KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
si že slišal za čudovit jezikovni kamp na katerega prideš le na tri možne načine? z zajetno denarnico in vplivno družino? z posebnimi dosežki na področju jezikov? ali po sreči, če si izžreban izmed tisoč prijavljenih z enostavno vpisnico? očitno ti je na nek način uspelo in si sedaj tu. registriraj se z imenom in priimkom v lowercast - malih črkah in se nam pridruži sredi zasnežene sibirije kot domačin, študent ali član osebja!

forum je cenzuriran, spodnja meja besed pa znaša 450 besed!
oblačno, sneži, -8°C
november 2012





no one at the moment!
zasnova foruma je last administratork. sidebar, header, navigation in nekatere slike foruma narejene s strani irene sokolowskive. opisi in prispevki so avtorsko delo članov in jih je brez njihovega dovoljenja kaznivo jemati, ponarejati, kopirati, itd. forum gostuje na forumotionu. nekatere slike s strani deviantarta!

Share | 
 

 porch (becca & mikael)

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatar
becca lightwood


Število prispevkov : 41
Kraj : charlotte, north carolina
usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: porch (becca & mikael)   Pon Jul 02, 2012 7:18 am

[Only admins are allowed to see this image]

FOR: mikael smitten3
WORDS: 663
    prav zares si je nastavila budilko ob pol petih zjutraj, ko so vsi še trdno spali. v trenutku, ko je melodija alarma začela odzvanjati po njeni sobi, je v pripravljenosti iztegnila dlan proti nočni omarici in hitro utišala mobilni telefon, da ne bi zbudila še kim. ciljala je na to, da vsaj dve uri še nihče ne bo lomastil naokrog, še manj v nedeljo zjutraj. in zunaj se je pravkar začenjal delati nov dan, ko je sonce začelo vzhajati za oddaljenim horizontom in ustvarjalo lepo svetlobo. svetlobo popolno za slikanje. pogrešala je vonj po barvah in njena dlan je večkrat podzavestno delala gibe v zapestju, kakor da bi imela v dlani čopič. ob dopoldnevih je imela večino časa dejavnosti povezane s taborom, popoldne se je okolica kopala v neznosni vročini in je sama visela na plaži ter k sebi klicala UV žarke in potencialnega kožnega raka, in ob večerih se je prav tako vedno našlo nekaj novega za početi – ali je s kim gledala televizijo ali pa so se z nekaj drugim študenti odpravili v mesto. vsekakor je prvi teden jezikovnega tabora mineval tako zaposleno, da ni imela časa niti za stvar, katero je imela najraje na svetu. ni se trudila s preoblačenjem iz pižame, ker bi gotovo kaj zbila iz omare na tla in tako zbudila prijateljico.na sebi je imela torej rahlo prekratko majico z naramnicami, ki se je končala malce pod pasom, spodaj pa moške boksarice, ki jih je kupila sama sebi, ker se je zdelo zabavno, da se na njeni riti sedaj nahaja homer simpson. nikoli ni bila modna diva, ki bi znala kombinirati med seboj neverjetne kose oblačil ali ki bi vsak trenutek dneva izgledala popolno. namesto tega je bila včasih prej podobna strašilu, kot normalni osebi, sploh ob dnevih, ko se je spravila pred platno. prijela je za mali pisani kovček s paleto, barvami in čopiči, ki ga je prav tako pripravila prejšnji večer, nato pa pod roko vtaknila kanvas in prijela za manjšega od stojal, da bi vse skupaj pretovorila ven pred hišo. zagotovljeno je vedela, da je razgled tam fenomenalen in takoj, ko je zapustila sobo in se znašla na bledo osvetljenem hodniku, je v njej že začela rasti prijetna vznemirjenost ob misli na to, kaj bo počela naslednji dve uri. s kazalcem ji je nekako uspelo odpreti vhodna vrata, ki so vodila na verando, in jih z bosim stopalom odrinila vstran, da bi se izmuznila skoznja. ''dragi, če ne boš šel skozi vrata...,'' je poglasno namenila opozorilni ton stojalu, ki ga je komajda nosila v roki, in se poskusila spraviti skozi podboje najprej ritensko in nato raje od strani, da ne bi obdrgnila belega lesa. skoraj je bila že zunaj, ko se je ena od nogic zataknila na drugi strani: ''šment, opala.'' seveda je nadaljevala z mrmranjem sama sebi in malce močneje potegnila stojalo, pri čemer je sunkovito popustilo in jo premaknilo en meter nazaj, da ji je iz rok padel kovček z barvami. njegova zaponkica se je odpela in s treskom so se po tleh usuli čopiči in paleta. ''fantastično, bravo becks, fenomenalno,'' je zagodrnjala in predse spustila še nekaj nedamskim kletvic. počepnila je, da bi pospravila nastalo zmešnjavo, ko je na svojem hrbtu začutila napetost. ozrla se je prek ramena nazaj in se srečala s pogledom rjavolasca, ki je sedel na gugalniku na verandi. ''...in tole je zagotovo trenutek, ko se skušam neuspešno ugrezniti v zemljo, ker me je nekdo zalotil pri pogovarjanju s predmeti in pri samogovorih,'' si je nadela opravičujoč nasmešek in obstajala je verjetnost, da so se njena lica obarvala v strahotno izdajalsko rdečo barvo. ''ura je pet,'' se je nato namrščila, ko je potisnila čopič nazaj v kovček, in se obrnila nazaj k neznancu, ki je moral biti eden od študentov. ''pet zjutraj. kakšen poseben razlog, zakaj čepiš na verandi ob uri, ko vsi spijo?'' ob teh besedah se je hitro ugriznila v ustnico, presneta radovednost. seveda mora postavljati vprašanja, namesto da bi pobrala svoje strani in odpeketala stran.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
mikael westermark


Število prispevkov : 31
Age : 23
Kraj : stockholm, sweden.

ObjavljaNaslov sporočila: Re: porch (becca & mikael)   Pon Jul 02, 2012 8:07 am

    Dejansko Mikael ni bil povsem prepričan, kaj ga je zbudilo. Ampak nenadoma je bil povsem buden in vedel je, da ni bilo šans, da bi zaspal nazaj. Usedel se je v svoji postelji, z roko zdrsnil skozi lase in nato vstal. Sobo si je delil z Adamom – ki je, kako tipično, še vedno spal kot ubit. Mikael je bil iz svojih lastnih izkušenj dokaj prepričan, da bi lahko razbil vazo, glasno prepeval ali pa navil radio na ves glas, pa se njegov dvojček še vedno ne bi zbudil. Sam pri sebi se je nasmehnil, nato pa se ozrl proti uri in se rahlo namrščil, ko je ugotovil, da je bilo še zelo zgodaj. No ja, pa saj ni nikoli spadal med ljudi, ki bi zmogli ležati v postelji do dopoldneva. Na hitro se je stuširal, nato pa nase navlekel sprane kavbojke in majico brez rokavov, zatem nekaj trenutkov postaval po sobi in nato sam pri sebi skomignil z rameni, pograbil eno izmed svojih knjig in se odpravil ven iz sobe, kjer je bilo v tistem trenutku zanj precej dolgočasno.

    Nekaj časa je brezciljno taval naokrog, potem pa se je odločil in zakorakal proti verandi. Tako ali tako je močno dvomil, da je bil ob tej uri kdo buden in navsezadnje ne bi imel nič proti temu, da bi imel nekaj časa samo zase. Prej nasprotno. Pa ne da bi imel kaj proti čemerkoli, a včasih se je počutil presneto izgubljeno med množico tujcev. Še vedno pa ne dovolj izgubljeno, da bi izgubil živce. Tako kot ponavadi je na svojem obrazu ob vseh priložnostih ohranil potrpežljiv izraz in rahel nasmešek, zato je bil v trenutku, ko se je udobno namestil v gugalnik, precej zadovoljen sam s seboj. Lahko bi se poglobil v zaskrbljeno razmišljanje o prihodnosti, kot je imel to navado početi, ampak navsezadnje si ni hotel pokvariti celotnega dneva že navsezgodaj, zato je odprl knjigo in se zatopil med njene strani. Vse je bilo dokaj idilično – vsaj dokler ga ni zmotil zvok, ob katerem je njegova pozornost zdrsnila na vrata in dogajanje tam. Drobna temnolaska je skušala skozi vrata spraviti nekaj, kar je Mikael hitro identificiral kot slikarsko stojalo. Njegov pogled ji je sledil, čeprav ga ni opazila. Ga je pa zabavala – navsezadnje ni velikokrat srečal ljudi, ki bi se pogovarjali s svojimi predmeti ali pa jim grozili. Moral se je namuzniti, izraz na njegovem obrazu pa je jasno govoril o tem, da ga celotna situacija precej zabava, čeprav je obenem že začutil potrebo po tem, da bi ji pomagal. Potem pa ga je opazila in s pogledom je nežno zavrtal v njene temne oči.

    »Ura je pet,« se je strinjal z njenimi besedami, njegov glas pa je bil tako kot ponavadi popolnoma miren. Dekle je imelo prav, ura je bila pet in tudi njene naslednje besede so bile precej smiselne, čeprav se Mikael nekako kar ni mogel znebiti svojega nasmeška, ko je skomignil z rameni. »Ne, ne zares,« je odvrnil na njene besede. »Bi ga potreboval?« se je še pozanimal, potem pa jo premeril s pogledom. Temnolaska je bila drobne postave in dolgih, temnih las. Njegov pogled je nazadnje obstal pri paru najbolj zanimivih oči, kar jih je videl v zadnjem času. »Torej, Becks. Je to tvoj vzdevek ali skrbno izbrano ime za tvojo paleto?« jo je vprašal, medtem ko je zaprl knjigo in se ponovno ozrl proti njej. Ni točno vedel zakaj, ampak nekaj je bilo na temnolaski – nekaj, zaradi česar ga je pritegnila. In Mikael je vsekakor nameraval izvedeti, kaj je bilo to. »Potrebuješ pomoč s tem?« Njegove oči so zaobjele njeno slikarsko opremo, ob tem pa se je na njegovem obrazu pojavil širok nasmešek. Nikoli ne bi pričakoval, da bo ob tej uri ali na tem kraju srečal kogarkoli, ampak očitno se je motil – a prav nič ni imel proti temu. Na novo nastala situacija mu je bila po svoje celo všeč. Iztrgal se je iz misli in s pogledom ponovno poiskal njene oči. »Sicer pa, dobro jutro,« je rekel in ji namenil enega izmed svojih polovičnih nasmeškov.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
becca lightwood


Število prispevkov : 41
Kraj : charlotte, north carolina
usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: porch (becca & mikael)   Pon Jul 02, 2012 8:04 pm

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 642
    hitro je svojo pozornost preusmerila nazaj na pobiranje čopičev in jih z naglico samo tlačila nazaj v kovček. vse samo da ne bi strmela nazaj v rjavolasca za njenim hrbtom. uspelo ji je spraviti potrebščine nazaj na njihovo mesto v rekordnem času, da se je lahko postavila nazaj pokonci in še enkrat začutila rahlo napetost ob vedenju, da jo opazuje. in ona paradira po vili v moških boksaricah, medtem ko se homer reži vsakomur z njene riti, super. ''nekako bi ga res. ne izgledaš, kot da si se ravnokar vrnil domov?'' je malce priprla pogled ob odgovoru. njegova pričeska je bila rahlo zmršena, a nikakor ne posledica dolge noči, nakazovala je le na to, da se je pred kratkim spravil iz postelje. ''pozabi, ni moja stvar. imamo že vsi svoje posebnosti,'' je nato skušala zamahniti z dlanjo, a se je še pravočasno opomnila, da bo vsak njen gib povzročil novo nesrečo z njenimi potrebščinami, ko je že sedaj čutila, da ji platno počasi drsi navzdol in ga bo morala hitro odložiti. poleg tega je morala resnično začeti nadzorovati svojo radovednost. včasih se ji je zdelo, da sploh ne pozna nobenih mej in vse je bilo zgolj posledica njenega prav zares čudovitega otroštva, tu ni nobenega sarkazma. imela je vse kar je potrebovala, vse kar je želela in še več. navajena je bila zahtevati odgovore in jih tudi dobiti, še isto minuto, nekaj na čemer bo morala sedaj malce delati ter ne vtikati nosu v tuje zadeve. ''če te ne moti se nameravam namestiti tamle na koncu – brez skrbi, na povsem drugem koncu verande, tako da lahko nadaljuješ z branjem ali karkoli si že počel pred mojim slavnostnim prihodom na prizorišče,'' je nato pomignila najprej na drugo stran verande, na najbolj oddaljen konec od njega, nato pa še na knjigo v njegovem naročju, katero je opazila šele zdaj. preveč je bila osredotočena na ohranjanje hladne krvi in preprečevanje nove nesreče, da bi opazila še kaj več od njegovega pogleda, ki je bil povsem osredotočen nanjo. ''moj vzdevek,'' je hitro odvrnila: ''in paleta nima imena, vsaj ne več. ko sem bila mlajša sem jo klicala greta – kar te, če bolje pomislim, verjetno sploh ne zanima.'' glasno je zavzdihnila in se ozrla navzdol, kjer so njene bose noge služile kot še en opomin, da tovrstnega srečanja nikakor ni pričakovala. ''sicer sem rebecca... saj bi ti dala roko, ampak nekako ne morem,'' je vsaj deloma proti njemu poskusila iztegniti polne roke, nato pa s širokim nasmeškom samo iztegnila mezinček, ki bo moral zadostovati za tole nepričakovano jutranje spoznavanje in klavrno rokovanje. po njegovem naglasu sodeč ni bil američan, a ga sama ni znala prav dobro uvrstiti na zemljevid, poleg tega je za danes že izkoristila dnevno kvoto poizvedovanja in glede na to, da je bila ona tista, ki je prekinila njegovo branje, je lahko bila vsaj toliko vljudna, da ga je čimprej pustila pri miru. ''pomoč? da, verjetno bi mi res prišla prav, ko se že ravno ponujaš. če primeš platno, da lahko postavim stojalo, ti bom večno hvaležna,'' je nekoliko presenečeno razprla oči in prikimala v pričakovanju trenutka, ko bo lahko malce lažje zadihala in ne bo nad njo visela grožnja, da platno pade na tla in se prelomi. ''nisem ravno pričakovala, da bom koga srečala. če bi vedela, se ne bi ravno primajala ven v pižami, ali se sploh primajala ven,'' mu je postregla še z enim opravičujočim pogledom, ko se je pod njegovim budnim očesom še enkrat zavedla, da ni v ravno primerni opravi. poleg tega se ji je zdelo, da mora stalno nekaj čebljati, sicer bo teža njegovega pogleda postala prevelika in se bo začela obnašati kot trinajstletnica ob pozornosti simpatije. ''...dobro jutro,'' se je zdaj sama namuznila ob njegovem nasmešku in hitro sklonila pogled, ko se ji je v mislih utrla v tem trenutku nadvse neprimerna misel o neznancu pred njo.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
mikael westermark


Število prispevkov : 31
Age : 23
Kraj : stockholm, sweden.

ObjavljaNaslov sporočila: Re: porch (becca & mikael)   Pon Jul 02, 2012 9:41 pm

    »To bo najbrž zato, ker se nisem ravnokar vrnil domov,« si ni mogel pomagati, da ne bi izpostavil očitnega, zatem pa je skomignil z rameni, svojega pogleda pa ni niti za trenutek odmaknil iz njenih velikih, temnih oči. »Veš, to je takšna stvar o meni. Včasih počnem stvari brez razloga,« je resno pokimal z glavo, čeprav je nasmešek že v naslednjem hipu razbil masko pretirane resnobnosti, ki si jo je Mikael nadel. Saj se ji ni zlagal – čeprav je večino časa skoraj nujno potreboval nek razlog za svoja dejanja, so obstajali tudi trenutki, ko se je preprosto naveličal večnega premlevanja stvari ter pretiranega načrtovanja in se preprosto prepustil toku ter storil nekaj, kar je želel. To ni bilo ravno lahko zanj, glede na to da je večino svojega otroštva preživel obkrožen z ljudmi, ki so mu skušali dopovedati, kako zelo pomembno je načrtovanje in podobne stvari, ampak dejansko se je zdaj, daleč proč od Švedske, počutil dovolj svobodnega, da je včasih počel nerazložljive stvari – med katere je lahko povsem mirne duše prištel branje knjige ob petih na verandi, medtem ko je večina ljudi spala ali počela kaj bolj primernega tej uri.

    Sledil je njenemu pogledu in se rahlo namrščil, ko je ugotovil, da je resnično nameravala na povsem drug konec verande. Smešno, ampak Mikaelu se niti sanjalo ni, zakaj ga je to rahlo vznemirilo. Saj ni imel prav nobenega razloga za to, kajne? Je pač nameravala v miru slikati in on je bil po vsej verjetnosti moteči dejavnik, kljub temu pa se je zalotil pri misli, da ne bi imel prav nič proti, če bi ostala nekoliko bližje. Vsekakor ga je zabavala – pa ne na tisti nesramen, grd način; Mikael ni bil takšne vrste človek. Zabavala ga je s svojo prikupnostjo, če se je nekoliko potrudil in poiskal primerno besedo. In ko jo je našel, jo je moral ponovno ošiniti s pogledom in priznati, da je imel prav. Bila je prikupna; privlačna na nek prav poseben način, obenem pa je bila tudi zabavna in hm, je že omenil da je bila prikupna? Z roko je segel v svoje lase, kar je bila tista tipična poteza zanj, kadar ni točno vedel, kaj naj stori. »Greta?« je zato ponovil ime, ki ga je izrekla, potem pa prikimal. »Seveda, Greta. Zanimiva izbira imena,« je moral priznati in se ob tem na široko nasmehniti. »In hej, takšne stvari so dejansko zanimive,« je ugovarjal njenim besedam in s pogledom nežno zavrtal v njene oči. Če bi vedel, da je obstajala možnost za tako interesantno jutro, bi večkrat vstal bolj zgodaj. Ob lastni misli se je namuznil in nato pozornost preusmeril na svojo novo znanko.

    »Rebecca, me veseli,« je rekel, odložil svojo knjigo in ji po kratkem premisleku podal svoj mezinček, ker se je to zdelo primerno glede na situacijo. »Mikael,« se je predstavil še sam in ponovno ujel njen pogled. Ni točno vedel, kaj je bilo s tem, ampak je pa imel konstantno potrebo po očesnem stiku. »Američanka, kaj?« se je pozanimal, čeprav je bil sodeč po njenem načinu govorjenja v to precej prepričan. Ob njenih besedah je prijel platno in s pogledom ošinil oddaljeni del verande, kamor je bila namenjena. »Si prepričana, da je tam dobro mesto za slikanje?« je spregovoril in se rahlo namrščil, morda nekoliko zaskrbljen zaradi izbranega mesta. »Ne bi bilo bolje, kaj pa vem, tukaj je pomignil samo nekaj korakov stran, na svoj konec verande. »In hej, ne skrbi, tvoja pižama je prav luštna,« si ni mogel pomagati, da ne bi s pogledom še enkrat nesramno počasi zdrsnil po njenem telesu, njegov pogled pa je naposled obstal pri njenih temnih očeh. Bila je več kot zanimiva.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
becca lightwood


Število prispevkov : 41
Kraj : charlotte, north carolina
usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: porch (becca & mikael)   Pon Jul 02, 2012 10:49 pm

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 728
    skorajda bi zavila z očmi ob njegovem očitnem odgovoru, ker je vedela, da se v tem trenutku malce dela norca iz nje, četudi mu tega ni mogla ravno zameriti. bila je navajena vseh možnih odzivov, ki so jih sprožala njena vprašanja in občasno nenavadno obnašanje, ki bi se ga ob več kot eni priložnosti dalo opisati kot razposajeno otroškega. ''samo včasih? jaz jih na mojo veliko žalost ves čas,'' so se kotički njenih ustnic zasukali navzgor in ni si mogla kaj, da ne bi pomislila na bizarnost te situacije. nič hudega sluteč se odpravi ven ob nečloveški uri, skorajda razbije svoj kovček in nato poskuša vračati pogled prav smešno privlačnemu študentu. vedela je, da bo popustila prva, ker še zdaleč nima dovolj potrpežljivosti, njena trma pa se pokaže samo takrat, ko si v glavo zapiči, kaj hoče imeti. ''vendar se začuda večkrat izkaže, da takšne male impulzivne odločitve vodijo v nekaj dobrega,'' je še dodala s kančkom tipičnega ameriškega pozitivizma in v mislih še dodala, da besedna zveza nekaj dobrega vključuje prav to nenadejano srečanje. vedela je, da zna njeno domišljijo v naslednjih nekaj minutah odnesti prav daleč stran, če ne bo globoko vdihnila in se skoncentrirala na kaj drugega kot rjavolasca. veliko bolj varno bi bilo strmeti v tla verande, v leseno ograjo, v oddaljen sončni vzhod, ki ga je nameravala naslikati. ni se prav velikokrat odpravila v naravo z namenom, da bi ujela njeno podobo. veliko raje je slikala ljudi, kar se je velikokrat izkazalo za bolj težavno zadevo. znala je opazovati, to je lahko trdila. morda je bila sicer slepa za vse in je pred seboj videla samo tisto, kar je hotela, a med slikanjem se je zares pokazala njena druga podoba. takrat je bila povsem osredotočena na osebo pred njo in z vsako potezo čopiča je odgrinjala plast za plastjo do notranjosti. ''ne, te stvari niso niti malo zanimive,'' mu je tokrat ugovarjala ona. ''zanimivo je na slepo izbrati točko na zemljevidu in se odpraviti tja. zanimivo je, če najdeš sporočilo v steklenici na plaži. zanimivo je celo sredi predavanja ugotoviti, da ima profesor dve različni nogavici. moje blebetanje o nesmislih pa zagotovo ne,'' je zaključila in ustnice stisnila v rahlo šobico, ker si je morala priznati, da so bile njegove besede kot prijeten kompliment. bila je preveč navajena tega, da so jo ljudje v prvem trenutku označili za preveč klepetavo, preveč radovedno in nasploh pretirano navdušeno nad svetom. bilo je nadvse osvežilno srečati nekoga, ki ni zavil z očmi vsakič, ko je odprla usta. rahlo je stisnila njegov mezinček s svojim in nato po hitrem postopku odtegnila dlan in v mislih ponovila njegovo ime. ''v vseh pogledih. od tega, da pod prho pojem star-spangled banner do tega, da obožujem hamburgerje,'' je prikimala in takoj lažje zadihala, ko jo je rešil platna. hotela se je že obrniti v nasprotni smeri, da bi odšla na drugi del verande in postavila stojalo, a obstala na svojem mestu ob njegovem vprašanju. ''ne, nisem prepričana,'' je izgovorila besede, ki jih je sprva nameravala izreči samo v mislih. ''tukaj?'' je zdaj kot bebček ponovila za njem. brez nadaljnega obotavljanja, še preden bi si utegnila pomisliti, je razprla stojalo v kotu verande in z dlanjo zategnila potrebne vojake, da je pripomoček stal na svojem mestu. ''tole je bolj klavrn izgovor za pižamo. na riti imam homerja simpsona,'' je bleknila ven in stegnila dlani proti njemu, da bi nazaj vzela svoje platno in ga postavila na njegovo mesto. ''delaš me nervozno in že po naravi nisem ravno miren zbran človek,'' je z veliko tišjim tonom spravila iz sebe nekaj besed, ki so bile bolj kot ne prošnja, naj se s pogledom ne sprehaja po njej. ni bil problem v tem, da bi jo motilo. toda samo dejanje jo je pahnilo v povsem neznane vode, da ni vedela, kaj naj reče ali naredi. še najbolj bi ustrezala primerjava z ribo na suhem, a bi najverjetneje bruhnila v smeh, če bi se ta predstava izrisala pred njenimi očmi. ''najbolje bo, da pripravim vse skupaj. nimam veliko časa. sonce bo kmalu v celoti na nebu in že tako nisem navajena slikati narave ter bo potrebno nekaj časa, da se spet navadim. v vsakem primeru jutri sledi še eno zgodnje vstajanje,'' je sedaj kar potegnila platno iz njegovih rok k sebi in stopila mimo njega proti stojalu, pred seboj pa z nogo potiskala mali kovček.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
mikael westermark


Število prispevkov : 31
Age : 23
Kraj : stockholm, sweden.

ObjavljaNaslov sporočila: Re: porch (becca & mikael)   Sre Jul 04, 2012 4:54 am

    »Toliko bolje,« je rekel ob njenih besedah in se ji nasmehnil s tisto nenavadno razposajenostjo, ki jo je po vsej verjetnosti pobral od nje – navsezadnje se je na temnolaskinem obrazu nahajala podoben, če ne skoraj povsem identičen nasmešek, ki je nakazoval na to, da je tudi njo celotna situacija po svoje zabavala. »Zdaj pa samo pomisli, kako dolgočasen bi bil svet brez takšnih dogodkov ali vprašanj,« je dodal po krajšem premisleku in se rahlo namrščil da bi s tem izrazil svoje neodobravanje svetu – kakršenkoli bi pač že bil ta svet brez nenavadnih vprašanj, stvari brez očitnega razloga ali pa neobičajnih ljudi. To vsekakor ne bi bil svet, v katerem bi Mikael želel živeti. »In tole je vsekakor nekaj dobrega,« je izrekel nekaj, česar v večini situacij sploh ne bi zaradi svoje večne premišljenosti – ampak nekaj je bilo na situaciji ali pa morda na njej, zaradi česar je bil popolnoma in v celoti sproščen in pomirjen. Jo je želel očarati? Morda, nek del njega – ampak tega se niti ni zavedal, dokler ni pomislil na to in ugotovil, da je želel pustiti dober vtis na temnolaski. Ker je bila – vsaj po njegovih standardih – nekaj posebnega. In Mikaelovi standardi so bili ponavadi nedosegljivi, zato je to veliko povedalo.

    In vsaka naslednja beseda, ki jo je izrekla, je potrjevala njegovo prejšnjo ugotovitev. Namuznil se je sam pri sebi, potem pa skomignil z rameni. »Bojim se, da se bova morala strinjati, da se ne strinjava glede tega,« je spregovoril z izrazom, ki je govoril o tem, da bo trmasto vztrajal pri svojem, če ga bo še kadarkoli skušala prepričati v nasprotno. Ker, navsezadnje, niti ni imela prav. Bila je zanimiva, niti sanjalo se ji ni, kako zelo zanimiva se mu je zdela v tem zgodnjem jutru, ko je sama zase najbrž mislila da izgleda kot prava zmešnjava in je bila v resnici daleč od tega, saj je vzhajajoče sonce poudarilo mehke poteze njenega obraza, ki so ga tako dobro uokrivljali temni lasje. A njegovo pozornost je pritegnilo njeno govorjenje in moral se je zasmejati. »Hamburgerji.« je ponovil in nato skomignil z rameni. »Smešno. Večkrat sem že bil v Ameriki, pa si še nikoli nisem privoščil vašega slavnega hamburgerja. In bojim se, da se švedski hamburgerji niti pomotoma ne morejo primerjati z ameriškimi,« se je namuznil. Že večkrat je bil v Ameriki, ampak to po večini niso bili družabni obiski. To so bili tiste vrste obiski, na katerih si moral vzravnano sedeti za mizo in pojesti cel krožnik nesmiselnih stvari, katerih niti nisi znal poimenovati, samo zaradi tega da nato ni izbruhnil kakšen mednarodni škandal. Ampak jasno, tega ona ni rabila vedeti. Kajne? Tako osvežujoče je bilo spoznati nekoga normalnega, ki se mu niti sanjalo ni o bremenu, ki ga je Mikael prenašal s seboj.

    Počutil se je nenavadno zadovoljno, ko je sledila njegovim besedam in obstala tam, kjer je bila. Ob njenih besedah je privzdignil svoje obrvi, potem pa se nasmehnil. »Dobri stari Homer,« je skomignil z rameni. Podal ji je platno in pogled skoraj presenečeno uprl vanjo, ko je rekla, da jo dela nervozno. »Nervozno?« je ponovil, potem pa se rahlo namrščil sam pri sebi. »Se opravičujem, nisem vedel. Ne vidim jasnega razloga za to,« je izrekel besede, ki so bile mešanica opravičila in vprašanja – navsezadnje se mu ni niti sanjalo, zakaj bi jo delal nervozno, in to tako ali tako ni bil njegov cilj. Poleg vsega pa se je ponovno pokazala njegova skoraj prirojena očarljiva vljudnost, ko ji je namenil polovičen, opravičljiv nasmešek in se nato osredotočil na njene besede. »In tukaj sem jaz, ki te delam nervozno in kar nočem utihniti,« je stresel z glavo, čeprav ni mislil popolnoma resno. Čeprav je bilo res, da je še vedno govoril – in to popolne nesmisle. Uprl je pogled vanjo. »Če te motim, se lahko odstranim. Brez problema,« je rekel, medtem ko se je skoraj že premaknil proti vratom – pa ne da bi želel iti, daleč od tega, o tem pa je jasno govoril pogled, ki ga ji je namenil. Izbira je bila njena, čeprav je obstajal del njega, ki si je močno želel, da bi lahko preprosto ostal.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
becca lightwood


Število prispevkov : 41
Kraj : charlotte, north carolina
usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: porch (becca & mikael)   Čet Jul 05, 2012 11:19 pm

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 793
    enkrat za spremembo se je odločila, da bo bolje, če drži jezik za zobmi in ne nadaljuje z razpravljanjem o tem, kam vse jo je privedla njena spontanost. početje stvari brez razloga se je lahko marsikomu zdel simbol nekega svobodomiselnega duha, oznaka človeka, ki se ne ozira na svet okrog sebe in počne, kar mu v nekem trenutku ustreza. vse počne zato, da bi do konca izkoristil vsak dan posebej, samo zato, ker lahko in ker se mu ljubi. ''preveč dolgočasen. vendar vsi ljudje ne cenijo spontanosti,'' mu je po krajšem premisleku vendarle odgovorila in se tako vsaj deloma strinjala z njem, a mu vseeno nedolžno kljubovala. ''pomisli samo, koliko ljudi se drži vseh možnih pravil, ustaljenih smernic. koliko ljudi bo prej poslušalo ljudi okrog njih, kakor sebe,'' je z dlanjo nakazala na okolico okrog njiju, četudi sta bila povsem sama na verandi in je več kot samo večina prebivalcev otoka še trdno spala. ''svet bi bil morda res dolgočasen, vendar varnejši. spontanost privede do težav, težave do bolečine, bolečina do padca. verjemi, včasih si želim, da bi lahko ustrezala merilom ljudi okrog mene, če ne drugega že samo zato, ker me potem karma ne bi dnevno zalivala s sranjem,'' je zavzdihnila in si nadela še enega v vrsti prikupnih opravičujočih nasmeškov, ko je ugotovila, da je njena usta zapustila ne prav damska kletvica. sicer je znala preklinjati kot star mornar, toda v njegovi družbi je hotela pustiti za seboj dober vtis. sploh zato, ker se ji je po petih minutah zdelo, da jo pozna bolje kot kdorkoli drug, četudi je imela obenem v sebi zasidran občutek, da prihajata iz dveh povsem različnih svetov. ''si prepričan? si prepričan, da je tole nekaj dobrega? nikoli ne veš. morda se boš skrajno nespametno zaljubil vame in ti bom v nekaj tednih strla srce,'' se je zasmejala, a obstala nekje sredi smeha. presneti jezik. ''in ne trdim, da se boš zaljubil vame ali da sem ti sploh všeč. mislim... samo govorim o možnostih. verjetnost je skrajno majhna,'' je hitela z razlaganjem svojih prejšnjih besed dokler ni prišla do sklepa, da bo najbolje, če preprosto utihne. stisnila je skupaj palec in kazalec desnice, zaprla ustnice in potegnila čeznje, kakor da jih zaklepa, nato pa nevidni ključ še vrgla preko rame. ''ne morem verjeti,'' je plosknila z dlanmi skupaj ob njegovem pomankanju ameriških izkušenj, ko se ji je v očeh zrcalila mešanica presenečenosti in navdušenja. zlahka bi ga lahko takoj zdaj zvlekla v najbližji ameriški bistro in predenj potisnila ogromen ameriški hamburger, če ne bi bila ura vendarle pet zjutraj in ni bila povsem prepričana, kakšno hrano strežejo v restavracijah na otoku. ni nameravala iti ravno tako daleč, da bi zdajle izrekla povabilo v severno karolino. verjetno ni imela niti dovolj poguma, da bi predlagala obisk bistroja na otoku, kar jo je presenetilo še bolj – sramežljivost ni bila ravno njena poglavitna lastnost. ''enkrat ga preprosto moraš poskusiti. ampak pravi hamburger, ne tisto ceneno mini pici buci reč iz mcdonaldsa ali burger kinga,'' je hitro sestavila smiseln stavek, ki ni vključeval nobenih skritih sporočil o tem, da bi ga na burger peljala sama. hkrati ji je sam odgovoril na njeno neizrečeno vprašanje – bil je šved. ''sem prepričana, da tudi švedski hamburgerji niso tako zelo slabi,'' je še spravljivo pristavila v znamenje kompromisa. zvenki smeh se je še enkrat razširil po verandi, ko je komentiral homerja, in je od njega sprejela platno ter ga namestila na stojalo. sklonila se je proti kovčku, ga razprla in ven potegnila nekaj pripomočkov. danes je nameravala tako ali tako samo skicirati in pustiti domišljiji prosto pot. kar je seveda pomenilo, da si je zopet pošteno zakomplicirala dan, ko je s seboj vlekla vse potrebščine. vedela je, da bi morala zase zadržati tisto resnico o njeni nervozi in komajda si je upala tvegati pogled proti rjavolascu. ''razlog je povsem jasen,'' je skorajda zašepetala, ko je počasi obračala oči nazaj v njegovo smer in vedela, da bo spet obžalovala svoje pomankanje taktnosti. ''prijetne vrste nervoza. nisem ravno navajena igre, kdo bo prvi umaknil pogled. in z mojo srečo si verjetno samo domišljam, da zadnjih deset minut strmiš vame. šment, res ne znam nič obdržati zase,'' se je na koncu z leseno konico debelega čopiča rahlo udarila po glavi. trudila se je najti besedo, ki bi ga opisala, ne da bi se povsem ujela v večno zanko, ki ji jo na pot postavlja njena osebnost. ljudje so ji lahko tako hitro zlezli pod kožo in okupirali vsak delček njenih misli, da se je dneve dolgo lahko samo obračala okrog svoje osi in se smehljala do onemoglosti. popoln. da, lahko bi rekli, da je deloval popolno. ''ne,'' je vzkliknila v trenutku, ko je naredil komaj opazen premik proti vratom in z dlanjo ujela njegovo nadlaht, ''ne odhajaj... prosim.''
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
mikael westermark


Število prispevkov : 31
Age : 23
Kraj : stockholm, sweden.

ObjavljaNaslov sporočila: Re: porch (becca & mikael)   Pet Jul 06, 2012 1:43 am

    Poslušal jo je, ne da bi se ob tem zavedal resnobnega izraza, ki se je za trenutek pojavil na njegovem obrazu ob njenem govorjenju o ljudeh, ki raje poslušajo druge kot sebe in se držijo ustaljenih pravil. Ni mogla vedeti, kako zelo je bila ta tema dejansko pomembna zanj, koliko je že žrtvoval za druge in kako je moral vedno znova pred svoje želje postavljati tisto, kar je bilo primerno ali v marsikaterem primeru celo zaželeno. »Tudi res, je priznal in se potem nekoliko namrščil, ko je skomignil z rameni. »Še vedno pa določeni ljudje to morajo početi,« je bil ton njegovega glasu rahlo zamišljen, v njem pa je bilo tudi nekaj prepričanega – nekaj, zaradi česar je Becca morda lahko uganila, da je bila ta tema zanj pomembna iz nekega njejnpovsem neznanega razloga. Ampak da, Mikael je kot član kraljeve družine v svoji vlogi bodočega švedskega prestolonaslednika – četudi je bilo to precej vprašljivo – posvečal veliko svojih misli določenim temam, med katere je spadalo tudi vprašanje o tem, kako naj bi se ljudje pravzaprav obnašali in kakšna mera spontanosti je bila dovoljena. Ni hotel biti zatežen, po svoje je občudoval tiste ljudi, ki so vse počeli brez pravega premišljevanja, ampak obenem je vedel, da se sam nikoli ne bi mogel prištevali med njih.

    Za nekaj trenutkov je obstal brez besed ob njenih besedah, njegov pogled pa je bil presenečeno uprt vanjo. Je imel prisluhe? Ne, temnolaska je res rekla, da se bo zaljubil vanjo in mu bo strla srce, čeprav očitno ni mislila najbolj resno, kar so potrdile že njene naslednje besede. Vse skupaj ga je nenadoma zabavalo, čeprav se je nekje v kotičku svojih mislih poigraval tudi s to možnostjo. Bi se lahko zaljubil v nekoga, kot je bila ona? Odgnal je to misel in se zbral ter nekaj trenutkov užival ob opazovanju Becce, ki se je skušala nekako izviti iz svojih besed. »Ne morem si pomagati, da ne bi opazil, da nisi omenila možnosti, da mi ne bi zlomila srca. Si res takšna lomljivka src ali…« je pustil stavek obviseti v zraku, ton njegovega glasu pa je bil nekje med šaljivim in resnim. »Ampak hej, kdo bi vedel,« se je nenadoma zasmejal, skomignil z rameni in pogled skoraj izzivajoče uprl v njene oči. »Verjetnosti je zelo težko napovedati.« S tem ji je obenem dal tudi neko potrditev njenih besed, ki je bila dovolj zakrita, da je morda ne bi niti prepoznala. Mu je pa bila vsekakor všeč, da. Ni ga dolgočasila in v pogovoru je dejansko užival. »Pravi hamburger?« je ponovil njene besede in pogled ponovno zbrano uprl vanjo. »In kje bi dobil kaj takšnega?« se je moral pozanimati, saj ga je stvar nenadoma začela zanimati. Pristne ameriške stvari, nikoli ni bil ravno navdušenec. Kdo bi vedel, morda pa se bo to spremenilo. Ob njenih besedah se je nasmehnil. »Švedski hamburgerji? Ko bom poskusil ameriškega, ti bom lahko povedal,« je dejal, ne da bi izbrisal nasmeška iz svojega obraza.

    Morda je tudi sam začutil neke vrste nervozo, ko je čakal na njen odziv in bil obenem že popolnoma pripravljen, da ji da tisti mir, ki ga je tako zgodaj zjutraj iskala. Potem pa ga je ustavila z lahnim dotikom dlani in njegov pogled je najprej zdrsnilo na mesto dotika, potem pa višje, do njenih oči. Njegov prej resen izraz je razbil polovičen nasmešek na ustnicah. »Ojej, sem bil res tako očiten?« je dejal in se obenem potrudil za kar najbolj nedolžen izraz na svojem obrazu, nato pa je stresel z glavo in prikimal. »Ja, prav, priznam. Strmel sem vate,« je ponovno zmagala njegova iskrenost, pogleda pa ob tem niti za trenutek ni umaknil od njenih temnih oči, ki so ga očarale že v trenutku, ko se je tega jutra prvič zazrl vanje. »Moram se ti opravičiti, če je bilo to nadležno, ampak resnica je--« se je nenadoma ustavil na sredi stavka, zajel sapo in se za trenutek boril s samim seboj, potem pa je prevladala tista njegova očitno močnejša plat. »Resnica je, da si ne morem pomagati.« Tako, pa je rekel. Saj ni bilo preveč težko, kajne? Vedno je bil iskren z ljudmi in njegova direktnost je bila večino časa precej stroga, tako da je v vseh situacijah našel način, da je povedal vse, kar se mu je pletlo po glavi. »Ne vem, samo… Nekaj posebnega se mi zdiš, Becca,« je moral dodati v duhu svoje iskrenosti, a ni se mogel ustaviti tukaj. »In vesel sem, da sem te spoznal,« je bilo še zadnje priznanje, potem pa je le obmolknil in skomignil z rameni, kot bi hotel reči 'ne morem pomagati, ampak tako pač je'. Navsezadnje je govoril zgolj in samo resnico.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
becca lightwood


Število prispevkov : 41
Kraj : charlotte, north carolina
usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: porch (becca & mikael)   Pet Jul 06, 2012 7:26 am

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 813
    večino časa je res znala biti slepa in povsem nedovzetna za svet okrog sebe, vendar je vse od začetka tega pogovora pozorno spremljala vsak njegov gib, gesto, razbirala barve njegovega pogleda. morda je bilo res vse tesno povezano s tem, da je rjavolasec izgledal natanko tako kot si je v otroštvu predstavljala princa phillipa iz pravljice o trnuljčici. za nekoga s tako bujno domišljijo in zasanjanostjo res ni bilo potrebno reči dvakrat, da je bila navdušena nad pravljicami in srečnimi konci. in princih na belih konjih, kar je on tega jutra vsekakor bil. tako je sedaj opazila, da se je v njegov pogled prikradlo nekaj, česar si ni znala prav točno razložiti. drznila bi si celo reči, da je bila to otožnost. ''no saj, zato pa pravim, da preveč spontanost ni dobro. mora obstajati ravnovesje,'' je veliko bolj previdno nadaljevala in glavo nagnila rahlo vstran, ko je poslušala vsak njegov ton. zdelo se je, da se v ozadju skriva še polno neizrečenih besed, kakor da je tudi on sam ujet v takšen dolgočasen svet poln pravil. ''če bi bili vsi kot jaz, potem bi po cesti hodili ljudje z majicami spongeboba, vsi bi bili večni optimisti in verjeli v ljubezen. tudi to bi bil svojevrsten dolgčas,'' je skomignila z rameni in po dolgem času pogled obrnila v tla v svoja bosa stopala, katerih nohti so bili pobarvani z akvamarin barvo. še en dokaz, da v njej še vedno živi mala punčka, ki verjame v pravljice. ''sliši se, kot da moraš to početi ti,'' je s prav očitno tišjim tonom obotavljivo spregovorila in v roki vrtela preprost svinčnik s katerim bo najprej skicirala v beležko in nato orisala nekaj potez na platno. ''moj dolgi jezik,'' je zavzdihnila in si dovolila pristaviti droben nasmešek, ko jo je povprašal po njenem lomljenju src. kako daleč od resničnosti. ''zmeniva se takole. če se po kakšnem čudnem spletu naključij zaljubiš v nekoga kot sem jaz, potem ti obljubim, da ti ne bom zlomila srca. vendar pričakujem, da bo tudi moje na varnem. velja?'' je še drugič danes proti njemu pomolila svojo dlan, da bi dogovor potrdila še z rokovanjem. prav dobro je vedela, kakšne so možnosti, da bi do tega prišlo. praktično ničelne, vsaj z njegove strani, sama je že zdaj poskušala pregnati nadležen občutek metuljčkov v trebuhu. ''verjetno je v centru kak bistro. nisem se še spravila raziskovat mesto,'' je odvrnila in si res želela, da bi mu lahko dala kakšen bolj konkreten odgovor. ''hm, še nikoli nisem bila na švedskem. pravzaprav je moje popotništvo omejeno na pet zveznih držav in tale otok,'' se je za hip zamislila. priložnosti za potovanje je bilo več kot samo nekaj, vendar nikoli ni čutila potrebe po tem, da zapusti svoje rodno mesto ali da odide na univerzo kam drugam kot v severni karolini. preusmerila je pozornost nazaj nanj in morda za trenutek predolgo svojo dlan zadržala na njegovi nadlahti ter jo umaknila takoj, ko sta njen in njegov pogled pristala na mestu nedolžnega dotika. hitro se je odkašljala in dlan zaposlila tako, da si je zmršila že same po sebi povsem podvijane temne lase. poskusila je že odkimati, češ ni bil očiten, in zraven pristaviti kakšno res klavrno šalo, da bi sprostila naenkrat napeto ozračje, ko mu jo je znova uspelo presenetiti. kako zlahka je poleg njega ostala brez besed. in s celim viharjem v glavi. ''cenim iskrenost,'' ji je na koncu uspelo spet najti dar govora in je kot močno zatrapana najstnica zakopala obraz v dlani in nekajkrat zmajala z glavo. tole je bilo povsem nad pričakovanji. tole bi moralo biti preprosto sončno jutro, ko bi slikala uro ali dve in pozabila vse okoli sebe, zdaj pa ni mogla razmišljati o čem drugem kot o tem, kakšen bo njegov naslednji gib. ''ura je pet in jaz se spogledujem z neznanci. bravo, becks, bravo,'' je mrmrala v dlani in verjetno še povečala sramotilni faktor. ''oprosti, ampak... hočem reči...'' je odmaknila dlani in pričela z jecljanjem, prste pa prepletala med sabo, ne da bi bila sposobna pogledati vanj. ''ne opravičuj se. nisem te mislila obtožiti, da strmiš ali kaj takega. ni ravno neprijetno, samo... jaz stojim na drugi strani, ne vem, kaj vidiš,'' se je poskusila nasmehniti, a se je tudi ta poskus precej izjalovil, da je naredila korak stran od njega in se postavila pred prazno platno, četudi pogovor ni bil zaključen. ''saj sem nekaj posebnega. te dni ljudje ne verjamejo več v...'' je zavzdihnila v ne preveč skromnem odgovoru na njegov kompliment ter pustila stavek nedokončan. svojih prepričanj ni znala spraviti v nekaj besed, potrebovala bi čopič in barvo. ''pridi sem,'' je s prstom pokazala na mesto poleg sebe od koder se je odlično videlo vzhajajoče sonce, ki ga je nameravala narisati. ''poglej proti obali in povej, kaj vidiš,'' se je napol zasukala proti njemu, ko je končno stal poleg nje in obrnila pogled navzgor, ''sonce ali kaj drugega?''
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
mikael westermark


Število prispevkov : 31
Age : 23
Kraj : stockholm, sweden.

ObjavljaNaslov sporočila: Re: porch (becca & mikael)   Ned Jul 08, 2012 9:48 am

    »Svojevrsten dolgčas, kaj?« je ponovil njene besede in si obenem v mislih skušal naslikati podobo, ki jo je opisovala – po nekem naključju se je v njegovih mislih pojavil sončen dan, v katerem so ljudje po ulici korakali s širokimi nasmeški na obrazih in majicami z motivom precej priljubljenega risanega junaka. No ja, vsekakor to ni zvenelo kot svojevrsten dolgčas, ampak imela je prav. Če bi bili vsi ljudje enaki, bi bil svet dolgočasen. Zato so bili vsaj zanj med množico povprečnežev dobrodošli ljudje, ki so izstopali in ki so se vsaj Mikaelu samemu zdeli kot popolnoma očarljivi predstavniki človeške vrste. Morda je bil samo on takšen, ampak nenavadni ljudje so ga fascinirali in zaradi tega ni bilo prav nič čudnega, da je zadnjih nekaj trenutkov pogled tako zavzeto upiral v Becco. »Na nek način moram res,« je odvrnil na njene besede in skomignil z rameni. Res je to moral početi; navsezadnje je bilo izpolnjevanje pričakovanj nekaj, kar so ga učili že od malih nog in to ni bilo nekaj, česar bi se bilo lahko znebiti. »Ampak dovolj o meni, nočem te dolgočasiti,« je skušal s svojo običajno spretnostjo pokopati to temo, še preden bi prišla do tega, zakaj natanko je moral to početi. Priročno je ravno takrat spregovorila in sprejel je njeno roko. »Glede tega mi lahko popolnoma zaupaš,« je bil njegov glas dovolj resen, ko je ravno prav močno stisnil njeno dlan v svoji in se potem zavedel, da je postalo vse skupaj morda že preveč resno za tako zgodnje jutro. »Saj veš, teoretično in za vsak primer, če se to kdaj zgodi,« ji je pomežiknil.

    Svoj pogled je z neko mešanico zanimanja in zamišljenosti uprl vanjo. »Nisi še raziskala otoka? Sva že dva,« se je zasmejal in pomislil, da morda to navsezadnje le ni bila takšna škoda, kot je mislil. Rad je poznal prostore, kjer se je nahajal, in otok je bil zanj še precejšnja uganka. »Lahko bi šla kdaj skupaj na lov za temle bistrojem,« je popolnoma spontano in sproščeno predlagal, čeprav je ob tem, ko je izrekel svoj predlog, pogled z nekim zanimanjem uprl vanjo, saj ga je v resnici zanimalo, kakšen bo njen odziv. Pa saj to ni bilo kaj takšnega, kajne? Je to lahko štelo kot povabilo na zmenek? Nenadoma si je zaželel, da bi vse skupaj bolje premislil in se potem oglasil, ampak zdaj ni več mogel spremeniti izrečenega in lahko je samo čakal na njen odziv. In upal, da ni bil preveč – kakšna je bila beseda? – napadalen. »Torej te vabim na Švedsko,« je rekel ob njenih besedah, spet nekoliko prehitro, da bi lahko dobro razmislil, in ravno zaradi tega so se njegove ustnice razširile v polovičen nasmešek. Če prej vabilo ni bilo dovolj jasno, tokrat ne bi mogel biti bolj neposreden. Le da Becca ni vedela, da je prestolonaslednik in bi jo zato lahko v naslednjih štiriindvajsetih urah z letalom spravil na Švedsko – kar tako, povsem mimogrede.

    Je res morala biti tako presneto očarljiva? Rahlo se je nasmehnil ob njenih besedah, nato pa je stopil do nje, ko je to rekla. S pogledom je res ošinil obalo, tako kot mu je rekla, medtem ko se je rahlo namrščil. Kaj je videl? To je bilo dobro vprašanje; takšne vrste vprašanje, o katerem bi prav lahko premišljeval sam in ki ga je tako rad razvozlaval. »Seveda vidim sonce,« je odvrnil in potem rahlo zmajal z glavo. »Ampak bilo bi veliko preveč preprosto, če bi rekel, da vidim samo sonce. Toliko drugih stvari je še, ki so bolj zanimive. Način, s katerim valovi butajo ob obalo in se vedno znova vračajo, kako je tisto drevo nagnjeno stran od ostalih treh, da oblika oblaka levo od sonca spominja na ogromno, precej puhasto ovco… Milijon stvari je. In navsezadnje vidim nov dan, začetek nečesa novega v nastajanju,« je rekel, čeprav bi lahko povedal toliko več – le da ni hotel postati dolgočasen ali pa naštevati vse tiste malenkosti, ki si jih je ponavadi vzel k srcu. »Vidim pa tudi očarljivo temnolasko poleg sebe, ki se mi zdi nekoliko zbegana ampak še vedno presneto prikupna,« ga njegova iskrenost niti tokrat ni pustila na cedilu. Nasmehnil se je, potem pa uprl pogled v njene oči. »Kaj pa ti vidiš?« ji je vrnil vprašanje, potem pa le obmolknil.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
becca lightwood


Število prispevkov : 41
Kraj : charlotte, north carolina
usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: porch (becca & mikael)   Pon Jul 09, 2012 4:27 am

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 699
    ob ponovitvi njenih besed je na kratko skomignila z rameni, češ tako pač je. sama zagotovo ne bi uživala, če bi naokrog hodilo nekaj njenih kopij in bi spongebob postal superheroj celotnega sveta. veliko raje je živela v svojem malem svetu, verjela v stvari, za katere ni bilo več upanja, in si utirala svojo pot, namesto da bi hodila po že ustaljenih. raje ni pomislila, kje bi pristala, če bi kot ovca pohlevno sledila ostalim. ''ker si mi res povedal blazno veliko o sebi. vem tvoje ime, od kje prihajaš, da nisi še jedel hamburgerja in zanimivo se ti zdi, da poimenujem predmete okrog sebe. na kratko povedno, o tebi ne vem praktično nič,'' mu je namenila strog pogled, vendar ni nadaljevala z izpraševanjem. običajno bi se res obesila na njegove besede in trmasto vztrajala pri tem, da ji pojasni, zakaj mora slediti pravilom in biti zgleden povprečen svetovljan. toda intuicija ji je narekovala, da tega niti noče vedeti, da je bolje, če enkrat za spremembo še malce tava v temi. sploh pa je dvomila, da bi se lahko po katerihkoli merilih uvrstil med povprečneže. ni znala s prstom pokazati na tisto njegovo lastnost, ki je sprožila tako mišljenje, a deloval je tako osvežujoče... iskreno? ne, ni znala najti pravih besed. uprla se je želji, da bi s pogledom ošinila njuni sklenjeni dlani, ter po rahlem stisku spet umaknila dlan preden bi ji padlo na pamet, da ga preprosto ne bi izpustila. resnično, kdo bi ji lahko zameril? že sedaj se je praktično topila pred njem in za rdečico niti ni mogla kriviti žgočega sonca, ne ob tej uri, ko je bil zrak še svež in hladen. ''ojoj, res sva grozna!'' je vzkliknila z zaigrano šokiranostjo nad njima, četudi je imela deloma prav – tukaj so bili že kar nekaj dni in priložnosti za raziskovanje (ter časa) je bilo na pretek. ''morda bi ga res lahko poiskala skupaj. vendar to pomeni, da bi potem moral z mano tam tudi jesti, piti in vse kar se običajno počne v bistrojih – graditi stolp iz solnice, popra in zobotrebcev,'' je kimala ob vsaki nadaljni besedi v patetičnih poskusih, da ne začne v mislih dolge razprave o tem, kaj naj bi povabilo točno pomenilo. ''in moral bi gledati, kako planem nad hamburger kot da nisem jedla že teden dni. ni preveč lepo na pogled,'' je še dodala z nasmeškom, ki se je ob njegovih nadaljnih besedah razširil skorajda do ušes. ''vabiš me na švedsko?'' je ponovila za njem in zmajala z glavo: ''seveda, kupiva karte za letalo in pojdiva tja čez vikend, brez problema. prav zdaj se mi je res zahotelo sprehoda po stockholmu.'' če bi obstajal možnost, da za nekaj dni pobegne nekam drugam, bi jo pograbila brez pomislekov. toda mar ni prav tale jezikovni kamp služil kot njen oddih in pobeg? pomaknila se je nekoliko naprej, da se je izognila stojalo in se je lahko z dlanmi oprijela snežno bele ograje verande, s pogledom osredotočenim na sonce. ''seveda,'' se je namuznila ob njegovem začetku in v sebi vedela, da je od njegovega odgovora odvisno vse. kaj točno je spadalo pod besedico vse... tega si še ni povsem razjasnila. kmalu, kmalu. pozornost je ob njegovi pripovedi usmerjala od valov do dreves, pogledala v nebo in preučevala oblak, zaključila pri soncu, kot je rekel sam – nov dan, začetek nečesa novega v nastajanju. ''očarljiva in prikupna, kaj?'' je kimaje ponovila za njim, ne da bi se ozrla nazaj k njemu. verjetno bi jo hitro izdala kolena, če bi sedaj gledala v njegove oči. ali če bi ji pogled nehote zdrsnil proti njegovim ustnicam. ''vidim milijon stvari. ampak žal nisem tako spretna z besedami kot ti, tako da se boš moral zadovoljiti s tem, da boš čez nekaj dni videl sliko tega, kar vidim. ne znam opisovati. sploh,'' je zajela dih in poskusila z odgovorom v skrajno nevtralnem tonu. ''morala bi...'' se je poskusila na hitro obrniti proti stojalu z namenom, da bi se izmotala iz tega pogovora, a se namesto tega obrnila v napačno smer proti njemu in zbegano naredila korak nazaj, kjer jo je pričakala ograja in pomankanje drugega izhoda, da je bila ujeta med njega in butasti les. kaj je že hotela reči?
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
mikael westermark


Število prispevkov : 31
Age : 23
Kraj : stockholm, sweden.

ObjavljaNaslov sporočila: Re: porch (becca & mikael)   Pon Jul 09, 2012 7:14 am

    »Mar ni to dovolj podatkov?« je skušal Mikael opravičiti svojo skopost z informacijami, čeprav se je moral obenem tudi nasmehniti. Saj ji res ni povedal veliko – ji je pa vsekakor povedal dovolj, da si je lahko ustvarila vsaj približno predstavo o njem in o tem, kakšne vrste oseba je bil. »Verjemi, nisem tako zanimiv,« ji je zagotovil s svojim bolj resnim glasom – pa saj je imel prav, po vsej verjetnosti ni spadal med zanimive ljudi. Vsaj njegov dragi brat dvojček Adam mu je vedno znova z veseljem povedal, da je dolgočasen s svojim pisarjenjem v knjižico, kot je Adam imenoval pisanje dnevnika, in pa seveda branjem knjig, ki so bile po bratovem prepričanju globoko dolgočasne in bi moral sam kar umreti, če bi se moral dotakniti kaj tako strašnega, kot je bila knjiga. Je pa cenil to, da ni drezala vanj – določeni ljudje so znali biti tako nadležno radovedni in so morali vedeti praktično vse v prvih petih minutah. Mikael ni bil takšne vrste človek – moral je spoznati človeka in za to si je ponavadi rad vzel čas, saj ni ničesar počel brez premišljevanja ali načrtovanja. Ni si mogel pomagati, takšen je pač bil.

    »Ojej, zveni strašno,« je z zaigrano zgroženostjo rekel ob njenem opisu vsega, kar bi moral prenašati, nato pa ga je premagal smeh. Zmajal je z glavo, ko je ponovno prišel do ugotovitve, da je bilo to dekle nekaj zares posebnega. Poznal je množico deklet, ki bi se raje resno poškodovale, kot pa da bi morale iti v bistro in pojesti nekaj konkretnega. Počutil se je tako izgubljenega, če se je znašel nekje z nekim dekletom, ki si je namesto prave hrane naročilo skodelico solate. Nasmehnil se je ob smeri, v katero so zašle njegove misli, potem pa je pozornost usmeril na sogovornico. »Becca, popolnoma resno. Bi šla?« se je pozanimal in v zraku pustil obviseti bolj konkretno vprašanje, ki ni bilo več teoretično – navsezadnje bi jo z veseljem peljal v bistro in z njo zgradil stolp. V njeni družbi se je počutil nenavadno sproščenega in še bolj mirnega, kot je bil običajno – kot da bi mu dala občutek, da lahko opusti svojo sicer skrbno miselno načrtovanje vsega in se samo prepusti toku. Ob njenih naslednjih besedah o Stockholmu se je zgolj nasmehnil – pojma ni imela, kako zelo lahko uresničljiv načrt je bil to, kljub temu pa je nenadoma ugotovil, da bi veliko raje ostal tisti normalen povprečnež. Ljudje so se začeli čudno obnašati, ko so ugotovili, da je bil Mikael prestolonaslednik – in njune na novo vzpostavljene povezave ni hotel kar tako uničiti.

    Resno je prikimal ob njenih besedah. Očarljiva in prikupna, vsekakor. Ali pa je bil spet preveč iskren? Nikoli ni točno vedel, a v otroštvu je zelo resno vzel celotno zadevo o iskrenosti in direktnosti, ki jo je občasno znal zaviti tudi v celofan in jo lepo postreči, kadar resnica ni bila najbolj lepa. A tokrat je lahko uporabljal samo presežnike in ni videl potrebe po tem, da bi stvari olepševal. »Saj nisem tako zelo spreten z besedami,« se je nasmehnil in skomignil z rameni. »Veliko berem, to bo to,« je našel tudi razlago za to. Spreten z besedami? Morda, včasih – ampak kdo pa ne bi bil spreten z besedami, če bi ga že od malih nog dobesedno trenirali, da se je znašel v prav vsaki situaciji? A tudi to ni bila tema, o kateri bi se trenutno splačalo premišljevati. »Torej mi boš pokazala končni izdelek? Obljubiš?« je uprl pogled v njene oči z iskrico zanimanja v lastnih, vmes pa popolnoma pozabil na čudovito okolico, ki ju je obdajala, saj so ga njene oči vedno znova skoraj hipnotizirale. Zbral se je, ko se je premaknila, nato pa jo opazoval, ko je naredila skoraj presenečen korak nazaj – ker se je znašla tako blizu? Njegove ustnice so se ukrivile v polovičen nasmešek, medtem ko je z roko iz bližnjega grma odtrgal cvet in nato naredil korak proti njej – zgolj toliko, da je z neko nenavadno mešanico skrbnosti in nežnosti potisnil bel cvet v njene temne lase, medtem ko je njegova dlan kot mimogrede zdrsnila po koži njenega lica, nato pa je rahlo nagnil svojo glavo, da je ocenil narejeno. »Da, vsekakor si zelo zanimivo bitje,« je z njo delil svoje misli, medtem ko so njegove oči poiskale njene, nato pa se je zavedel svojega početja in se nekoliko umaknil, da je imela svoj tako imenovani osebni prostor, saj je ni hotel prestrašiti ali karkoli podobnega.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
becca lightwood


Število prispevkov : 41
Kraj : charlotte, north carolina
usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: porch (becca & mikael)   Pon Jul 09, 2012 10:47 pm

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 760
COMMENT: shall we sum this up? :3
    vzela si je čas, ko je preučevala njegov pogled in poskušala razbrati, kaj se skriva v ozadju. hitro je dojela, da se tam nahaja prav posebna zgodba, katere res ni bil dolžan deliti z njo. ni dobila občutka, da je tragična ali na kakršenkoli način žalostna, samo nekaj, kar ga je pošteno zaznamovalo in zaradi česar je postal tako iskren in kontroliran. ''zaenkrat je dovolj,'' je prikimala in mu tako dala vedeti, da tema še ni dokončno zaključena. seveda je bilo nekoliko pretirano, da je kar takoj pričakovala, da bo sploh še kdaj imela priložnost govoriti z njem, a intuicijo je vedno poslušala. četudi je večkrat vodila v zmedo in kaos. ''nekako dvomim v to – mislim, da si več kot zanimiv. samo malce preveč skromen,'' je skomignila z rameni, njen glas pa je nakazoval na to, da nima prav nič proti njegovi skromnosti. prav zdaj bi lahko v roke vzela bel list papirja in po sredini potegnila črto. na eni strani bi bile njune skupne lastnosti, na drugi nasprotne. in slednjih bi bilo vsaj za zdaj več. iz nekega razloga je to ni niti najmanj motilo – bil je tako drugačen od nje in od kogarkoli, ki ga je spoznala v devetnajstih let. na nek način jo je spominjal na otroke preostalih pomembnežev, s katerimi je odraščala. vedel je točno, kaj reči ob katerem trenutku, govorica njegovega telesa je bila nadzorovana, več stvari je skrival kot razkrival, a bilo mu je nemogoče zameriti. toda vseeno jim ni bil podoben. rahlo je stresla z glavo, da bi se lažje osredotočila na njegove besede in v njih razpoznala resnično povabilo. povabilo! ''če bi šla s tabo v bistro? na prigrizek? seveda, ne rabiš sploh spraševati,'' se je najprej za kratek čas naredila nevedno, dokler se niso njene ustnice razširile v širok nasmešek in je prikimala najmanj petnajstkrat – nikoli ne bo znala igrati nedostopnosti kot druga dekleta. omenil si nekaj, kar ji je bilo všeč, in nivo njenega navdušenja je švignil čez streho. ''ali to pomeni, da se moram spraviti v neka lepa oblačila in te poskusiti očarati v tisti eni uri? samo toliko da vem, kaj naj pričakujem,'' se je namuznila in se poskusila opomniti, da to nikakor ni zmenek, samo skupen obisk bistroja. samo in le to. kajne? privzdignila je obrvi ob nadaljevanju: za nič na svetu mu ne bo verjela, da ni tako zelo spreten z besedami. do sedaj se ji je zdelo, da je prav vse kar pride iz njegovih ust kot poezije, sploh v kombinaciji s komaj zaznavnim naglasom, za katerega je zdaj vedela, da sodi na švedsko. ''knjižni molj, torej? tsk tsk, mikael, čedalje bolj si mi všeč,'' je vmes tlesknila z jezikom in zmajala z glavo, raje se ni več obremenjevala s tem, da začenja klatiti neumnosti in da obstaja vedno večja možnost, da bo hitro pobegnil stran od nje. ''če boš prišel naokrog, da ga vidiš, potem ni problema. trajalo bo nekaj dni, kaj več pa ne. ne bo se mi ljubilo vedno vstajati tako zgodaj,'' je hitela s pritrjevanjem in s pogledom ošinila še vedno snežno bel kanvas na stojalu. ni imela pojma, kaj bo storila, ko bo enkrat zaključila s študijem – večina ljudi si bo našla primerne službe, ona pa si ni znala predstavljati same sebe kjerkoli drugje kot v domačem ateljeju. če se bo na koncu izkazalo, da ne premore toliko talenta, kot je mislila da ga, potem bo v hudih škripcih. ''tako ali tako sem že v nekaj dneh povsem napolnila beležko z raznimi skic, s katerimi bo potrebno nekaj narediti,'' je zavzdihnila, ko se je poskušala premakniti in naredila čuden obrat, posledica njene občasne disorientacije. ni vedela, kdaj točno je zadržala dih in obenem začutila neznosno hitro bitje srce. morda je bilo že takoj, ko se je ujela med njega in ograja. morda je bilo takrat, ko je z roko segel nekam za njo in se ji približal. zagotovo pa je obstala povsem pri miru, ko je z dlanjo oplazil njeno lice. ''mikael...'' je zamrmrala, ne povsem prepričana, zakaj izgovarja njegovo ime. bi se poljub na lice štel kot preveč velik korak naprej? ''...hvala,'' se je raje odločila za bolj varno možnost in hitro stopila mimo njega proti stojalu ter začela tam naokrog ropotati s svojimi potrebščinami, čeprav je potrebovala samo svinčnik, ki je že bil v njenih rokah. ''torej, hotela sem reči, da bi se res morala lotiti dela, če hočem kaj ustvariti preden se vsi zbudijo,'' vedela je, da ji na obrazu piše, kako zelo nerodno ji je, in niti glas je ni hotel povsem ubogati. kakšen začetek dneva.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
mikael westermark


Število prispevkov : 31
Age : 23
Kraj : stockholm, sweden.

ObjavljaNaslov sporočila: porch (becca & mikael)   Čet Jul 19, 2012 11:30 pm

    this was fun, I am sorry for being late and yes, he is gone.^^

    »Skromen?« je moral ponoviti njene besede s polovičnim nasmeškom na obrazu, potem pa je nekaj trenutkov premleval to možnost v mislih in navsezadnje le skomignil z rameni. »Ne bi rekel. Ampak hej, saj boš imela še več kot dovolj časa, da se prepričaš o tem,« mu je nekako uspelo izdati upanje, ki je z vsakim trenutkom v njeni družbi v njegovi notranjosti naraščalo. Upanje, da jo bo še videl in upanje, da bo lahko z njo preživel veliko več časa ter jo dodobra spoznal. Čeprav ji tega nekako ni nameraval izdati, ji je na svoj način to dal vedeti, ker si pač niti ni mogel pomagati. Takšen je pač bil. Vedno vljuden, vedno iskren in navsezadnje vedno morda tudi nekoliko zadržan, ker se je že zelo zgodaj naučil, da je bilo vedno bolje k stvarem pristopiti z nekaj previdnosti, sicer so se lahko končale presneto slabo. Ampak tokrat, tokrat je bilo to drugače. Všeč mu je bila, to mu je bilo kristalno jasno. Ni bila kot kdorkoli, ki bi ga Mikael kadarkoli spoznal. In občutek, da je Becca nekaj posebnega, se je z vsakim trenutkom v njeni družbi krepil.

    Njegov nasmešek je bil popolnoma iskren in na njegov obraz ga je priklicala zgolj s parimi besedami. »Poskusiti očarati v tisti uri?« je ponovil, izraz na njegovem obrazu pa se je spremenil v rahlo zbeganega, ko je skušal razvozlati pomen teh besed in se je naposled moral ponovno nasmehniti. »Lahko poskusiš,« je skomignil z rameni in se pošteno potrudil za brezizrazen obraz, potem pa ga je premagal smeh. »Ampak ne vem kaj se bo zgodilo z menoj, če me boš še bolj očarala,« je hlinil zaskrbljenost, čeprav je bilo v njegovem glasu tudi nekaj resnosti. Navsezadnje, dekle ga je že v enem samem jutru prav pošteno očaralo in če je pomislil, da bi ga še bolj – no ja, potem bi bil z glavo nekje visoko nad oblaki precej neuporaben prestolonaslednik, če ne kaj drugega. Namuznil se je. »Samo, saj veš, bodi to kar si. Deluje,« je priznal in se nato zavedel, da je ponovno izdal preveč informacij in upal, da se rdečica ni poznala na njegovem obrazu. Bil je odkrit, da, ampak tako zelo? Presneto. To je bilo novo, to dekle je imelo nanj zelo nenavaden učinek.

    »Prav, vsekakor bom prišel pogledati tvojo umetnino,« je resno pokimal. Nekako ni dvomil, da bo končni izdelek vsekakor nekaj posebnega – čudovita slika, ki jo je preprosto moral videti. In navsezadnje se ni mogel upreti možnosti, da bi jo ponovno videl – Becca mu je v teh nekaj trenutkih popolnoma zlezla pod kožo in to ga je rahlo begalo. Pa še vedno ne dovolj, da bi lahko kar odkorakal. Bila je ljubka, še posebej z rožo v laseh in v trenutku, ko ni točno vedela, kaj naj bi storila. Stopila je mimo njega in sledil ji je s pogledom in se zavedel, da je bil res precejšnja distrakcija. »Ojej, oprosti, popolnoma te oviram pri delu,« se ji je opravičujoče nasmehnil in stresel z glavo v znak presenečenja nad samim sabo. »Saj bom šel, obljubim,« je nadaljeval in se zazrl v njene oči. »Ampak ne bom pa pozabil na obljubljeni hamburger,« se je nasmehnil, pogled pa je zadržal na njenih ustnicah za trenutek dlje, kot bi bilo to še primerno. Zbral se je in vzel svojo knjigo ter se nekoliko umaknil. »Do naslednjič, Becca,« je rekel, potem pa se ji še zadnjič nasmehnil in zakorakal v notranjost hiše.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil

Sponsored content



ObjavljaNaslov sporočila: Re: porch (becca & mikael)   

Nazaj na vrh Go down
 

porch (becca & mikael)

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
restless hearts :: RESTLESS HEARTS SLEEP ALONE TONIGHT :: archives :: I. year-