KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
si že slišal za čudovit jezikovni kamp na katerega prideš le na tri možne načine? z zajetno denarnico in vplivno družino? z posebnimi dosežki na področju jezikov? ali po sreči, če si izžreban izmed tisoč prijavljenih z enostavno vpisnico? očitno ti je na nek način uspelo in si sedaj tu. registriraj se z imenom in priimkom v lowercast - malih črkah in se nam pridruži sredi zasnežene sibirije kot domačin, študent ali član osebja!

forum je cenzuriran, spodnja meja besed pa znaša 450 besed!
oblačno, sneži, -8°C
november 2012





no one at the moment!
zasnova foruma je last administratork. sidebar, header, navigation in nekatere slike foruma narejene s strani irene sokolowskive. opisi in prispevki so avtorsko delo članov in jih je brez njihovega dovoljenja kaznivo jemati, ponarejati, kopirati, itd. forum gostuje na forumotionu. nekatere slike s strani deviantarta!

Share | 
 

 stands

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatar
valerie raveneto


Število prispevkov : 91
Age : 23
Kraj : verona, italy
italy

ObjavljaNaslov sporočila: stands   Čet Jul 05, 2012 11:56 pm

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
crystal park


Število prispevkov : 29
Age : 25
Kraj : seoul, south korea
south korea

ObjavljaNaslov sporočila: Re: stands   Ned Jul 08, 2012 11:56 pm

this post is written for filip ~ i do not count words at all, and this is quite bad take your time, (:!

    can‘t you see the light in me?

    pravzaprav še sama ni bila sigurna, kako in zakaj se je znašla med samo množico veselih in razigranih obrazov, ki se je zbrala v mestu, da bi se udeležila tega enkrat letnega dogodka, za katerega sama ni bila ravno izjemno zainteresirana od svojega otroštva - res je bilo, da je obiskala karnival v njeni domači deželi skupaj s svojo družino, vendar ob misli na tisti trenutek, ko je skoraj umrla od strahu, ker je za nekaj trenutkov izgubila pogled na svojo družino, zlasti na svojo sestro, so na plano prišli vsi tisti negativni občutki, ki jih je doživljala tisti čas. vendar takrat je bila majhna, naivna in bilo jo je strah, tokrat pa je bilo drugače. ni ji bilo potrebno slediti ostalim, da se ne bi izgubila, ali se bati, da jo bo kdorkoli kam odvlekel. vse, kar jo je presenečalo je bilo to, da je njena krinka - sončna očala in preprost, pleten klobuk - zaenkrat izjemno dobro delovala. zagotovo si namreč ni želela biti center vsega dogajanja, četudi ji je pozornost ugajala, a je bila nekoliko utrujena in navsezadnje, sem je prišla na počitnice, na oddih in vsaj do današnjega dne se ji je zdelo, kot da jo njen sam poklic in študij še zmeraj zasledujeta na vsakem koraku. vendar sedaj je bila tukaj, v ušesih ji je bobnalo na tisoče glasov in različnih tonov razposajenega smeha, nihče se ni zmenil za to, kdo je bila in navsezadnje, ljudi je bilo toliko, da bi jo težko našli tudi, če bi jo iskali. na njene ustnice je švignil ironičen nasmešek ob misli na to, da bi se zopet igrala skrivalnice, medtem ko je nadaljevala svojo pot med ljudmi in kajkmalu zavila nekoliko v levo, ter našla prostor, kjer ni bilo tako zelo polno. z očmi je preletela kraj, nato pa se je njen pogled ustavil na zapestni uri, ki je odbila komaj da pet popoldne. ravno pravi čas za to, da si najde kaj, kjer bi prodajali nekaj ledeno hladnega, kajti šele ko se je za trenutek ustavila, zunaj iz gruče ljudi, se je lahko začela zavedati, da je pravzaprav izjemno žejna. iz njenih ust se je izlil kratek vzdih, za nekaj trenutkov je še postopala po senci, nato pa se je s hitrimi koraki odpravila proti bližnjim stojnicam, kjer je pričakovala, da bodo prodajali tudi pijačo. navsezadnje, ljudje so bili tukaj po celi dan kajne? niso bili vsi takšni, kot ona, niso se vsi naveličali vsega skupaj le po nekaj urah, in niso bili vsi nenavdušeni nad zabavo, ki jo je kraj ponujal. nekaj minut je celo obžalovala dejstvo, da je pravzaprav prišla, vendar če je bolje pomislila, je vedela, da jo je prav sem podala lastna radovednost, pa tudi njena najboljša prijateljica ji ni dala nikakršnega miru z besedami, da bi se morala malce sprostiti in uživati poletje, ne pa izgledati zagrenjeno in predvsem, zdolgočaseno. tako se je torej odločila priti sem - sedaj pa ni vedela, kako naj se pravzaprav počuti. lahko bi rekla, da je izjemno močno potrebovala družbo, vendar od svojih takoimenovanih prijateljev, ljudi, do katerih je imela nekakšno mejo tolerance, se je poslovila le pred nekaj minutami, kajti preprosto so se njihovi interesi tako zelo razlikovali da... no, saj ni bilo pomembno, sedaj je bila tukaj, stala je v vrsti in se preprosto spraševala, kam bi se lahko odpravila po tem, ko bo potešila svojo žejo po hladni pijači. zopet je njen slih zaobjel vrisk in smeh mimoidočih skupinic, ob katerih si ni morala kaj, da se ne bi na kratko nasmehnila ob misli, da je bila nekoč tudi sama ena izmed tistih, ki so tako veselo postopali po mestu - vendar časi so se spreminjali, njena naivnost in prijaznost sta se spremenili v aroganco in direktnost, a še zmeraj je cenila tiste, ki so uspeli zdržati poleg nje do konca. ujeta v svoje misli je stopila korak naprej nekoliko prezgodaj, ter v samem hitrem postopku, ko se je hotela izogniti trčenju, se je obrnila za svoj hrbet, kjer jo je presenetil par oči, ki jih je iz šolskih klopi tako zelo dobro poznala. „ups,” je bilo vse kar je izdavila, svoje ustnice je naslikala nedolžen nasmešek in se nato naredila nekoliko presenečeno. „pa če ni to naš predragi profesor ruščine.” je polglasno izdavila, ter si za trenutek snela sončna očala tako, da je lahko videl njen obraz „... ampak saj res, lahko bi pričakovala, da nekoga kot ste vi srečam prav tukaj, kaj ni to neverjetno.” na njene ustnice je švignil posmehljiv nasmešek, v njenem glasu se je dalo začutiti malce sarkazma, ki ga je bil filip deležen vsako učno uro in ni si morala kaj, da sama pri sebi ne bi priznala, da ga je bilo včasih prav zabavno zbadati, čeprav ji nikoli ni bil dolžan - za kar se preprosto ni zmenila. in bila je prepričana, da je bil on povsem na istem.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
filip mykhailo


Število prispevkov : 37
Age : 24
Kraj : vladivostok, russia
russia

ObjavljaNaslov sporočila: Re: stands   Pon Jul 09, 2012 3:43 am

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 650
COMMENT: this'll be fun. :3
    obisk presnetega karnevala, ki se je trenutno odvijal v mestu, je zagotovo sodil na seznam nepričakovanih odločitev. lahko bi mesece dolgo sedel pri miru in se ukvarjal samo z vprašanjem, zakaj se je sploh spravil iz hiše, plačal vstopnino in bluzil naokrog med stojnicami, a ne bi prišel niti ped bližje dejanskemu odgovoru. še eno uro nazaj se je nahajal v vili in posedal ob notranjem bazenu, premleval ali naj odplava še nekaj dolžin ali počne kaj podobno koristnega. na koncu se je zatekel v sobo, našel na klubski mizici v dnevni sobi letak z oglaševanjem karnevala, se preoblekel in že bil na poti tja. ni še prišel do tiste stopnje, ko bi vedel, kaj bo tam sploh počel. nikoli ni imel pretiranega veselja nad podobnimi prireditvami, njegove izkušnje s karnevali so bile omejene na neko poletje v kaliforniji, v času študija, ko so se s preostalimi člani njegove bratovščine pošteno zadeli in večer preživeli v hiši strahov. nekajkrat zapored so plačali vstopnino in obhodili hišo, vsak obhod pa je pomenil nove salve smeha. tako je sedaj hodil naokrog po parku in si res ogledoval predvsem različne stojnice. k sebi ga je malo poprej potegnila ena od samooklicanih vedeževalk in mu kar zastonj začela napovedovati prihodnost, medtem ko jo je večino časa gledal s privzdignjenimi obrvmi, izraz na njegovem obrazu pa je jasno govoril o tem, da ji ne verjame niti ene same besede. povedala je kar nekaj točnih stvari o njem samem in vse skupaj pripisal srečnemu ugibanju, glede prihodnosti je imel priložnost slišati običajne bedarije o prihajajoči večni ljubezni in nekaj o tem, da za vogalom ždi sovražnik in ogromna nevarnost. momljaje se ji je zahvalil in odšel naprej proti stojnici s pijačo, ob kateri je bilo tudi nekaj mizic za tiste, ki so želeli še malce posedati. ko je prišel na vrsto, je pogled preusmeril v denarnico in si dal nekaj opravka z iskanjem drobiža za tisto ubogo limonado. da, nekoliko je zavlačeval in posledično je oseba za njem mislila, da je že opravil in se rahlo zaletela vanj. napol presenečeno se je obrnil, ker trka ni pričakoval, in se nemudoma zresnil, ko je za sabo opazil temnolaso korejko. ''zdravo, parkova,'' je praktično zamrmral pozdrav svoji študentki. če bi rekel, da je njegova najljubša, potem bi si prislužil nekaj dolgih let bivanja v peklu. resnici na ljubo je vsako uro ruščine, ki jo je imel z njeno skupino, pošteno otežila s svojimi stalnimi opazkami. njeno direktnost bi znal celo ceniti, če ne bi včasih šla preprosto predaleč. ''predragi profesor? povej, bi me moral tvoj sarkazem na kakršenkoli način zbosti? se ti zdi, da ima name kakršenkoli učinek?'' si je nadel rahel nevtralen nasmešek in k sebi potegnil limonado ter stopil nekoliko vstran, da je imela dovolj prostora. ''edino kar dokazuješ z vztrajnim seganjem po sarkastičnih opazkah je to, da si globoko v sebi skrajno... rekel bi otročja, vendar se mi zdi, da boš potem znorela,'' se je sedaj njegov nasmešek še malce razširil. seveda sta lahko dva igrala to igro. sredi učilnice ji ni ravno mogel vračati enakovrednih verbalnih udarcev, ko je preostala skupina s širokimi očmi spremljala njune dialoge. ''kaj res? lepo, da me vsaj nekdo pričakuje tukaj, ker sam še vedno nimam pojma, zakaj sem na karnevalu,'' se ni mogel upreti zavijanju z očmi, ko je nadaljevala pogovor v svojem slogu. ''vsi ti veseli ljudje me spravljajo krepko ob živce. te resno lahko prosti pad pripravi k širokemu nasmešku in nenadnemu navdušenju nad sladkorno peno in bedastimi igrami sreče?'' je nadaljeval in počakal, da je tudi ona naročila svojo pijačo ter prodajalcu potisnil še preostali drobiž iz denarnice in tako plačal njeno naročilo. če bi mu zjutraj kdo rekel, da bo plačeval pijačo crystal park, bi ga označil za norca: ''in ker se ne bom posluževal sarkazma, za razliko od tebe, bom rekel, da te je presenetljivo videti tukaj. ti je kaj padlo na glavo?''
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
crystal park


Število prispevkov : 29
Age : 25
Kraj : seoul, south korea
south korea

ObjavljaNaslov sporočila: Re: stands   Pon Jul 09, 2012 7:43 am

this post is written for filip ~ zzzz x_x; im so out of shape!

    can‘t you see the light in me?

    minilo je le nekaj trenutkov in že je vedela, da se bo do tiste minute dokaj dolgočasen dan prelevil v nekaj, čemur bi sama pravila zabaven a seveda tega osebi pred njo nikoli na svetu ne bi priznala. svoj pogled je usmerila proti nekoliko neučakanemu prodajalcu na stojnici, ki je bil verjetno sit že prav vsakega, ki je nekoliko zaustavljal divje dolgo kolono in izdala naročilo, ki ga je nekaj trenutkov po tem morda malce obžalovala - limonada? si ni morala izbrati nekaj, česar si ni izbrala oseba poleg nje? presneto pametno od nje, seveda. toda kar je bilo, je bilo in sedaj ni bilo več smisla spreminjati storjenega. „oh dajte no, zakaj mislite, da vas zbadam? vse kar v tem trenutku počnem je izražanje lastnega mnenja.” se je nedolžno namuznila ob njegovi stalni direktnosti, katero je pravzraprav pričakovala in izrazito vidno pokazala, da ji je malo mar za to, če ga gane ali ga pač ne, z očmi pa je spremljala kako se mu je nasmeh razširil ob njegovih naslednjih besedah. „oh, veste da bi me to izjemno prizadelo. v tem trenutku bi verjetno mislila vreči na vas nekaj težkega oziroma, če sedaj pomislim malce bolj praktično, bi lahko na vas zlila kaj sladkega. toda, če pomislim še malce bolje, tale limonada je vredna več kot pa da bi bila polita na nekoga,” sedaj je tudi na njenih ustnicah kraljeval manjši nasmešek, s svojimi rokami pa se je oprijela svojega kozarca in lahko je začitula kako je hlad v sami sekundi stresel njeno celotno telo. izjemen občutek ob takšni vročini, ki se je razvila v dnevih, kot so bili današnji dan. s svojimi mislimi je odplavala v učne ure, ki jih je tako zelo izjemno oteževala vsakič, ko so bile na sporedu - ne ur romunščine, ne ur angleščine ali francoščine, le filip je bil tisti profesor, ki je bil deležen njenih zbadljivk, kar je bilo za večino njenih sočlanov v skupini izjemno smešno. prvi vtis, ki ga je dobila o njem je bila izjemna direktnost do vsakogar in držanje distance, nekakšna objektivnost, zaradi katere mu bi, če bi bila tista stara crystal, dala izjemno veliko pozitivnih točk. vendar sedaj jo je preprosto vsaka nekoliko manj pomembna besedica, ki bi pomenila kakršnokoli spoštovanje pravil, nekoliko zbodla in ni si morala kaj, da v vse skupaj ne bi drezala, kajti bil je takšen tip človeka, ki se za to preprosto ni zmenil - in ravno to je vse skupaj delalo izjemno zabavno. „nisem vedela, da vas moje pričakovanje dejansko lahko veseli, ampak, počutim se počaščeno,” je zamrmrala v odgovor s tistim hudomušnim nasmeškom, ki ga je imela na obrazu že nekaj minut poprej, medtem ko je sipnila požirek svoje limonade. „nimate pojma? haha, potem sva skoraj na istem.” s pogledom je švignila v tla v enakem trenutku, ko so njene besede izvisele v zraku „tudi sama nisem ravno največja ljubiteljica vsega vriskanja in karnivalov na sploh. lahko bi rekla da sem tukaj pod prisilo, da se moram nekoliko sprostiti ampak uspeva mi tako zelo fantastično, da bi se najraje vrnila domov.” tokrat je bila ona tista, ki je vidno zavila z očmi, s svojimi drobnimi prsti, pa se je je še zmeraj oklepala hladnega kozarca, nato pa ob presenečenju, da ji je dejansko plačal pijačo nekoliko onemela. „kavalir na višku?” je tokrat dvignila pogled in skušala najti njegovega „nisem prepričana kakšne namene imate za vsem tem, pa vseeno hvala. vendar nisem ravno sigurna, če vam sedaj lahko ostanem dolžna z polivanjem, haha.” kdorkoli iz njene skupine ki bi ju sedaj videl bi si mislil, da se je obema nekoliko zmešalo, ali pa sta bila totalno pijana. šele sedaj ko je pomislila na druge ljudi je opazila poglede ostalih, ki so nekoliko nejevoljno majali z glavo, ter s kratko kretnjo je pomignila, da bi se bilo verjetno pametno vsesti oziroma se vsaj umakniti ostalim. ob njegovem vprašanju si ni morala kaj, da ne bi prasnila v smeh. „če bi mi kaj padlo na glavo verjetno ne bi bila tukaj, predragi profesor, pa vseeno, priznam da je presenetljivo. še sama sem ogorčena nad sabo!” nekoliko se je namuznila, medtem ko je premaknila stol stran od mize ter se vsedla, nato pa se je iz njenih ust izlil še en, kratek vzdih, ki je bil bolj ali manj izražanje tega, da jo celoten okoliš nekoliko uspava. „vendar vsaj približno vem, zakaj sem tukaj. kaj pa vi? veste, mogoče je vam kaj padlo na glavo in zaradi tega nimate pojma, zakaj ste tukaj? ne bi bila ravno presenečena.”
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
filip mykhailo


Število prispevkov : 37
Age : 24
Kraj : vladivostok, russia
russia

ObjavljaNaslov sporočila: Re: stands   Tor Jul 10, 2012 7:31 am

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 702
COMMENT: nah, it's pretty much awesome. :3
    vsekakor ni pričakoval, da bo sredi karnevala naletel prav na crystal. priložnosti, ko jo je srečal izven učilnice, so bile nadvse redke in nekako je sklepal, da se ne izpostavlja preveč. nekajkrat sta se sicer srečala v vili, a pozdrav je vključeval samo preprost kimljaj. ''ni me potrebno vikati, crystal,'' je zavzdihnil, ker se je vikanje z njenih ust slišalo kot največja žalitev in nadvse popačeno. morda je bil za to kriv sam, ker je ni mogel videti drugače kot temnolasko v drugi vrsti, ki dviga roko na dve minuti in vsakič iz sebe izstreli kakšno provokacijo. nikoli se ni ukvarjal s tem, zakaj to počne, predvideval pa je, da se ji zdi zabavno, ker sam redkokdaj reagira na njene besede. ''glede na to, da je povsem jasno, da do mene nimaš niti trohice spoštovanja, se ti ni treba mučiti še s takšnimi malenkostmi,'' je tako nadaljeval z rahlim nasmeškom, ki je vzel ostrino besedam. v končni fazi spoštovanje niti ni bilo potrebno, jezikovni kamp je bil zasnovan tako, da je vse potekalo v sproščenem vzdušju in druženje profesorjev s študenti je bilo praktično povsem običajno. ''zakaj mislim, da me zbadaš? res ne bi vedel. mogoče zato, ker je povsem očitno?'' je zavil z očmi, ko je začela z igro sprenevedanje. vsaka beseda z njenih ust bi bila lahko tolmačena kot sarkastična opazka ali zbadljivka in večkrat si je želel, da bi vsebovala podnapise, da bi lahko ugotovil, kaj za vraga se ji v resnici podi v glavi. ''dvomim, da bi te res prizadelo. zdi se mi, da ti le redkokaj in redkokdo pride do živega. in da, to je bil kompliment – enkrat za spremembo,'' je naredil rahel poklon z glavo in sklepal, da bo to eden redkih komplimentov, ki ji jih bo dal. saj ni bila napačna ali grozno neznosna oseba. le nameraval se ji je izogibati kar se da, ker je imel občutek, da imata pravzaprav veliko skupnega in glede na to, da je znala biti že sedaj precej predrzna – kaj bi sledilo šele potem? res je dvomil, da bi kadarkoli prenehala s komentarji v razredu. ''saj bi predlagal, naj skupaj ugotoviva v čem je poanta karnevala, vendar dvomim, da bi ti ustrezala družba dolgočasnega profesorja,'' je bil tokrat on na vrsti, da se posmehne sam sebi. nekako ni povsem ustrezal profilu običajnega predavatelja, že po samem pristopu ne, po izgledu pa še manj. prej bi ga označili kot enega od študentov in tako se je večkrat tudi počutil. ''seveda, najlažje se je sprostiti v nadvse stresnem okolju, kjer vsi pričakujejo, da boš skakljal naokrog in užival v tej bedasti evforiji,'' je kimal, ko je nadaljevala z norčevanjem iz situacije. torej sta oba pristala tukaj brez posebnih razlogov in obema je bila muka vztrajati v tako živahnem, smeha polnem okolju. zanimivo. ni spregledal njene naslednje provokacije in samo zavzdihnil: ''skušam te podkupiti, da boš na naslednji uri tiho vsaj pet minut.'' seveda je imel prav, preprosto plačilo limonade je napihnila v nekaj drugega in iz vsega naredila svojo novo šalo. ''kar bi bil verjetno čudež, ampak nenazadnje nič ni nemogoče,'' je nadaljeval in naredil nekaj korakov ob njej s svojo limonado v roki, ko je korejka sedla za eno od piknik mizic. ustavil se je ob mizi in povsem samodejno s pogledom zaobjel bližnjo okolico, brez da bi iskal kaj specifičnega. s kančkom obotavljanja je nato sedel na stol nasproti nje, z nogami obrnjenimi nazaj proti stojnici in ne k mizi, da bi lahko po hitrem postopku vstal, če bi njena limonada morebiti res pristala na njegovi glavi. niti za trenutek ni podvomil, da kaj takega ne bi bilo mogoče. ''za nekaj časa sem se moral spraviti iz hiše in popraviti skušam svoj vtis na karnevalih. nazadnje sem enega obiskal pred nekaj leti na faksu... v ne preveč prisebnem stanju,'' se je namuznil ob starem spominu in se z dlanjo igral s slamico v njegovem lončku osvežilne pijače. ''tako da je tole moje trezno preizkušanje zadeve, vendar za zdaj precej polno dolgočasja. takrat je bilo bolj zabavno, kolikor se spomnim,'' je še pristavil in napravil dolg požirek, ko je končno dvignil pogled proti njej. resno, kako je lahko nekdo deloval tako nedolžno na pogled in bil v resnici prava nadloga?
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
crystal park


Število prispevkov : 29
Age : 25
Kraj : seoul, south korea
south korea

ObjavljaNaslov sporočila: Re: stands   Sre Jul 11, 2012 2:16 am

this post is written for filip ~ tole sem verjetno mal zašla z vsega xD sorry for the length

    can‘t you see the light in me?

    „oh, prav potem, če tako rečeš,” je zaigrano razočarano navrgla na njegovo pripombo o vikanju, čeprav je vedela, da je bil edini razlog za to, da je to počela to, da je vsaj še nekatera šolska pravila uspela spoštovati tako, kot jih je bilo treba - vikanje je bilo zanjo precej samoumevno, vendar do neke točke je razumela, v katero smer pravzaprav cilja. in imel je prav, vsakokrat, ko je spregovorila z njim v tej obliki govora, ki naj bi bilo izražanje nekakšnega spoštovanja, se je iz vsega preprosto norčevala, še posebej takrat, ko je bila v njegovi družbi. vendar le kdo pa bi se odpovedal zabavi? „no ja, to da te ne spoštujem je morda malce preveč ekstremno,” je nekoliko mrmjaje odvrnila na njegove besede „le, ne zadržim vsega, kar zadržujejo drugi v sebi, kar pa ne vem, če bi lahko označila za izjemno slabo, morda le malce preveč direktno.” je dodala s širokim nasmeškom na obrazu, še zmeraj s tistim povsem nedolžnim pogledom na sebi, medtem ko se je z rokami še zmeraj oklepala kozarca. „mučim? ti je izgledalo, kot da se mučim?” nekoliko je povzdignila levo obrv ko se je naposled zopet obesila na njegove besede z zaigrano presenečenostjo, ter zmajala z glavo, češ, zakaj tako misli, ko pa je bilo vse skupaj le del splošnega šolskega bontona. pa vseeno, tole vse skupaj, celoten otok, ni bilo ravno kaj podobno tistim predavalnicam, v katerih je bivala skozi šolsko leto. ne, bilo je bolj sproščeno in tukaj res ni imela ničesar, kar bi lahko pripomnila. prav tako med filipom in njo ni bilo nekakšne ogromne razlike v letih tako da... no ja, vedela je, da ga bo nekaj časa izjemno težko tikala, pa vendar je vse skupaj preprosto zadržala zase. morda iz navade zbadanja z vikanjem? preprosto, ni vedela točnega odgovora. ali pa je v sebi vedela da je bilo vikanje še zmeraj nekaj, kar je ohranjalo tisto distanco med njima. ko ga je sedaj opazovala, kako je stal poleg nje in se z njo dejansko poskušal pogovarjati, je pravzaprav ugotovila, da ni tako zelo napačen, kot si je na začetku mislila. vendar, kaj za vraga se ji je podilo v glavi vsako učno uro ruščine, je bila druga zgodba. z eno besedo, bilo je zabavno, kar je ponovila že tolikokrat, da se ji je vse skupaj zdelo že povsem samoumevno. „ups. se bom naslednjič poskusila potruditi, da ne bo tako zelo očitno.” vedela je, da ve da to, kar je ravnokar izrekla nikoli ne bo držalo ne glede na to, v kako zelo resnem in nedolžnem tonu je to pravzaprav zvenelo. z očmi se je sprehodila po okolici, ki ju je obdajala, še zmeraj je povsod videla tiste nasmejane obraze brez pravega razloga, vendar - vsak je imel svoj okus, kajne? kratko je zavzdihnila in naslednji kompliment, ki je priletel iz njegovih ust je sprejela je z „hvala, in veš da nameravam ostati takšna kot sem,” in širokim nasmeškom na obrazu, ko je opazovala, kako se ji je na kratko poklonil „bi morala narediti isto?” je mimogrede navrgla, čeprav je pravzaprav že vedela, da je to retorično vprašanje in tega nikoli na svetu ne bi storila. z eno izmed rok si je počasi segla skozi lase, medtem ko je na prav ta, vroč dan, začel pihljati vetrič, ki je bil ravno dovolj močan, da je malce ohladil celotno okolico medtem ko sta, profesor in študentka ki se ponavadi niste morala prenesti, še zmeraj sedela na stolih pod senco ogromnih senčnikov. „oh, res? kaj pa, če bi te vprašala, če s skupnimi močmi poskušava najti poanto vsega tega?” z očmi je pomignila proti ljudem, ki so vreščali v uživanju, čeprav sama še zmeraj ni bila prepričana, kaj je bilo tako zelo zabavno na recimo vlakcu smrti, razen če se je bilo izjemno dobro počutiti tako, kot da ti gre ravnokar na bruhanje. „ampak saj veš, vsakdo ima nekoliko drugačne predstave o sprostitvi je pripomnila, tokrat brez kančka sarkazma v svojem glasu, vendar pa, kako naj bi se pravzaprav izogibala resnici? „recimo samo če vzamemo primer - kaj bi sprostilo tebe?” je švignilo iz njenih ust preden bi se lahko zadržala, čeprav še sama ni bila sigurna, zakaj jo je vse skupaj naenkrat začelo zanimati. ko je z očmi opazovala kako se sedel za mizo z nekoliko obotavljivim leskom v njegovih očeh in se nato dejansko poskušal držati čimbolj stran od mize, pa si ni morala kaj, da ne bi prasnila v smeh. „oh daj no, res je, da sem nekoliko nesramna vendar ta trenutek sem tako zelo žejna, da je zadnje o čemer razmišljam to, da bi tole polila nate. razen če si pripravljen plačati še eno limonado, potem bom mogoče malce premislila.” z očmi je spremljala kazalce svoje ročne ure in tako ugotovila, da sta pravzaprav v bližini drug drugega zdržala že kar petnajst minut, kar je bil nekakšen rekord. v razredu je preprosto ni mogel odsloviti ali pa sam odkorakati ven zaradi ostalih, v vili pa sta se srečevala tako zelo poredko, da je sklepala, da se drug drugega izogibata iz enostavnega razloga. ko ji je povedal skrivne namene za to, zakaj ji je plačal pijačo si ni morala kaj, da se ne bi zasmejala. „no ja, za kaj takega bi bilo pa potrebno narediti kaj drugega kot pa le to, da se obnašaš kot kavalir. to da ni nemogoče pa... no ja, bomo videli v prihodnosti...” je nekoliko skrivnostno dejala, z očmi pa spremljala, kako se je iz minute v minuto poigraval s slamico, medtem ko je sama poskušala uloviti še zadnje trohice hladu kozarca, ki je vstrajno začel dvigati svojo temperaturo že od takrat, ko ga je dobila v roke. „ohoho, nekdo pa ni bil preveč nedolžen, vidim.” ga je zbodla, ko je spregovoril o njegovi prejšnji izkušnji karnevala. „sama sem se prvič ko sem bila na karnivalu pri nas doma, mislim da sem bila stara okoli pet let, izgubila. lahko si misliš, da me noben smeh ni in ni mogel pomiriti,” srknila je še enega izmed požirkov svoje pijače, ki se je vztrajno praznila iz sekunde v sekundo „tako da sedaj poskušam pozabiti vse skupaj, ampak tako ali tako tukaj ni ničesar, kar bi bilo vredno početi. mogoče bi se lahko izgubila tudi tokrat in poskušala najti izhod brez zemljevida. hmm,” s svojim pogledom je poskušala najti njegovega, da bi razbrala, kaj si pravzaprav ta trenutek misli. morda pa resnično sta imela več skupnega, kot je bilo videti na prvi pogled...
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
david monroe


Število prispevkov : 56
Age : 22
Kraj : paradise island, caribbean
usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: stands   Čet Jul 12, 2012 8:49 am

taged is beloved KAEYLN smitten
and these six hundred words are for her only.
comment: fun is my middle name. ;P


    nekako mu je uspelo, da se je vsako leto, ko se je na otoku že tradicionalno ustavil karneval, navzel tistega otroškega navdušenja in večino prostega časa preživel prav med raznimi stojnicami. že od mladih nog je oboževal utripajoče luči, starinsko glasbo, pomešano z modernimi ritmi ter veselimi vzkliki in, seveda, vonj vseh možnih sladkarij v zraku. čeprav je bilo verjetno vse prej kot očitno je bil david namreč mahnjen na vse, kar je bilo sladkega, od kakava pa do sladkorne pene, ki je bila že sama po sebi vredna gneče na sejemskem prostoru. sprehajal se je gor in dol med stojnicami, se tu in tam ustavil, da bi poklepetal s katerim od znancev ali študentov, predvsem pa se je skoraj ves večer trudil, da bi spomine odrinil daleč stran v podzavest, kamor so tudi spadali. vse, od kar se je z družino priselil na otok je bil vsako leto tukaj, z bratoma in sestro, ki jo je prvih nekaj let še držal za roko, da se ja ne bi izgubila. povedal ji je, za katere stvari je še premajhna in šel z njo na vrtiljak, medtem ko sta bila njegova brata v hiši strahov, seveda preveč grozljivi za caitlin. takrat mu ni bilo mar, če se bodo prijatelji zaradi tega norčevali iz njega, pomembno je bilo samo to, da je bila deklica ob njem srečna in da sta preživela enega najboljših dni do tedaj. kasneje, ko je cait že toliko zrasla, da je naokrog hodila s svojimi prijateljicami, se je on pojavljal v družbi bratov, kako let kasneje pa že z dekleti, vsak večer z drugo in tu in tam celo z dvema naenkrat. da, res je bil šarmanten mulc in če je bilo za verjeti besedam lepotic, ki so podlegle njegovim besedam v sedanjosti, je bil šarm še vedno prisoten. vsekakor koristna reč, sploh, če se je kdaj znašel v kaki nelagodni situaciji. po nekajminutnem sprehodu se je kmalu znašel v vrsti pred eno izmed stojnic s sladkarijami, a je kmalu razočarano ugotovil, da sladkorna pena vsekakor ni bila primeren modni dodatek za heteroseksualno usmerjenega mladega moškega, še posebno, če je bil na obhodu sam. dobra volja je kar nekoliko uplahnila, ko se je spogledal z resnico in razočarano stopil iz dolge vrste. seveda se mu je dejstvo, da ni bil pozoren na gnečo okoli sebe, kaj hitro maščevalo in samo svojim refleksom je lahko bil hvaležen, da se rjavolaska pred njim ni znašla na tleh skupaj s svojo ogromno, rožnato sladkorno peno. oklenil se je njene nadlahti in ji s tem pomagal ohraniti ravnotežje, ob enem pa se je s pogledom mimogrede ustavil še na njenem obrazu, kjer je opazil dobro znan namrgoden obraz. ''kaeyln!'' je pozdravil nekoliko bolj navdušeno, kot bi bilo potrebno, vedoč, da bo to temnolasko samo še bolj pogrelo. ''saj bi se ti opravičil, da sem te skoraj zrušil na tla, a kaj, ko mi nenadoma nekako ni več žal.''nasmešek na njegovem obrazu je bil nenadoma pošteno širok, medtem, ko je rjavolaska izgledala nekoliko manj navdušeno. ''povej, kako to, da te je privabil kraj, tako poln ljudi in veselja? '' je radovedno vprašal. ''nekako sem dobil vtis, da sta zagrenjenost in samota bolj tvoj stil.'' vedel je, da so besede nekoliko trde, a dekle ob njem jih je pošteno potrebovalo. čeprav je bil profesor in se ni toliko družil s študenti, kot je bila ona, je opazil, da se skuša izolirati od ostalih. najhuje pa je bilo, da za to ni bilo nobenega očitnega razloga. njegovo pozornost je kmalu spet premamila ogromna grmada sladke, puhaste pene na palčki, ki jo je držala v roki. ''saj te ne moti, če ti malo pomagam, kaj?'' si je, še preden bi utegnila odgovoriti, postregel s kosmom roza sladkorja.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
valerie raveneto


Število prispevkov : 91
Age : 23
Kraj : verona, italy
italy

ObjavljaNaslov sporočila: Re: stands   Čet Jul 12, 2012 10:44 pm

[Only admins are allowed to see this image]
    tagged is handsome david smitten and here is unknow words, for inspiration i'm listening to maroon 5
počutila se je kot največji otrok, ko je z nasmehom na obrazu se postavila v vrsto za sladkorno peno. roke je sklenila za hrbtom, tako da je prepletla kazalca, na njenem obrazu pa se je pozibaval nasmešek. v naslednjem trenutku, ko se je res že počasi počutila kot popolna trapa ali pa le zadeta dvajsetletnica, se je ugriznila v ustnico ter sklonila pogled. trapa? milo rečeno. naenkrat je čutila nezgodo, ker si je zopet dovolila malce odplavati v brezskrbne, otroške dni, te za katere je bila prepričana, da praktično ne bodo nikoli več na njenem sporedu, da jih tako ali drugače več nikoli občutila. misel na levkemijo v tem trenutku se ji je naenkrat zdela kakor kazen, ker si je za trenutek pustila, da je zavzdihnila je sama pri sebi, še vedno s sklonjenim pogledom, medtem ko jo je nekdo dregnil, češ naj se premakne ter malce z zmedenim pogledom je dvignila glavo ter končno stopila na prej, ob tem pa po tiho zavzdihnila, da je ne bi tisti za njo slišal, da se je bilo kako zmrdovala nad situacijo. no saj se ni, ne zares, le malce jo je zbodlo tisto prej, češ da nalašč dela vrsto. stisnila je ustnice skupaj in naenkrat se je počutila prav bedno. iskreno bedno. nekako ji niti ni bilo več do vsega skupaj, počutila se je krivo, ker je sploh prišla sem ter pustila, da je odplavala nekaj časa v preteklost. imela je kruto samokontrolo, ki je izključevala vse spomine iz otroštva ali bilo kakšna čustva ter posledično je bil to tudi razlog, zakaj se naenkrat več ni dobro počutila tu, še malo prej pa je bila vsa navdušena ter marsikdo bi rekel, da se ji je vrnilo veselje v življenje- dokler se ni opomnila kdo v bistvu je kaeyln james ter vse je bilo zopet po starem. naredila je še en neroden korak, ko je v bistvu pristala pred možakarjem, ki jo je gledal s privzdignjenimi obrvmi ter čakal na njeno naročilo, ona pa je ob tem zmajala z glavo ter po hitrem postopku naročila veliko sladkorno peno, vse negativne misli o tem, kako se ne sme zabavati in pa ostale zadeve, pa je v trenutku potlačila globoko vase. z nasmeškom na obrazu je nato sprejela sladkorno peno roza barve ter mu v roke izročila kovance. »hvala,« je še dodala iz same vljudnosti, katere je bila tako ali tako naučena že od malih nog, nato se pa obrnila na petah iz stopila iz vrste, nekaj korakov naprej ter seveda, preveč zaposlena s sladkorno peno, nad katero pa je bila kljub vsemu pošteno navdušena, se je nerodno zabila v neznanca. »oh, opro…« je že začela, ko je le vzdignila pogled iz tal ter pene v njenih rokah, če je še slučajno na mestu, ko se je srečala z znanim obrazom ter v hipu zaprla usta, na njenem obrazu pa ni bilo več nobene sledi o presenečenju, prej o nezadovoljstvu ob pogledu nanj. »david,« mu je vrnila pozdrav s popolnoma nasprotnim, zdolgočasenim tonom, ki ga je bolj kot ne opozarjal, naj se čim prej odmakne iz njene poti, vendar seveda, zakaj pa je bila tako prepričana, da bo razumel? on ni nikoli razumel, to je bilo dejstvo. le vztrajno ter nadvse nadležno je drezal v najbolj bolečo stvar pri njej, praktično v njeno šibko točko, ne da bi se tega zavedal. če bi bila mlajša, bi ga brez oklevanja prijavila, da profesor nadleguje študentko- in pri tem ne bi imela niti najmanjšega kančka slabe vesti. »ni preveč prijazno, če profesor hoče študentko grdo zbiti na tla,« je dejala skozi stisnjene zobe, nato pa malce sprostila izraz na obrazu ter dvignila pogled proti njem. »sem ti oziroma, khm, sem vam že povedala, da ste najbolj nevzgojen, nadležen ter nasploh nepriljubljen profesor tu? vsaj kar se mene tiče. res ne vem, kar študenti počnejo pri vaših urah. tudi tiste radi tako rušite na tla? no, prepričana sem, da ima pri tem beseda rušenje malce več pomenov, kajne?« je dejala, ter se zavedala, kaj je pravkar izrekla, vendar ni ji bilo mar. če je on lahko tako ravnal z njo, ona tu ni smela čutiti prav nobenega oklevanja. »nekoč sem bila srečen človek, veste? rada kličem spomine nazaj« je privzdignila obrvi, ob njegovem vprašanju. se je res moral vtikati prav v vse stvari, sploh pa v tiste, ki se ga niti malo ne tičejo? če bi vsaj enkrat manj zadrezal vanjo, sploh v njeno osebnost ter posledično njeno šibko točko, bi bilo vse stokrat lažje, mogoče bi se še normalno razumela z njim. vendar seveda, on ne. še več olja je moral priliti na ogenj, vedno znova. »samo v vaši družbi,« mu je v hipu vrnila ter mu namenila sočuten nasmešek, češ da ji je žal, da je takšna ob njem, vendar kaj ko se drugače zaradi njegovega obupnega karakterja tako ali tako ni mogla obnašati. ko pa ji je vzel kos sladkorne pene, je slednjo zaščitniško obrnila na drugo stran, stran od njega. »ja, moti me. boš sedaj prenehal?« je dejala, pozabila na vikanje ter mu namenila pogled, da je mislila resno- glede vseh zadev, ne le za to, da ji je vzel košček ene- za to ji res ni bilo mar, ne zares. pospešila je korak, da bi se izognila njegovi družbi ter še dalje uživala v večeru, kolikor pač je. ni imela namena dovoliti, da ji ga uniči en tečen profesor nemščine, čeprav je vedela, da bo v hipu zopet pri njej ter najbrž iz tega razloga, je še enkrat bolj pospešila korak, najbrž že malo pred tekom, vendar res se ga je hotela odkrižati tako ali drugače. pritiska na šibko točko ni imela namena prenašati, sploh pa ne s strani profesorja, prekleto da ne.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
filip mykhailo


Število prispevkov : 37
Age : 24
Kraj : vladivostok, russia
russia

ObjavljaNaslov sporočila: Re: stands   Sob Jul 14, 2012 8:25 am

[Only admins are allowed to see this image]

FOR: crystal, :3
WORDS: 1080
    Če bi kdo še pred pol ure trdil, da bo lahko nekega njeno družbo označil kot prijetno, bi najverjetneje nemudoma bruhnil v smeh. Tiste vrste smeh, ko ne moreš zajeti niti enega bežnega diha, samo oklepaš se trebušnih mišic in se režiš kot usekan, ker je takšna ideja tako zelo neverjetna in absurdna, da je niti ne moreš jemati resno. ''Ne razumi mi narobe – vseeno mi je koliko spoštovanja gojiš do mene. Morda bi bilo drugače, če bi predavanja potekala na dejanski univerzi, a tole je samo tečaj in na otoku mi tako ali tako popusti večina zavor,'' je skomignil z rameni. Da, veliko bolj bi mu bila pri srcu, če bi enkrat držala jezik za zobmi, toda na svoj način je ure tudi popestrila, ko je vsake toliko časa med svojo razlaga pogledal proti njej z neke vrste kljubovanjem, češ kar naj pripomni kar hoče. ''V redu, morda je mučiti se pretiran izraz. Sklepam samo to, da se sicer ne meniš kaj dosti za banalne stvari kot je bonton,'' je dvignil dlani v zrak kot obrambo ob njenem ugovarjanju njegovi izbiri besed. Za trenutek se je zdelo, kot da sta v predavalnici in mu ona kakor vedno zopet kljubuje. Toda nekaj je bilo drugače v tem pogovoru sredi lunaparka, ona je bila drugačna. Morda je bilo krivo to, da je občasno zaigrala razočaranje, preko mize poslala nadvse pretiran nedolžen pogled in je nasploh delovala veliko bolj sproščeno. Lahko bi rekel, da je bila zabavna in prijetna, dobra družba. ''Sicer pa, ali vsem povzročaš toliko preglavic med njihovimi urami ali imam samo jaz to čast?'' se je poskusil hitro utrgati iz prejšnjih misli preden bi zataval v pregloboko razpredanje o tem, kaj točno je bilo danes drugače. Vendar je odgovor na svoje vprašanje pravzaprav že vedel, ker je dva dni nazaj o tem mimogrede vprašal eno od sodelavk, gotovo je bilo, da je pri njemu šla čez vse meje. ''Je kriva ruščina ali...?'' je tako nadaljeval in ni vedel točno, kako naj dokonča stavek. Je bil kriv jezik ali je bila krivda v celoti njegova?

    Nadvse pretirano je prikimaval, ko je izrekla nekaj o poskušanju zmanjšanega vnosa zbadanja v njuna vsakodnevna srečanja v učilnici. Nikakor ni pričakoval, da se bo svojih besed držala, sploh zato ker je raje videl, da ves čas opleta naokrog z jezikom in drega v njegove besede, kakor da pasivno sedi za svojo mizo in odsotno strmi skozi okno z mislimi nekje daleč stran. ''Upam,'' je zamrmral, ko je odvrnil pogled ob njegovem odgovoru. Videl je že preveč ljudi, ki so dolgo časa hodili naokrog z visoko dvignjeno glavo, dokler se jim lepega dne svet ni povsem porušil in so nadaljnih nekaj let pobirali koščke, ne da bi se kdaj dokončno sestavili nazaj skupaj. ''Ne, ni se ti treba priklanjati ali mi laskati s komplimenti. Moj ego je dovolj velik in ne rabi dodatnega podpihovanja,'' je odkimal na njeno vprašanje, ker res ni pričakoval, da bo kaj rekla v povračilo. Zanj so bili komplimenti kot preklete rože; ko si jih utrgal ali kupil, si jih postavil v vazo in tam so nekaj dni lepo dišale in še malce cvetele, dokler ni prišel tisti grozno dan, ko si se zjutraj zbudil in ugotovil, da so ali ovenele ali ostale brez listov ali pa si jim pozabil zamenjati vodo. Edina rastlina, ki se je nahajala v njegovem stanovanju je bil kup kaktusov, kar je povedalo o njemu marsikaj – vsaj tako je menil sam. ''Ne vem, če sva jim kos. Izgledajo tako... srečni,'' je zavzdihnil in sledil njenemu pogledu proti množici ljudi s širokimi nasmeški, sreča je do skrajnosti relativen pojem. Skupaj z ljubeznijo, sovraštvom, upanjem in svobodo, ni je moč točno definirati, vsakomur predstavlja nekaj povsem drugega. ''Veš da to pomeni, da bi morala kupiti balone, jahati konjička na vrtiljaku in se slikati s klovni?'' je priprl pogled, ko je naštel tri nadvse tipično karnevalske dogodivščine. ''Mene?'' je nekoliko presenečeno ponovil za njo in sprva samo zmajal z glavo ob iskanju pravega odgovora. ''Verjetno kaj ilegalnega. Uh, sranje, res sem totalno porazen zgled in beden izgovor za učitelja,'' je vendarle odgovoril in se v nadaljevanju široko nasmehnil, včasih še sam ni vedel, kako je sploh pristal na tem delovnem mestu, bilo je povsem skregano z logiko.

    ''Kot kavalir? Hm, Crystal, pa ne da je bil to kompliment? Mislim, whoah, počaščen sem res. Ali to pomeni, da je podkupnina uspela?'' se je najprej nasmehnil, ko se je njen iskren smeh raztopil v zraku okrog njiju, nato pa bil on na vrsti za nekaj odigrane dramatičnosti in nekje vmes si je celo popahljal z dlanjo pred obrazom, kakor da res ne more verjeti, kaj se dogaja. ''In kaj drugega točno imaš v mislih? Z veseljem naredim včerajšnjo nalogo namesto tebe res,'' je z isto narejeno navdušenostjo vztrajno kimal in kimal, da bi človek mislil, da jo res namerava podkupiti na vse možne načine, ji dati vse kar je potrebno, samo za eno samo tiho uro. Vendar tega ne bi naredil. Četudi tega ne bo nikdar priznal naglas, so bili nekatere od njenih stalnih opazk tudi najljubši del vsake ure – včasih se je moral celo prisiliti, da je ostal resen in ni bruhnil v smeh pred katedrom. ''Moja študentska leta so bila vse prej kot nedolžna, da. Zaenkrat jih še ne obžalujem, sploh ker se mi večkrat zdi, da se niti ni nič spremenilo,'' je nato odvrnil, ko je postavil šalo na stran. Los Angeles, kjer je študiral, je bil že sam po sebi sončno mesto zabave, spanja na plaži in potepanja po Rodeo Driveu. New York, kjer živi sedaj, je bil povsem drugačen, sicer še vedno prijetno mesto, a ni bilo enake mere sprostitve. Vsako mesto je iz tebe potegnilo drugo osebo, vsaj z njem je bilo tako. ''To torej pojasni tvoj odpor do karnevalov. Morda bi se morala tega obiska lotiti drugače, da bi ti bilo bolj zabavno. Ne vem, s steklenico v eni roki in balonom v drugi?'' je predlagal in se v mislih še enkrat preklel, ker bi ji moral raje reči s steklenico jabolčnega soka. ''Mislim, da je tale karneval premajhen, da bi se utegnila izgubiti. Toda če hočeš ti lahko zavežem oči, te peljem nekam sredi parka in te pustim samo, da preizkusiš to tvojo idejo?'' je zatem napravil nekaj dolgih požirkov in prazen lonček limonade odložil na mizo predse. Nekje vmes je ujel njen pogled in se rahlo nasmehnil ob naslednjem priznanju: ''Nisi tako zelo napačna, Parkova, kadar me ne poskušaš steptati v pašteto.''
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil

Sponsored content



ObjavljaNaslov sporočila: Re: stands   

Nazaj na vrh Go down
 

stands

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
restless hearts :: RESTLESS HEARTS SLEEP ALONE TONIGHT :: archives :: I. year-