdramil spomine na osebo, ki je nikakor ne bi pričakoval tukaj. Ali sploh kjerkoli. Morda pa se mu je zaradi dolgotrajne izpostavljenosti soncu preprosto bledlo. Ja, moralo je biti to, nikakor ni bilo mogoče, da bi bila ona tukaj, kajne?

    Potem pa se je obrnil in se soočil s parom oči, ki ga je tako dobro poznal. Prepoznala ga je, v delčku sekunde, ko so se njune oči srečale. Pogoltnil je slino in skušal zajeziti poplavo čustev, ki jih je v njegovi notranjosti vzbudila njena pojava. Moral se je zbrati in čeprav je na zunaj brez težav ohranil svoj običajen, miren in sproščen izraz, je bilo vse skupaj zanj presneto težko. »Nicole,« je bilo v njegovem glasu nekaj dokončnega, ko je izrekel to ime. Ime, ki ga je nekoč oboževal zaradi nje. In ime, ki mu je skozi vsa ta leta po njej zbujalo grenke občutke zaradi zavedanja, skozi kaj je moral iti zaradi nje. »Hm, čakam v vrsti?« je odvrnil zaradi zmedenosti, čeprav sta oba prav dobro vedela, da ni bil mišljen specifično ta trenutek. »Hočem reči, najbrž isto kot ti. Jezikovni tečaj?« Sposobnosti deduktivnega sklepanja na višku. Bravo, Mikael. Ni točno vedel, kdaj se je nekoliko umaknil od nje, ampak to je bilo povsem podzavestno in nenadzorovano in ko je ugotovil, da nenadoma stoji korak stran od nje in povsem izven vrste, se je počutil čudno. Navsezadnje je vedno odlično obvladoval samega sebe in to… To je bilo proti vsem pričakovanjem. Prav tako pa tudi dejstvo, da mu je nenadoma zmanjkalo besed in je lahko zgolj tiho zrl vanjo, še vedno ne popolnoma prepričan, če ni rjavolaska samo plod njegove domišljije.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
valerie raveneto


Število prispevkov : 91
Age : 23
Kraj : verona, italy
italy

ObjavljaNaslov sporočila: Re: farris wheel   Pet Jul 20, 2012 12:43 am

[Only admins are allowed to see this image]
    tagged is awsome adam smitten and kay is looking like [Only admins are allowed to see this link]. not at all, it's awsome anyway.<3
ko je odkimal je le zavzdihnila, stisnila ustnice skupaj ter narahlo nagnila glavo, kakor da bi mu s tem hotela dati vedeti, da se ne strinja z njim in da preprosto ni preveč zadovoljna, ker ji kljubuje. ni ji bilo jasno, zakaj je bil tako trmasto prepričan v svoje, da je kreten ter zakaj prekleto ni niti malo popustil, da bi mu pomagala, kar si je tudi neznansko želela. vendar, če je ni hotel niti v svoji bližini, kaj pa je lahko potem naredila? praktično nič. ampak kljub temu, ni želela odnehati, ne še. res mu je hotela dokazati, da ni tako slab, kot si on misli, vendar kaj pa je lahko naredila? ne preveč in ravno to je bilo tisto, kar jo je spravljalo ob živce. ko pa ji je naenkrat dejal naj preneha ter kljub temu, da glas ni bil zares oster, jo je v tistem trenutku prizadelo. naslonila se je nazaj ter pogled umaknila v tla, medtem ko je čutila, kako ji je na srce naenkrat padel kamen. ponavadi je bila tako neobčutljiva kar se teh zadev tiče, še vedno se je spominjala, kakšna je bila ob smrti staršev ali ob spoznanju, da ima levkemijo. kakor da je ne bi zadelo, ne zares. kaj pa sedaj? bolelo jo je dejstvo, da ji je naenkrat rekel naj neha s tem ter počutila se je tako odveč v njegovi družbi. »oprosti,« se je v hipu opravičila ter pogled še vedno pustila na tleh, ker je še vedno čutila, kako stiska pri srcu zaradi tega. mogoče pa si je le domišljala, da ima pri njem kanček možnosti, da jo sprejme v njegovo bližino, mogoče pa je res ni prenesel ob sebi ter mu je šla preprosto na živce, zaradi tega ker je bila, takšna kot je bila. mogoče je bila res preprosto premirna in si je zadeve preveč vzela k srcu, vendar to je bila ona in tega ni mogla spremeniti. ko pa je spregovoril naslednje besede je v hipu dvignila pogled ter najbrž so se ji še vedno poznale solzne oči, kot posledica njegove besede prej, vendar trudila se je prezreti vse skupaj. »res?« je dejala ter njene ustnice so se ukrivile v nasmešek, sledi o tistem dejstvu, da jo je še malo prej grdo zbil, pa naenkrat ni bilo več. odkimala je z glavo, ko je dejal, da mora pozabiti. »zakaj mi ne pustiš, da se ti približam adam?« je dejala ter se ob tem zazrla direktno v njegove oči. »nič slabega ne bi naredila, če bi me spustil blizu« je dejala, nato se pa spomnila, kaj pa bo naredila- izginila bo. preprosto je ne bo več iz enega preprostega razloga- zaradi njene bolezni, ki bi jo uspela pokopati še isti trenutek. ob tem spoznanju se je zopet naslonila nazaj ter se zazrla skozi okno. če ji bo pustil, da se mu približa, ne bo bila dolgo ob njemu in to je bilo tisto, kar je bolelo. preprosto izginila bo in to je bilo tisto, zaradi česar bi bilo celo bolje, da mu ne pride bližje. nenazadnje, kdo bi se pa družil z človekom, za katerega je bilo jasno, da bo kmalu pod rušo? iskreno, noben. vrnila mu je rahel nasmešek ob njegovih besedah, vendar je bila z mislimi še vedno pri svoji bolezni in dejstvu, za kaj vse je bila prikrajšana zaradi nje. mnogo preveč prikrajšana. zakaj prekleto ni mogla napasti nekega starca v bolnišnici, ki je tako ali tako imel že tisoč in eno bolezen in je komaj čakal, da ga pobere iz tega sveta? ali trikrat povoženo žabo na cesti? zakaj ravno njo? to je bilo tisto vprašanje, ki si ga je postavljala dan in noč in najbrž si ga bo še naprej- vse do tistega dela, ko jo bo vse skupaj zares pokopalo. »bi moral vedeti? mislim… tvoja prijateljica hočem biti, nič drugega, to je vse. ne vem, kaj točno je potrebno tu še dodati,« je dejala ter pogled usmerila v tla. je bila mogoče kljub vsemu malce preveč sebična, ker ga je hotela ob sebi? morda je bila res. »zakaj me ne pustiš blizu, adam?« je odgovorila na njegove besede, še vedno naslonjena na njegovo ramo, pogled pa umaknjen nekam stran. »le tvoja prijateljica bi bila rada, to je vse. vsakdo si zasluži priložnost, veš?« je dejala ter se tokrat obrnila proti njemu, tako da se je z brado naslonila na njegovo ramo, da se je lahko zazrla vanj in videla njegovo reakcijo. res mu je želela le pomagati.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil

Sponsored content



ObjavljaNaslov sporočila: Re: farris wheel   

Nazaj na vrh Go down
 

farris wheel

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
restless hearts :: RESTLESS HEARTS SLEEP ALONE TONIGHT :: archives :: I. year-