KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
si že slišal za čudovit jezikovni kamp na katerega prideš le na tri možne načine? z zajetno denarnico in vplivno družino? z posebnimi dosežki na področju jezikov? ali po sreči, če si izžreban izmed tisoč prijavljenih z enostavno vpisnico? očitno ti je na nek način uspelo in si sedaj tu. registriraj se z imenom in priimkom v lowercast - malih črkah in se nam pridruži sredi zasnežene sibirije kot domačin, študent ali član osebja!

forum je cenzuriran, spodnja meja besed pa znaša 450 besed!
oblačno, sneži, -8°C
november 2012





no one at the moment!
zasnova foruma je last administratork. sidebar, header, navigation in nekatere slike foruma narejene s strani irene sokolowskive. opisi in prispevki so avtorsko delo članov in jih je brez njihovega dovoljenja kaznivo jemati, ponarejati, kopirati, itd. forum gostuje na forumotionu. nekatere slike s strani deviantarta!

Share | 
 

 attic

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatar
filip mykhailo


Število prispevkov : 37
Age : 24
Kraj : vladivostok, russia
russia

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Pet Jun 29, 2012 12:06 am

[Only admins are allowed to see this image]

FOR: kimberly smitten3
WORDS: 686
COMMENT: bleh, kind of sucks. -.-

    njegova potrpežljivost se je nahajala v okolici čiste ničle, praktično je ni bilo. kadar je stal v polni predavalnici študentov si ni mogel kaj, da se ne bi vsake toliko časa ustavil in globoko zajel zrak, preden bi nahrulil vsakega po vrsti. šlo je zgolj zato, da je imel čas in voljo samo za tiste ljudi, ki so mu ustrezali. tiste ljudi, ki so se lahko prišteli med njegove znance in prijatelje, za katere si je bil pripravljen vzeti urico ali dve na dan, s katerimi je izmenjal več kot nekaj suhoparnih besed. potekal je šele prvi teden letošnjega jezikovnega kampa in že je čutil, kako še zadnja trohica potrpežljivosti izpuhteva v zrak. običajno bi zvečer zapustil območje vile in odšel ali s katerim od preostalih profesorjev ali sam v mesto. otok je bil poln življenja in v zadnjih treh letih je tukaj spletel kar nekaj poznanstev. toda to je bil eden tistih večerov, ko se človeku ne ljubi početi čisto nič in raje ždi v sobi, kakor da bi napravil malo truda. le da se filip ni nahajal v svoji sobi, temveč se je po hodniku namenil proti odročnemu stopnišču, ki je vodilo navzgor do podstrešja. na poti je srečal nekaj študentov in jim prikimal z ozkim nasmeškom. sprva je njegov poklic predstavljal velik problem – moral se je navaditi, da se ne more preprosto priključiti poleg njih, oditi z njimi ven ali kaj podobnega. saj ne da bi čutil kakšno posebno željo po druženju s študenti. toda dejstvo je bilo, da jih je ločevalo zgolj nekaj zanemarljiv let in njegova mentaliteta zagotovo ni sodila v okvir odgovornosti, razumnosti in premišljenih odločitev. podstrešja so bila sama po sebi nadvse posebni kraji. nekatera so bila polna stare krame, ki so jo ljudje z leti odlagali tja gor z namenom, da bi poskušali pozabiti nanjo. vmes so se nahajale stare fotografije, časopisni izrezki, oblačila. spet druga podstrešja so bila načrtno preurejena v udobne sobe, kamor si se lahko zatekel, ko ti je začenjalo prekipevati. lahko si zaklenil vhodna vratca in celoten svet izključil iz svojih misli, se osredotočil samo na prazno sobo, ki te obdaja. vstopil je v prostor, po pričakovanjih tam ni bilo nikogar. ura je morala biti že okrog pol enajstih in glede na to, da je bil petek, je velika večina prebivalcev vile odhajala ven. čez kakšno uro bo celotno hišo zaobjela tišina. v roki je držal staro, nekoliko raztrgano, knjižico, ki jo je našel v knjižnici v pritličju. sesedel se je na manjši dvosed in stegnil noge počez preko naslonjala za roke, v naročju pa odprl knjižico. še preden bi mu uspelo prebrati prvi stavek so se vrata na drugi strani podstrešja odprla in ob podbojih je najprej zagledal poznano temnolaso glavo, nato pa še preostanek obraza kimberly turner. s težavo se je uprl namrgodenemu zavzdihu. dekle je poznal odkar je dopolnila tam nekje enajst ali dvanajst let, ko je pri njeni družini v tennesseeju preživljal zahvalni dan, leto za letom. njen starejši brat je bil njegov sostanovalec na UCLI, kasneje pa sta se še pridružila isti bratovščini. ''zdravo, kimberly,'' je ob pozdravu pogled preusmeril nazaj v knjižico v njegovih rokah. uspelo se mu jo je spretno izogibati prvih nekaj dni in bilo je že prelepo, da bi bilo res. lahko bi pričakoval, da se bo slej kot prej moral soočiti z njo. v njegovi glavi je še vedno predstavljala mlajšo sestro najboljšega prijatelja. z eno majhno izjemo. jutro po zadnjem zahvalnemu dnevu, ko se je prebudil v sobi za goste, se je poleg njega nahajala ona. in prekleto, imela je petnajst let. kar mu je ostalo od tiste noči je zgolj ogromna luknja v spominu in največji maček njegovega življenja. po tistem jo je videl še na podelitvi diplom in njuno poznanstvo je bilo končano. dokler mu niso oči skorajda padle iz jamic, ko jo je zagledal prvi dan tabora. ''kako kaj thomas?'' je mimogrede vprašal in pričakoval, da bo odšla v prvih nekaj minutah. ''petek zvečer je, kim. zakaj se potikaš po podstrešju? ne bi mogla iti kam ven? se socializirati z novimi sošolci?'' je za hip zopet dvignil pogled proti njej.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
kimberly turner


Število prispevkov : 30
Age : 23
Kraj : paris, tennessee
usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Sob Jun 30, 2012 9:53 am

this was written for awsome filip, smitten
there is about thosusand words for you only and
kim is wearing [Only admins are allowed to see this link]
comment: yeah, about that - oprosti, ampak res ne vem kje
me je tako zaneslo. -.- naslednjič bom krajša, promise.




    oh, prekleto. zunaj je bil nadvse čudovit večer, ravno pravšen za poznavanje vseh lokalnih klubov, skritih kotičkov na plaži in še marsičesa drugega, njej pa se preprosto ni ljubilo zapustiti območja vile in se premakniti nekaj metrov naprej v mesto. že kakšne pol ure po tem, ko so se ostali odpravili ji je postalo žal, da je bila tako trmasta in se odločila, da bo raje raziskala domač teren, a ne glede na njene občutke je trma ostala in zadnje, kar je v tistem trenutku nameravala je bilo se na hitro preobleči in slediti ostalim v mesto. ne, za kaj takega je bila vsekakor veliko preveč ponosna in lasten ego ji ni dopuščal, da bi tako javno priznala lastno napako, zato se je raje na veliko prepričevala, da se je pravzaprav odločila prav. najprej, ko se je namestila na terasi in s knjigo v roki opazovala sončni zahod, si je dopovedovala, da se je, če že ne kaj drugega, izognila vsaj slabemu zraku, ki je bil v klubih in lokalih skorajda stalnica. ko se je nato premaknila v kuhinjo na skodelico zelenega čaja (kave namreč nikoli ni pila) si je govorila, da se je izognila tisti grozni gneči, zaradi katere bi bila verjetno precej nataknjena in bi ljudem namenila lepo število ne ravno prijaznih komentarjev, ko bi ji kdo poslal dobro namerjen, a nenameren udarec s komolcem pod rebra ali bi jo po nesreči pohodil in ji tako poleg volje do vsega uničil tudi čevlje. ko se je kako uro kasneje znašla v bazenu, kjer si je privoščila nekaj napornih dolžin, je bila vesela, da se bo lahko izognila grozni gneči in hrupu, ki se ji tu, glede na to, da je bila hiša skorajda prazna, nikakor nista mogla zgoditi, na koncu pa se je, po tem, ko je ugotovila, da je zjutraj za razliko od ostalih zagotovo ne bo pestil maček, znašla v kuhinji in si v svoj čas velikodušno dolivala rum. ne dovolj, da bi bila pijana ali kaj podobnega, vendar ravno dovolj, da se je nehala sekirati zaradi svoje trme in prikrajšanja od zabave. prvo skodelico je še držala mulasto šobico, ob drugi pa je bila že zatopljena v knjigo, od katere ni odmaknila pogleda (razen občasnih dopolnitev skodelice) vse dokler ni končno obrnila zadnje strani. en sam pogled na stensko uro ji je povedal, da je ura še daleč od tiste, primerne za spanje, zato se je odpravila navzdol proti knjižnici, kjer je med policami naletela na ogromno bukvo, ki je bila očitno prastar poskus fantazijskega romana, skratka vsekakor nekaj, kar bi kim takoj zamikalo. s knjigo v rokah se je torej namenila v edini prostor, ki si ga, poleg kleti, v tej hiši še ni ogledala – na podstrešje. ta prostor je bil v njeni glavi še od časov, ko je še živela doma, zapisan kot varen prostor, prostor, kjer je imela tudi ob treh starejših bratih še vedno možnost zasebnosti, miru in tišine, skratka prava redkost in največji dragulj v njihovi družinski hiši. kar je bil tudi razlog, da je bila več kot zgolj radovedna o tukajšnjem podstrešju; konec konec je tudi tukaj potrebovala svoj kotiček, kamor se bo lahko zatekla, ko ji bo vsega drugega dovolj in trenutno je še najbolj navijala za podstrešje, pa čeprav ga ni še niti videla. povzpela se je po stopnicah in se znašla pred velikimi, belimi vrati, ki na njeno srečo niso bila zaklenjena. sicer so jo bratje kar hitro naučili, kako spretno premagati to oviro, a tega načina se nekako ni preveč rada posluževala, poleg tega pa ni hotela niti misliti na to, kje so fantje izvedeli, kako vlomiti v ključavnico. ah, k vragu, hotela je vedeti, vendar so vsi vedeli, da je pri njeni iskrenosti in predolgem jeziku bolje, da ve čim manj in pri tem je tudi ostalo. pritisnila je torej na kljuko in ko se je ta vdala je previdno pokukala v prostor, ki se ji je na prvi pogled zdel neverjetno udoben in za češnjo na vrhu smetane še prazen. perfektno, ravno pravšnji za njene namene, vse dokler se ni zavedala nerodne tišine, ki ji je sledilo njeno ime in nato ga je zagledala. bil je filip, udobno razkomoten na dvosedu s knjigo v naročju in z vse prej kot zadovoljnim izrazom na obrazu. zavila je z očmi in najprej pomislila, da bi odšla, pa se ji je brada že naslednji trenutek kljubovalno privzdignila in že nekaj trenutkov kasneje je sedela na udobnem naslonjaču na drugi strani sobe. ''filip.'' je pokimala namesto pozdrava in ga nameravala lepo ignorirati, ravno tako kot je on ignoriral njo že od kar sta se skoraj zaletela drug v drugega prvi dan. kreten. namrdnila se je in odprla knjigo, nato pa izza nje na hitro poškilila proti njemu. oh, prekleto, ko le ne bi bil še vedno tako prekleto čeden, da ga je praktično vsako dekle na kampusu neprestano požiralo z očmi. znova ga je na hitro ošinila, nato pa se zazrla v knjigo in poskušala brati, pa so se ji namesto besed pokazale druge stvari, natančneje podobe, ki jih je hotela potisniti stran a ji ni uspelo. še vedno ni vedela, kaj za vraga ji je bilo, da ga je tistega večerja zvabila v svojo sobo in tako neumno, kot se je počutila naslednje jutro se še vse do sedaj ni nikoli v življenju. razen morda zdaj, ko je sedela tam, nekaj metrov od njega, ki ga je njena družba očitno več kot motila. končno so tišino prekinile besede, ob katerih se je najprej zdrznila, nato pa skoraj obstala z odprtimi usti. resno? ''thomas je… hja, nazadnje, ko sem ga videla, je omenil, da je taylor noseča.'' je povedala in zamižala ob misli na dogodek, ki ji ni bil niti malo ljub. bratova zaročenka je resnični ni marala, kim pa ji je čustva vrača z dvojno mero in to je verjetno razložilo vse. ob vprašanju, ki je sledilo, je s tleskom zaprla knjigo in ga mrko pogledala. ''socializiram se že ves teden, tu in tam pa si človek verjetno lahko privošči nekaj tišine, kajne?'' njen glas vsekakor ni nakazoval na najboljšo voljo, ko je knjigo nato znova odprla in zaprla, po tem pa se obrnila poti njemu. ''kako za vraga si se pravzaprav znašel tukaj?'' je vprašala z tonom, ki je bil še najbolj podoben obtožujočemu in se zazrla vanj, zahtevajoč odgovor. morda ni bilo točno kar je hotela vedeti, bil pa je začetek.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
catalina fonseca


Število prispevkov : 22
Kraj : marseille, france
france

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Ned Jul 01, 2012 9:35 pm

    for adam. smitten2

končno! konec zadnjega predavanja tistega dne, konec vdihavanja zatohlega zraka v kot akvarij zatesnjenih predavalnicah, konec opazovanja dežnih kapljic kako prehitevajo ena drugo po okenskem steklu navzdol in pri tem računajo na čimbolj uspešno sodelovanje s silo gravitacije. konec delovnega tedna. saj ne, da ni uživala v učenju, vedno je rada prelistavala svoje učbenike, bodisi za biologijo ali kemijo, si iz čistega dolgčasa postavila izziv iz matematičnega učbenika za višji letnik in tako zlahka preživela celotno popoldne, a ob tako zajetnem zalogaju z očmi in mislimi pogoltanega gradiva je preprosto postala utrujena. zaslužila si je odmor, nekaj časa samo zase. nekaj uric nemotene tišine. in ni poznala boljšega kraja za to, kot je bilo njeno podstrešje. no, seveda ni bilo dejansko njeno. predstavljala si je lahko, da zelo verjetno ni edina, ki še zahaja v ta, tako preprost a vendarle duše poln prostorček, ki je bil edini v celotnem kompleksu, kjer si lahko v popolni tišini zbral svoje misli in tiste najpomembnejše zopet preuredil v pravilen vrstni red. ni si namreč mogla pomagati, da ne bi opazila manjkajočih zaplat prahu, s potezami prstov zarisanih vzorcev na grob les pod njim in odtisov čevljev na škripajočem parketu, ki so vedno znova vodile prav do njej v celotnem prostoru najljubšega kosa pohištva - starega naslonjača z vzorcem prepredenih trtnih vitic, ki so se v obledeli srebrni barvi vile preko škrlatnega žameta, že nekoliko objedenega od moljev - in spet nazaj. še vedno je bila začudena sama nad seboj. starih, zanemarjenih, sploh pa tako umazanih in prašnih prostorov nikoli ni dobro prenašala. vedno je preprosto obstala na mestu, z občutkom da se je stopila z okolico in tudi sama postala star s prahom prekrit kamnit kip, z izrazom gnusa na nepremičnem obrazu, strmeč v umazanijo okoli sebe. a to malo podstrešje, to dokaj skrito pribežališče, ki ga je bolj kot ne po naključju odkrila ko jo je ujela nevihta in je bil ta del stavbe edini, katerega vhodna vrata so bila odklenjena, jo je vsakič znova preplavilo z nekim nenavadnim valom miru. verjetno so o tem občutku govorili razni privrženci joge, tai chija, čing čonga in čunge lunge, skratka ljudje, ki so smisel in središče svojih misli iskali v tišini, miru in s po njihovih čakrah pretakajočo se in v točno določen cilj usmerjeno energijo. catalina, kljub temu da je bila izredno nemirna, ko se je zavedla da njena energija in trud ne prinašata pravih rezultatov in se izgubljata v nič, ni bila ravno dovzeten človek za takšne vrste traparij, a vsakič ko je na malem podstrešju preživela urico, dve ali celo tri v popolni samoti, z le svojimi mislimi in brez kakršnihkoli zunanjih dejavnikov, se je počasi potegnila nazaj v svoj oklep. kakor želvica se je vsakič znova zabubila v škrlatni naslonjač, z nogami zvitimi podse, z rokami na kolenih in glavo na komolcih, in vsakič znova se je v študentsko naselje vrnila nasmejana. verjetno so si njeni sosedje in njena sostanovalka mislili kaj bolj nenavadnega, glede na to da se je vsak petek okoli desete zvečer vrnila v stanovanje z nasmehom do ušes, poležanimi lasmi in zamazano obleko, a do sedaj bi jim lahko že bilo jasno da se nima za nobeno lajdrico, ki bi se vsak teden spala pri drugih okoli v najmanj kakem gozdu, cele tri preklete ure. ne, oprijete majice, nabito poln diskač ter alkohol je bilo nekaj, kar ni bila stalnica v njenem življenju in tudi ni hotela da je. zavzdihnila je, ko je po približno pol ure hoje vendarle zagledala podstrešno lino v stropu, a v trenutku obstala na mestu, ko je ugotovila, da je obnjo že postavljena škripajoča lestev, na kateri so bili blatni odtisi čevljev, po velikosti sodeč moških. namrdnila se je, saj ji zadeva ni bila preveč v postopku skobacala po stopnicah, na podstrešje ter za trenutek obstala na mestu, da bi ujela vsiljivo postavo, vendar ko pa je v bistvu nedaleč od sebe zagledala bolj prekleto znano kot neznano postavo ter preposto obstala na mestu. vse besede, ki jih je imela pripravljene za vsiljivca so ob pogledu nanj v hipu izginile. »adam?« je dejala, še vedno presenečena nad njegovo postavo tu. »kaj… kaj počneš tu?« je dejala ter odkimala z glavo. sled o tisti catalini, ki je bila pred nekaj sekundami je popolnoma izginila.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
adam westermark


Število prispevkov : 52
Age : 24
Kraj : stockholm, sweden
sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Pon Jul 02, 2012 11:02 pm








Že več dni se je sprehajal na tem otočku in odkrival nove kotičke - to je pač bilo nekaj, kar je sestavljalo vsakdanjik nekoga, ki je bil navajen, da je svoj nos lahko vtaknil v čisto vsako zadevo in v njej iskal svojevrstno zabavo. Saj ta otoček se je zdel prav lušten, a kmalu se mu je zdelo, da ga je že vse skupaj začelo dolgočasiti - vsaj, če je izpostavil predavanja, ki so bila v okviru jezikovnega tečaja, na katerega sta se prijavila z dvojčkom. No, pravzaprav ju je kar Mikael prijavil - on je bil bolj tiste izobraževalne narave, medtem ko sam ni bil ravno navdušen nad učenjem in knjigami, ki so prišle temu zraven. Včasih je bil.. oh ja, včasih je bil čisto drugačna oseba, toda tega zdajle vsekakor ni pogrešal. Pravzaprav se je zdaj čisto fino počutil v svoji koži, sploh pa je že od nekdaj bil prepričan, da mu bolje pristaja vloga hudička kot prikupnega angelčka z bleščečim sijem nad glavo. Namuznil se je sam pri sebi, potem ko se je ležerno zleknil v gugalnik, ki ga je našel na podstrešju - po pravici povedano, še sam ni vedel, kaj točno počne tukaj, toda ni si nameraval razbijati glavo z mislimi, ki mu tako ali tako ne bodo koristile. Je pač bil oseba, ki je počel nenavadne stvari, stvari, v katerih je videl nek izziv ali pa samo zabavo v vseh pomenih. Morda je bila radovednost ena izmed redkih lastnosti, ki jih je ohranil še od malih nog, ko se je še kot šolarček zanimal za svet, ki ga je obdajal - ko sta se z Mikaelom igrala skrivalnice in mu je s pomočjo veščin raziskovalca vedno uspelo odkriti kotiček, kjer ga nihče ni mogel najti. Ko je malce pomislil, je bilo podstrešje čisto takšno - kraj, ki ga ni poznalo dosti ljudi ali pač kraj, kamor nihče ni zares zahajal. Saj, nihče ni zares maral utesnjenih in zaprašenih prostorov - kar je bilo po svoje izredno fino, saj je tako imel ves prostor popolnoma zase.

Zagledal se je v svoje bose noge, medtem ko se je z nekim posebnim, skorajda otroškim veseljem zdaj gugal v svojem gugalniku in počasi srkal viski, ki ga je mimogrede prinesel s seboj, ko se je odločil zaviti v tole luknjo. Imel je ta veličastni trenutek, ki ga je imel samo zase - dokler se neka oseba ni odločila vdreti na zabavo. »Presneto, res znaš človeku uničiti zabavo,« se je pritožil, ko so se njegove oči nenadoma znašle na vsiljivcu, ki ga je pravzaprav poznal - še kako dobro poznal. Toda ni se pustil zmotiti, ne zmesti - blondinko, ki jo je zdaj znova imel pred očmi, je že zdavnaj pozabil in z njo tudi nekaj temeljnih čustev vsakega človeka. »Adam, sem.. hvala, ker si me spomnila,« ji je podaril enega izmed svojih nasmeškov in popil požirek pijače, ki jo je še vedno držal v rokah. »Kaj počnem tu? Ah, saj veš.. vohljam po otočku in iščem, v katerem grmu se skriva bivša, čas pa si krajšam s prijateljevanjem.. s pajki,« je lenobno dvignil roko in pokazal v kotičke stropa, ne da bi prej zares preveril, če so sploh tam. Ni mu bilo mar. »To je moja posebnost.« Omalovažujoč skomig. »Sicer pa.. zdravo tudi tebi, gospodična Nekaj Imam Za Bregom. Lepo te je spet videti,« ji je pomežiknil in si na obraz narisal enega izmed vljudnih nasmeškov, ki so ga morali imeti vsi prestolonasledniki - vsaj tako so ga venomer učili. »Iščeš koga posebnega? Princa na belem konju ali kaj podobnega?«





TAGGED: lovely catalina smitten2
COMMENT: uh, i kinda suck in this lately. >< but yeah, here we goo. :3


TEMPLATE BY [Only admins are allowed to see this link] AT CAUTION 2.0 !
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
catalina fonseca


Število prispevkov : 22
Kraj : marseille, france
france

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Tor Jul 03, 2012 5:20 am

    comment; yaay, tole bo še fun, fun, fun! ^^ and sorry, 'cause she's such a bitch, but she cares about him after all so much ;3

imel je tisto posebno moč, da se je njeno razpoloženje iz presenečenega, pravzaprav ranljivega, lahko takoj spreobrnilo nazaj v hladnokrvno prasico. pred drugimi je vedno igrala slednjo, vedno je bila slednja, pri njem pa… hja, ne ravno. pri njem je pa preprosto vse potekalo v drugi smeri, tisti, ki jo je sicer sovražila z vsem srcem, vendar v njegovi bližini je bila zopet stara catalina, le da se on tega ni zavedal, ona pa je bila preponosna da bi jo obdržala zunaj. lahko bi bila njegova marioneta, vedela je, da bi mu ustregla prav v vsem, samo zaradi tistega občutka krivde, kaj mu je naredila ter vse ostale reči, ki so sledile. takšen ni bil, zato ker bi bil karakterno tak- ampak se je spremenil zaradi nje. in to je bil tisti del, ki je najbolj bolel, vključno s tistim, da je vse naredila namenoma, da ne bi sebe prizadela. in kaj je imela sedaj? njeno srce je zopet pokalo po šivih, njegovo pa… dvomila je, da mu je sploh mar. in če ni bilo njemu, zakaj bi mu pokazala, da je njej mar? zato, da jo bo potem lahko še z dvojno mero poniževal nazaj? prekleto da ne, igrala bo po njegovih strunah, sicer z kamnom na srcu, vendar zmogla bo. v enaki meri kot on. »oh, še vedno enako beden smisel za humor? pa sem že upala, da si se vsaj v tem popravil« je dejala ter zmajala z glavo, češ da očitno nekaterih stvari očitno le ni sposoben popraviti ter ga praktično označila kot nekoga, ki ni bil prav v ničemer dober. čutila je, da jo je nenadoma zaradi tega stisnilo pri srcu, zaradi svojih lastnih besed ter ob tem je prekrižala roke na prsih, kakor da bi hotela samo sebe ubraniti pred njegovimi grobimi napadi, katere je več kot očitno stresal iz rokava ter ob tem mu je bilo tako prekleto nič mar zanjo. bedak. saj je vedela, da ga je prevarala, da je naredila napako, ker se je ustrašila svojih lastnih čustev do njega, da ni bilo pošteno ter še kup drugih reči, kljub temu pa je bila mnenja, da bi lahko spustil na nivo svoje starosti, ne pa kot petnajstletni mulec, ki pač še po dolgih letih ni zares prebolel prevare dekleta in ji zato na vsako besedo grdo pribil nazaj. samo zato, da jo je lahko spravljal ob živce, posledično pa se je še zavedal za njena čustva do nje. no, v to je v tem pošteno dvomila, v bistvu je bila prepričana, da vse kar je ostalo od njune zveze je le zamera ter veselje, da ji vrača milo za drago, ko se tako obnaša do nje. »še vedno me iščeš, praviš? prisrčno,« je dejala z enako tono sarkazma na njegove besede ter se namuznila, češ kako lepo od njega, da se še spomni na njo, nato pa dvignila pogled k stropu. »in vidim tudi, da si še vedno tako osamljen kot ponavadi. še pajki so šli od tebe, ni čudno da je tudi kdo drug« ga je zbodla, tokrat pa se je na njenem obrazu zarisal zadovoljen nasmešek. seveda je ciljala nase, da ga je zapustila kakor tisti njegovi navidezni prijatelji in zadeva, če ne bi bila izrečena v šali ter ker je vedela, da je ne bo vzel resno, pač pa bo vse skupaj preprosto obrnil narobe, njene besede na glavo, bi ji bilo celo morda malce žal. sedaj pa… hja, dvomila je, da bodo sploh imele učinek. »poseben si, ker si sam« je zamrmrala na njegove besede. »očitno tvoja posebnost vsa dekleta odžene stran, se ti ne zdi?« je še dodala ter naredila nekaj korakov po prostoru, nato se pa naslonila majhno omarico, zopet prekrižala roke na prsih ter se zdolgočaseno zazrla vanj, češ kaj bo pa imel sedaj za povedati. »te niso učili doma, da ni lepo lagati? sploh kot bodoči prestolonaslednik- dvomim, da bodo ljudje navdušeni. sicer pa ja, tako ali tako že vsi na oblasti lažejo, nič novega« je skomignila z rameni na njegove besede, da jo je lepo zopet videti, nato pa narahlo nagnila glavo ob njegovih naslednjih besedah. »nah, ni ti potrebno skrbeti okoli princa, svojega sem že našla- in ne, ne mislim ga prevarati brez skrbi« je za trenutek naredila očesni stik z njim, da bi videla, če so se ga besede kljub vsemu dotaknile, nato pa se odmaknila od omarice ter se sprehodila do njega. »veš kaj tudi pravijo…« je dejala, kot nadaljevanje svojih besed o laganju, ob tem mu pa spretno izmaknila kozarec viskija iz rok, naredila nekaj korakov stran od njega, nato se pa zadovoljno zazrla nazaj vanj. »…da je lepo deliti. vidiš, ti si mene delil,« je dejala ter na obrazu se ji je pozibaval nasmešek, čeprav je vedela, kako kruto so njene besede zvenele. skoraj tako kot njegove, ko jo je vsakič znova zabijal nazaj ter ji nikoli ni dal možnosti za normalen pogovor. izpila je viski, ki je še bil v kozarcu, nato se pa namenila nazaj k njemu, prazen kozarec mu podala v roko, njene roke so se pa znašle na njegovih kolenih, pogled pa je zavrtala direktno v njegove oči. »me še vedno tako zelo sovražiš, ad?« je dejala z vzdevkom, ki ga je imela včasih zanj ter na njenem obrazu se je za hip zarisala iskrena otožnost, ki je ponazarjala, kako zelo se boji iskrenega odgovora, vendar ob spominu, da tega ne bo dobila se je le nasmehnila- vendar tokrat ne v norčevanju, pač pa je bil tisti nasmešek vdaje v usodo. da bo med njima preprosto bilo vedno tako. vendar pa kljub vsemu rok ni umaknila iz njegovih kolen.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
adam westermark


Število prispevkov : 52
Age : 24
Kraj : stockholm, sweden
sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Tor Jul 03, 2012 8:20 am









Po pravici povedano - ni mu bilo mar. Ni mu bilo mar, da je po vseh teh letih stala zdaj pred njim, ni mu bilo mar za vse njene besede, ki jih je zdaj očitno z vsem veseljem trosila iz rokava. Zanj je bila še vedno tista prasica, največja napaka v vsej njegovi zgodovini, sploh po tistem, ko ga je tako grdo prevarala, lahko bi rekli izkoristila in mu do zdaj ni namenila niti enega samcatega opravičila. In ne, ni je hotel nazaj - zakaj bi jo? Tako ali tako ji ni pomenil ničesar, to so dovolj zgovorno kazala njena pretekla dejanja in ostre besede, ki so temu vedno prišle zraven. Ni ji pomenil ničesar tudi takrat, ko jo je sam ljubil z vsem srcem in se je na vsak način prizadeval, da bi bila njegova - toda ona je namesto tega, da bi mu vračala ljubezen z enako mero, odvračala in trdila, da zanjo nikoli ne bo nekaj več. Z njim je vedno ravnala kakor s smetjo in takrat se ji je še pustil, da je z njim veselo pometala - toda to se je zdaj spremenilo. Morda je zaradi nje ves čas moral trpeti posledice, ki jih je prinesla njena poteza, ko se ga je odločila, da se ga za vedno znebi - toda poskrbel bo, da bo zdaj ona tista, ki bo morala vse nositi na svojih plečih. Njena zavrnitev ga pač ni ubila.. ne, naredila ga je močnejšega, manj ranljivega. Prav po tem je namreč okoli sebe zgradil trden zid, ki je bil neprepusten za kakršnekoli žalitve, hkrati pa se prišel do sklepa, da je ljubezen tako ali tako samo pojem brez nobenega pomena.

»Oh.. smisel za humor? Imam smisel za humor? To pa je najlepši kompliment, kar sem jih slišal v življenju,« je v svoji glavi namenoma prikrojil njen odgovor, medtem ko je odsotno srkal svojo pijačo in buljil v svoje noge. Nato je dvignil pogled ji namenil enega izmed tistih najbolj očitnih ponarejenih nasmeškov - kot da bi jo hotel oponašati in prenesti vse njene nasmeške na svoj obraz. »Iščem te, iščem.. ker verjamem, da si ti edini razlog, da živim. Čakaj.. o moj bog.. ti si edino dekle, ki me sploh še ohranja pri življenju!« je vzkliknil, kakor da bi nenadoma doživel razsvetljenje in se udaril v čelo, kakor da bi sam sebe kaznoval, da se kaj takega že prej ni domislil. »Prav imaš.. kako zelo prisrčno Za trenutek je na obrazu še zadržal bebasti nasmešek, potem pa se je njegov obraz zresnil. »Pajade. Še moja rit je bolj prisrčna,« se je vrnil v realnost, ko je zdaj že zavijal z očmi na vse skupaj. »Cat.. tako bedna igralka si. Ti je že kdo to povedal? Prav, ne,« si je dovolil kar sam odgovoriti na lastno vprašanje, ne da bi ji sploh pustil do besede. »Zdaj veš,« ji je podaril še enega izmed svojih sladkih, hlinjenih nasmeškov. »Oh, pajki so za razliko od tebe resnični carji. Veš, imajo me vsaj radi je zadnje besede šepnil proti njej, kakor da bi ji razkrival največjo skrivnost. »In drugi tudi, pravzaprav. Kar pomeni.. bing! Epic fail Njegove oči so se zasvetile s posebnim zmagoslavnim leskom, ko jo je seznanil, da je zdaj ona tista, ki izgublja svojo bitko. »Veš, Cat.. dekleta se sploh ne morejo upreti mojemu izgledu.. stilu.. šarmu,« je besedo za besedo poudarjal svoje kvalitete in se pri tem samovšečno nasmihal. »..moji obsesiji s.. kaj pa vem, Taylor Swift.« Prhnil je svojim nesmislom. »Ja, žabica.. vse naravnost obožujejo mojo posebnost,« je samohvalno razširil roke, nato pa pustil, da so mu padle nazaj ob telo. »Ah, prestolonaslednik.. ti je zaradi tega žal, da si me zapustila? Mislim, hej. Pomisli, kaj bi vse lahko imela.. bila bi princesa, imela bi veeeliko barbie hišico in vse bi bilo perfektno kot iz škatlice.« S pogledom je zavrtal v njene oči in na obrazu ohranil konkretni nasmešek, da bi ji pokazal, da se ga njene besede niso niti malo dotaknile. »Oh, imaš novega fanta? Ne, ne bom ti ga prevzel.. brez skrbi ji je v obraz vrnil iste besede in znova napravil požirek svojega viskija. »In ni lepo krasti.« Radovedno je nagnil glavo vstran, medtem ko je zanimanjem čakal na njeno naslednjo potezo, potem ko mu je iz rok izmaknila ednino stvar, za katero mu je bilo v tem prostoru resnično mar - njegov preljubi viski. »Jaz sem tebe delil.. ah, žabica, še dobro, da si še vedno v enem kosu,« ji je vrnil, ne da bi se zares oziral, kam je s svojimi besedami zares merila. Ni mu bilo važno. Ne več.»Kaj, se zdaj igrava že resnico ali izziv?« se je posmehnil njenim naslednjim besedam, njegove ustnice pa so se razpotegnile v polovični nasmešek, ko je opazil njene roke na njegovih kolenih. »Oh, zdaj razumem.. veš, Cat, če me hočeš videt golega, prosim izrazi svojo željo.. malo bolj nazorno.«






TAGGED: lovely catalina smitten2
COMMENT: oh, don't you worry - it's awesome. smitten2 and thanks to you, i'm already having fun! XD


TEMPLATE BY [Only admins are allowed to see this link] AT CAUTION 2.0 !
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
catalina fonseca


Število prispevkov : 22
Kraj : marseille, france
france

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Tor Jul 03, 2012 8:30 pm

»to je bil sarkazem, dragi« mu ja navrgla čez ramo, ko je hodila sem ter tja, zgolj zato, ker preprosto ni mogla stati na mestu. bila je tisti človek, ki je nekje moral pokuriti energijo, pa če ne drugega tako, da se je premikala sem in tja in preprosto ni stala le na mestu. pogled ji je švigal od njega, do različnih predmetov v prostoru, ob tem pa ves čas ali mu namenjala enako prisiljene nasmeške kakor on njej ali pa preprosto zavijala z očmi na njegove besede. mnenju, da je bil po novem v bistvu bedak, se ni mogla upreti. »je to tisti del, ko bi morala biti prekleto navdušena nad celotno situacijo?« je dejala ter privzdignila obrvi iz radovednosti, nato pa na njegovo nadaljnjo igranje zavila z očmi. spominjala sta jo na dva otroka, ki se igrata drug z drugim, z poštenim sovražnim ozadjem v ozračju. saj niti vedela ni, kaj naj si misli o njemu. bilo ji je sicer jasno kot beli dan, da ji zanj ni vseeno, da ga ima na dnu srca še vedno rada ter ji je prekleto žal prav za vse kar je naredila, vendar ob pogovorih kot je bil ta, pa je bila vse skupaj zopet povsem druga pesem. res ni več vedela kam naj vse skupaj uvrsti, preprosto je igrala po njegovih pravilih- biti nesramen do drugega ter ga zbiti na tla čim bolj se da. namenila mu je prisiljen nasmešek o tej vsej prisrčni zadev, nato pa ustnice oblikovala v črko o, v navideznem začudenju. »oh, od kdaj pa tako velika samovšečnost? ne vem, kako naj ti razložim ampak… sama ne bi bila tako prepričana v tvoje besede,« se je namrdnila ob njegovem nadaljnjem komentarju o prisrčnosti, v katerega se sicer niti ni imela namena spuščati v podrobnosti, ampak tudi mimo njegovih besed preprosto ni mogla iti, ne da bi ob tem komentirala. »hm, saj bi ti verjela, vendar dokler besede prihajajo iz ust mojega bivšega, ki mi pa prevare še vedno ni povsem odpustil… nah, ne morem ti verjeti, žal« je dejala, si zopet nadela enega izmed otožnih izrazov ter skomignila z rameni, češ da ji je žal, ker mu ne more verjeti na besede, čeprav je vedela, da nima nobenih igralskih sposobnosti, le… pretvarjati se je znala, da je nekaj kar ni. za to bi lahko definitivno dobila oskarja, medtem ko za sam nastop v filmu, bi bila več kot le polomija, kar ji je bilo logično kot ena krat ena in to je bil tisti eden in najbrž tudi edini, ko je njemu po tiho priznala njegov prav. seveda pa tega ne bi za prav nobeno ceno na glas izrekla, ne pred njim. »oh daj no, saj jaz sem te tudi imela,« je dejala, na videz le zato, da mu je preprosto kljubovala, čeprav je vedela, da so njene besede čista resnica. »in jaz za razliko od njih v bistvu obstajam, veš. medtem ko njih…« je dejala ter dvignila pogled proti stropu, kjer naj bi bili pajki. »v bistvu ni tukaj. saj vem, da trpiš, adam. jaz sem tu in mi nisi pri srcu, zato se pa zanašaš na ljubezen od pajkov, kateri pa v bistvu niso tu« je dejala ter skomignila z rameni, saj je vedela, da je celotno situacijo s svojimi besedami malce zakomplicirala, vendar res ji ni bilo mar, če je razumel ali ne. ona je in to je bilo pomembno. »res? naštej mi še koga poleg tvojega brata, ki te ima rad zaradi tega kar si po karakterju in ne zaradi tega kako zgledaš in kaj boš. veš… jaz sem te imela rada, zaradi vsega skupaj, sploh pa zaradi karakterja, ki sem ga v bistvu poznala. vendar… zadeva se je obrnila, ni ti potrebno vedeti kaj in kako in verjamem, da te ne zanima, vendar oba veva, da sem te imela rada, kajne?« je nadalje drezala v bolečo točko v njuni zvezi, katero ji je vztrajno očital po njenem koncu- da ga preprosto ni imela rada. tepec. ona ga je za razliko od njega imela celo še sedaj rada, še sedaj ji je bilo mar, medtem ko je bilo njemu tako prekleto vseeno- in ravno zaradi tega se ni čutila niti malo dolžna se mu opravičevati ali bilo kaj drugega. ko je začel nakladati, čemu se dekleta ne morejo upreti je prekrižala roke na prsih, se zazrla nekam v zrak ter zdolgočaseno pokimavala, ko pa je končal, mu je namenila presenečen pogled. »si že končal s svojim neverjetnim optimizmom?« je dejala ter zopet zavila z očmi ob njegovih naslednjih besedah ter novem vzdevku, ki je bil še bolj beden kakor okrajševalnica njenega imena. »hej, princ harry je tudi še vedno samski. zakaj bi imela švedsko, ko bi mogoče lahko dobila celotno britanijo?« je dejala ter se ob tem namuznila. no, že res, da je sedaj lahko imel argument, da bo william prestolonaslednik, vendar tudi tega bi se dalo znebiti, če bi bila zadeva res takšna- seveda je bila vse skupaj nazadnje le šala, vendar kljub temu. »celo pomislil si na to?« je dejala ter zopet so se ji ustnice izoblikovale v črko o ter ob tem mu je pomahala z kazalcem. »nisem pričakovala tega od tebe, adam« je dejala, na videz presenečena nad celotno zadevo, nato pa z zadovoljstvom izpraznila njegov kozarec. »sposojam si. brez dovoljenja,« se je na njenem obrazu zarisal nasmešek ter skomignila je z rameni- zopet zadeva, za katero ji ni bilo mar. »naj rečem posojal okoli, se boljše sliši?« je dejala ter preslišala ostale njegove besede, kar se njegovega deljenja nje okoli tiče. »jaz ne bi temu tako rekla,« je zavrgla domnevo o igrici, nato se je pa na njenem obrazu zarisal nasmešek. »če bi želela, bi to že bil« mu je na hitro pojasnila, nato pa, zgolj zato, ker je rada preizkušala njegove meje, mu sedla v naročje ter glavo naslonila na njegova ramena. »me boš odrinil zdaj stran?« je vprašala ter se ob tem zazrla navzgor proti njem. »in tisto vprašanje, če me slučajno še vedno sovražiš- še čaka na odgovor.«
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
adam westermark


Število prispevkov : 52
Age : 24
Kraj : stockholm, sweden
sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Sre Jul 04, 2012 12:20 am










»To sem že vedel.. ampak hvala, ker poveš,« je brezbrižno skomignil na njeno obvestilo o sarkazmu - presneto, saj ni padel iz lune, da tega ne bi vedel. In sploh, kaj od tistega, kar je prihajalo iz njegovih ust do zdaj še ni bilo sarkastično? Preprosto je bil zdaj takšna oseba - in to pravzaprav prav po njenih zaslugah. Toda na obrazu je ohranjal tisti značilni nasmešek, ki je kazal, da ga vse skupaj prej zabava kot pa zares žalosti - že zdavnaj je namreč sklenil, da ga z ničemer ne bo morala spodnesti, čeprav si je blondinka to že ves čas prizadevala storiti. »Misliš tisti del, ko bi morala navdušeno skakljati naokoli, saj veš, z glavo skozi strop in podobno? Ja, natanko ta del pričakujem že odkar si ... hm, udrla na mojo privatno zabavo.« Pomahal je z roko, v kateri je še vedno držal kozarec viskija in ji s tem dal vedeti, da nikoli ni bila zares dobrodošla, da bi mu delala družbo. Ne po tistem, kar mu je naredila. »Oh, ljubica.. ne vem, kako naj ti to razložim,« se je nenadoma teatralno prijel za srce, ko se je zdaj pretvarjal, da ga je vse skupaj tako zelo dotaknilo - in se obenem norčeval iz njenih besed. »..ampak… takšen sem.. po tvoji zaslugi, veš?« Trenutek veselega igranja se je razblinil, ko se je znova zresnil - način, ko je ljudi seznanjal z bolečo resnico. »Mislim, da nikoli nisi znala dobro z besedami. In jaz naj bi ti odpustil,« se je posmehnil njej kot samemu sebi, predvsem zaradi tega, ker še vedno ni mogel verjeti, da ji je zares nasedel. »Ni mi treba verjeti, ljubica,« je skoraj zapel, ko se je spet skočil v kožo neranljivega človeka, ki je svoje občutke podajal z igranjem - bilo je varneje kot pa v lastni koži, vsaj do trenutka, ko je ona stala pred njim in se očitno pripravljala, da bo izvedla misijo Kako Znova Prizadeti Adama. »Tako ali tako ti tudi jaz ne verjamem.. pa sva si bot.« S pogledom je znova zavrtal v njene oči, v katerih se je dalo opaziti, da ji niti malo ni všeč njegovo obnašanje. Toda to je bil njegov namen - da bi s svojimi besedami pritisnil nanjo s takšno mero, da bi občutila tisto bolečino, ki jo je moral zaradi nje ves čas prenašati. Ne, ni mu bilo lahko - bila je njegova prva ljubezen, bila je oseba, v katero je dejansko verjel - ona pa je njegovo zaupanje nazadnje popolnoma izigrala. S takšnimi mislimi je odsekano umaknil pogled, kakor da bi bilo nekaj na njej, kar bi ga konstanto bodlo v oči ali pač, kakor da bi bilo nenadoma nekaj v njenih besedah, zaradi katerih je bilo vsekakor primerneje poiskati varnejšo točko. Ni ji mogel več strmeti v oči, sploh pa ne ob razpravljanju delikatne teme, katero je pravkar načela.

»Zame ne obstajaš več,« je zamrmral, bolj sam sebi kot njej in pekočo grlo zaradi izrečenih besed poplaknil z viskijem, ki je bil pravzaprav edina stvar, ki mu je pomagala zatreti bolečino in pozabiti na vse težave. Imela je prav - bil je sam in čeprav si je ves čas prigovarjal, da mu to pravzaprav ugaja, je globoko v sebi poznal resnico. Včasih je bil poslušna, pozitivna oseba, odsev tistemu, kar je njegov brat - zdaj pa so od tega ostale samo še ruševine, ko je s sarkazmom in veliko bolj pesimističnim nazorom zdaj pozdravljal svet. Svet, ki ga v bistvu ni imel rad. »Ja, seveda,« je prhnil na njene besede, ko mu je poskusila zagotoviti, da ga je v bistvu vedno imela rada - resno? In pustila ga je, zakaj? Ker se ji je zdelo to zabavno? Zavil je z očmi, medtem ko je svoj pogled še vedno vztrajno upiral v tla in se poskušal pripraviti do tega, da bi preslišal vse nesmisle, ki jih je trosila. Nesmisle, za katere sta oba vedela, da nikoli niso držali - nikoli ga ni ljubila, pač pa ga je le venomer puščala živeti v lažnih upanjih, nazadnje pa ga malomarno odvrgla, kakor da bi odvrgla njegovo mrtvo telo na zanikrni ulici. In njegov stari jaz je ostal natanko tam, kjer ga je pustila. »Khm, khm.. jaz sem princ Harry,« jo je spomnil in si na obraz zarisal nasmešek - nenadna odločitev, da je bil zadnji čas, da svoje depresivne misli končno pusti za seboj. Ni bilo vredno - ali bolje, ni ga bila vredna. »Harry je moje srednje ime,« so se mu oči zasvetile ob besedah, ki so bile v bistvu čista resnica. »Me imaš zaradi tega kaj raje?« Dovolil si je pogled proti njej - zgolj zaradi radovednosti kot zaradi samega pričakovanja na odgovor. »Oh, saj vem, saj vem, da kaj takega niti približno nisi pričakovala od mene.. ampak veš kaj? vsi me sovražijo je znova šepnil proti njej, ko se je pretvarjal, da je to spet ena izmed velikih skrivnosti, ki jo ostali ne smejo izvedeti. »In vem tudi, kako dobro si sposojaš… pa kako enkratno potem stvari odvržeš.. naravnost v koš za smeti.« Kot njega. »Oh, žabica.. ne bom te odrinil,« je zanikal njene besede z nekim posebnim nasmeškom, ki pa vsekakor ni bil odraz njegovih čustev - zgolj znova prikrojen. »Pravzaprav čakam, da ti prostovoljno umakneš svojo rit. Bilo bi krasno, če bi to storila še pred iztekom mojega življenja.« Vljudno nasmihanje, ki se je kmalu prevesilo v zavijanje z očmi. »In kaj natančno bi rada slišala od mene? Definicijo besede sovražiti Svoj obraz je spustil do višine njenih oči in zadržal njen pogled, medtem ko se je zavedal, da je bilo argumentiranje v tej smeri čista laž. Toda tudi možnost, da bi ji zaupal, da do nje kljub vsemu goji nekakšna čustva, ni obstajala. Ni si zaslužila.






TAGGED: lovely catalina smitten2
COMMENT: chuckle


TEMPLATE BY [Only admins are allowed to see this link] AT CAUTION 2.0 !
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
catalina fonseca


Število prispevkov : 22
Kraj : marseille, france
france

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Sre Jul 04, 2012 1:18 am

namenila mu je zmagoslavljen nasmešek, ko je dobila občutek, da je le zmagala prvo besedno borbo, katerih pa je bilo pri njima dvema že tako ali tako malo morje in morala je na hitro zavvzdihniti, da se je preprosto pripravila na valj novih grobih besed. »ni za kaj,« mu je odgovorila na zadevo o sarkazmu ter ni se mogla upreti, da mu ob tem ne bi pomežiknila, nato pa mu namenila enega izmed tistih tipičnih otožnih izrazov na obrazu, katere mu je danes preprosto delila kot za stavo. »vendar ti bogi revež ne boš dobil tega dela, žal« je dodala ter privihala spodnjo ustnico, kakor da se ji zelo smili okoli tega, nato se je pa zadovoljno nasmehnila, sicer pazila, da ne bo ta nasmešek še tako posebno očiten, vendar zadeva jo je pravzaprav res začela zabavati, čeprav so nekatere besede tu in tam pošteno bolele. vendar njemu očitno ni bilo niti malo mar ali pa je res preprosto tako dobro igral ter se pretvarjal, da mu ni mar, glede na to, da je catalina ponavadi imela tisto sposobnost, da je ugotovila kaj si človek misli, že po njihovih gibih- no, pri njem tega ni znala oceniti. ni znala oceniti ali igra ali pa mu je res preprosto tako malo mar zanjo. za trenutek je že imela namen ignorirati njegove besede o privatni zabavi, ko se je zasukala k njem in prekrižala roke na prsih. »ne vem, kako naj ti razložim, vendar zasedel si moj prostor za mir in seveda da moram biti party breaker , ko pa tako grdo udreš na moj teritorij« je dejala ter tokrat ona za trenutek priprla oči, v opozorilo, da tu prav tako on ni dobrodošel ter da naj si prostor za zabave poišče drugje, ne pa tu, kjer je lahko ona ure in ure preživela čas v miru- no, sedaj ji je bil ta ukraden. »oh, kaj res? torej je tvoja samovšečnost ena dobra stvar, ki jo je prinesel moj odhod? še ena prisrčna zadeva,« je dejala ter za trenutek sklonila pogled ter premišljevala o njegovih besedah, katere pa je tokrat ona obrnila, vsaj v njeni glavi- morda pa res ni bil stari adam ravno zaradi nje, ker ga je tako grdo izigrala? odkimala je z glavo ob tem scenariju. ne, ni ga tako prizadelo, ni ga moglo. pri drugih je popolnoma takšen kot prej, v to se je prepričevala. le pri njej se je obnašal tako, ker je pač ne prenese, zaradi tega kar mu je naredila. ja, tako je moralo biti in nikakor drugače. »naj rečem, da je še nisi pozabil? se bo bolje slišalo?« je tokrat znova pritisnila na bolečo točko ter mu namenila vprašljiv pogled, ob tem pa prekrižala roke na prsih. »saj ti ne,« mu je nato še zagotovila ter odkimala z glavo. »nisi vreden,« je še dodala, ob tem pa prekrižala roke ter umaknila pogled stran od njega, nekam čez podstrešno okno. ob teh besedah, ki so še njo bolele ter se je zavedala, da so čista laž, mu preprosto ni mogla zreti v oči, ne zares. »sem te prosila, da mi moraš?« se je v hipu tudi ona zazrla v njegove oči ter s tisto neustavljivo željo, da mu preprosto vrne milo za drago, da se do nje ne bo tako obnašal. sama pri sebi je tekmovala z njim, kdo bo prej odmaknil pogled ter čigar besede bodo bolj bolele in ko je umaknil pogled, je spoznala, da je ravnokar dosegla bistvo. zmagoslavno se je nasmehnila ter se ob njegovih naslednjih besedah zopet našobila, češ kako ji je žal, da zanj ne obstaja več. no, če ne bi že popolnoma padla v to igro, bi ji bilo v bistvu mar za njegove besede, sedaj pa ji je bilo popolnoma vseeno. »vem kdaj lažeš, adam« ga je opozorila na popolnoma jasno dejstvo, katero mu je lahko prebrala iz obraza. včasih se je v bistvu počutila kot pravi sherlock holmes, ker je pri ljudeh opazila tisto kar drugi niso, ker je zaznala vse tiste podrobnosti gibanja in odseva čustev na obrazu. in to ji je v tem trenutku, več kot očitno pri njem pojasnilo, da polovica njegovih besed, da mu zanjo ni mar, da ga ne gane več ter ostale zadeve niso niti približno blizu resnici. zares zoprna zadeva zanj. »mislila sem tistega, oranžnolasega, približno takole visokega in ja, britanca« mu je na hitro pojasnila nesporazum, za katerega je sicer vedela, da se je tako ali tako delal le norca iz nje- kot ponavadi. »vem,« je dodala na njegov komentar, da je harry njegovo srednje ime ter ob tem za trenutek sklonila pogled. vsake podrobnosti glede njega se je celo spomnila, prav vsakega skupnega trenutka, za katere je on očitno mislil, da jih je že zdavnaj nazaj pozabila. napaka. »oh, seveda te imam. vendar če ne zameriš, bi vseeno tistega britanskega princa vzela?« je nadaljevala z igranjem po njegovih strunah. »jaz te ne,« je odgovorila na njegove besede, da ga vsi sovražijo, čisto iskreno, čeprav je bil njen glas ravnodušen, kakor da bi govorila o vremenu. tako ali tako pa je vedela, da ji ne bo verjel in ni se imela s čim obremenjevati. »zakaj mi direktno ne poveš, da še vedno hočeš pojasnilo glede vsega skupaj?« je nato brez opozorila razkrila nove karte, katere so bile že več kot očitno ves čas razpoložene med njima, le da se on ni upal nobene obrniti, pač pa je vse igral po ovinkih ter za masko hladnokrvnosti- kot ona, le da je vse direktno povedala, pa ali je to vzel za šalo ali ne. zadovoljno se je nasmehnila ob njegovih besedah ter obstala v njegovem naročju, nato se pa zasmejala na njegove naslednje besede, ki so jo pa sedaj tako prekleto zabavale. »si že pozabil, da jaz počnem tisto kar jaz hočem in ne tisto kar drugi od mene pričakujejo?« je odgovorila na njegovo čakanje o tem, da se bo preprosto odmaknila. pobožna želja. »definicijo tvojega odnosa do mene,« je dejala ter na njenem obrazu se je zarisal nasmešek, ko je naenkrat lahko zrla direktno v njegove oči. pustila je, da ji je dlan zdrsela po njegovem licu, nato se je pa zadovoljno nasmehnila. »nikoli me nisi zares pozabil, kajne?« je spregovorila, nato pa še preden bi imel možnost odgovoriti, mu je pritisnila poljub na usta. zakaj? zgolj zato, ker je lahko in ker bi njegov odmik pomenil, da je imela prav. in če se ne bo odmaknil? no, še toliko bolje.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
adam westermark


Število prispevkov : 52
Age : 24
Kraj : stockholm, sweden
sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Sre Jul 04, 2012 11:26 pm










Ni vedel, kako mu je uspelo na obrazu ohraniti tisto brezbrižno masko, medtem ko se je znotraj njega vse skupaj lomilo - in ni vedel, kako je njej uspevalo o njunem razhodu razpravljati, kakor o najbolj zabavni temi na svetu. Kako je sploh lahko bila takšna oseba? Tako brezsrčna, da ji je bilo čisto vseeno, kaj se je z njim dogajalo po tem, ko ga je nesramno odslovila? Po tem, ko mu ni dala nobenega konkretnega razloga, zakaj ga nenadoma zapušča, zgolj prazne besede, ki naj bi jih moral sprejeti? In zdaj je stala pred njim z bleščečim zmagoslavnim nasmeškom, kakor da bi bila dvakratna zmagovalka na Olimpijskih igrah ali pač, kakor da bi ji bilo neznansko v zabavo se znova igrati z njegovimi, vse prej kot pozabljenimi, čustvi. Morda bi bilo vseeno pametno, če bi se ji umaknil, čeprav je bil teoretično on tisti, ki je bil prvi na tem kraju in plavolaska tista, ki je vdrla na njegov teritorij. Le da ji ni nameraval pokazati, kako izredno ga moti s svojim obnašanjem - zdaj je bil namreč drugačna oseba, ni bil več stari Adam, ki je ponižno sprejel vsako njeno prošnjo in si do onemoglosti prizadeval, da bi ji izpolnil vse želje tega sveta. Če kdo koga ni bil vreden, ni bila ona vredna njega - in tako je bilo obema jasno, da so bile njene besede čista laž. Očitno tudi ona ni bilo superdekle, ki bi bilo zmožno zdržati pritiska njegovega pogleda, medtem ko mu je trosila nesmiselne, vendar vseeno dovolj boleče, besede z bebastim, enako lažnim nasmeškom.

»Kako ironično.« Izumetični nasmešek mu je preuredil zamišljene poteze, medtem ko je svoje oči nenadoma zapičil v njene, kakor da bi ji hotel neverbalno sporočiti še vse ostalo, kar ni prišlo iz njegovih ust, pa je bilo dovolj pomembno. »Sama lažeš. Debelo lažeš,« jo je obvestil, za vsak slučaj, če ji ni uspelo dovolj hitro sprocesirati njegove prejšnje besede in v njih najti bistvo ironije. »Le da lažeš sama sebi, Cat.« Njegov glas je bil zasmehljiv, pa še vedno dovolj resen, da bi jo opozoril, da se z vsem skupaj ne šali. Prepričan je bil, da bo njegove besede raje preoblikovala v nekakšen nesmiselni argument, kakor da se bo zares zamislila nad samo seboj, toda to ni bila več njegova skrb. Zakaj bi se obremenjeval z njo, tako čisto mimogrede? Dovolj je bil tisti en udarec, ki ga je od nje dobil pred leti - tisti pošteni udarec, ki ga je pošteno zaznamoval in so bile posledice tega očitne. Toda kaj, njej tako ali tako ni bilo mar. Nikoli ji ni bilo mar. »Krasno, da se še spomniš par zadev o meni. Zelo me impresionira,« jo je še vedno poskušal igrati brezbrižno, neranljivo vlogo in ji pokazati, da ga zdaj njene besede ne morejo več tako zlomiti kot nekoč. Ne bo ji pustil česa takšnega. »Seveda me ne sovražiš. Sploh ne je sarkazem znova zavel iz njegovih ust, kar zanj niti ni bilo nekaj nenavadnega. Le da mu je kmalu postalo že vse bedno - resnično bedno, ker se je sploh še ukvarjal s to brezsrčno prasico. »Veš, na svetu je še veliko pametnejših stvari, ki bi jih lahko počel v tem trenutku, namesto, da se ukvarjam z brezupnim primerkom,« jo je prestrelil s pogledom, ko se nenadoma ni več trudil na obrazu ohranjati nasmešek, ki tam ni tako ali tako ni spadal, niti ni prinesel nekega koristnega učinka. »In potem še pričakuješ, da bom šel na kolena in moledoval, da mi končno izustiš kaj pametnega. Optimist,« je prezirljivo prhnil in odmaknil pogled, ko nenadoma ni več prenesel tistega veselega, sadističnega nasmeška, ko se je očitno še kar dalje zabavala na njegov račun. Če bi bil kdo drug, ga verjetno niti ne bi motilo - toda ko je bila to ona, njegova prva in zadnja ljubezen, je bilo vse skupaj popolnoma drugače. Ni ji vrnil nasmeška, ko se je njena roka nenadoma znašla na njegovih licih - ni mu bilo ravno všeč, toda zaradi nekega posebnega, nedefiniranega razloga, je tudi ni imel namena umakniti, niti ne odgovoriti na njeno vprašanje, ki je za trenutek obviselo v zraku. Odgovor nanj je namreč bil obema jasen in to je dovolj zgovorno pokazala tudi njegova naslednja poteza, ko se je še sam prisesal na njene ustnice in ji vračal poljube, ne da bi se zares zavedal, da je s tem dejanjem pravkar odvrgel svojo lažno masko.






TAGGED: lovely catalina smitten2
COMMENT: ohmy, she will totally break his heart again!


TEMPLATE BY [Only admins are allowed to see this link] AT CAUTION 2.0 !
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
filip mykhailo


Število prispevkov : 37
Age : 24
Kraj : vladivostok, russia
russia

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Pet Jul 06, 2012 5:46 am

[Only admins are allowed to see this image]

FOR: kimberly smitten3
WORDS: 773
    če ne bi temeljito brskal po spominu in se vsakih nekaj trenutkov opomnil na tisti nesrečni zahvalni dan, potem to srečanje ne bi bilo tako zelo neprijetno. z lahkoto bi se pravzaprav uvrstilo med prijetna srečanja dveh starih znancev, lahko bi poklepetala o njenem bratu, o njeni družini, o tem, kako so on in njeni starejši bratje enkrat zažgali purana, da je celotna večerja propadla in so morali improvizirati z zmrznjenimi picami in umetno pito. tako pa se je kot pokvarjena filmska kaseta pred njegovimi očmi vedno znova vrtel jutranji prizor, ko je s skrajnim naporom odprl oči in se srečal z zaveso temnih las, ki se je razprostirala preko blazine, in je vanj zrl par čudovitih čokoladno rjavih oči. kaj je naredil on? spravil iz sebe nekaj nerazumljivih opravičil in izgovorov, ugotovil, da na sebi nima niti prekletih hlač in je slednje našel pri vratih v spalnico. celoten dan je trmasto molčal in na vsako vprašanje njenih bratov odgovarjal z ja ali ne, si zraven izmišljeval neke izgovore o grozovitem mačku, vse samo da ji bo postalo jasno, da je bil konkretno pijan. spomnil se ni ničesar. da, morda so se občasno pojavili koščki spomina, ki so vključevali nekaj nedolžnih poljub, a sanjalo se mu ni, kako sta pristala v tisti postelji. vsak bi sklepal, da sta spala skupaj, vendar verjetno ni res spravil v posteljo mlajše prijateljeve sestre, ki je imel komajda petnajst let, kajne? tako je vztrajal pri tej misli in se uprl nasmešku, ko je izgovorila njegovo ime z enako mero hladnosti, kakor jo je on prej pozdravil. očitno so bili občutki povsem vzajemni. dvignil je pogled iznad svoje knjige in bežno a zaobjel njeno podobo. namestila se je na drugo stran sobe v udoben naslonjač in trmasto strmela v strani pred sabo. njena prisotnost ga vsaj za zdaj še ni tako motila, da se ne bi mogel vsaj deloma osredotočati na knjigo v njegovih rokah. ni pa vedel, kako dolgo mu bo to še uspevalo. ''zanimiva knjiga?'' je proti njej vrgel še eno na prvi pogled povsem nedolžno vprašanje, v resnici pa jo je morda res skušal malce sprovocirati. verjetno je bilo zaman upanje, da bi vzpostavila kakršenkoli normalen odnos prej omenjenih starih znancev, a vsaj ni bilo potrebno, da se ignorirata ob vsaki priložnosti. ''in zakaj točno ne maraš taylor? mar ni podobna popolni stepfordski ženski s svetlimi lasmi, košarico D in vse to?'' je rahlo privzdignil obrvi, ko je v njenem tonu zaznal neodobravanje. tako je zaprl knjigo in jo odložil na tla poleg udobnega dvoseda ter se brez nadaljnih ceremonij zazrl vanjo na drugem koncu sobe. ''morda si samo preveč zaščitniška do njega. v vaši družini ste si navajeni kriti hrbet, raje ne pomislim, kaj bi se zgodilo s taylor, če bi si tebe nakopala za vrat kot sovražnico,'' se je namuznil. morda res ni vedel, kaj se je s kim dogajalo v zadnjih letih ali kako se je razvila njena osebnost, toda če si je ostala vsaj trohico zvesta, potem se je splačalo bežati stran od nje, ko si se ji enkrat zameril. ''sicer pa čestitke, ker boš teta,'' je še dodal s komaj opaznim nasmeškom. ''ravno pred nekaj meseci sem bil pri vas. ni te bilo doma?'' je trditev bolj kot ne ovil v vprašanje. v tennesseeju je imel takrat nek seminar in spotoma se je ustavil še v njihovem parisu, nikoli ni spraševal, kje točno je najmlajša članica družine, toda to še ne pomeni, da odgovora ni hotel vedeti. ''nekaj tišine? moram brati podnapise in se spraviti stran? žal se to ne bo zgodilo, tukaj sem bil prvi,'' se je celo zasmejal in zmajal z glavo, ne da bi spregledal slabo voljo v njenem glasu. ''zakaj si slabe volje?'' je vprašal praktično v istem hipu, ko je ona še enkrat znova zaprla knjigo in proti njemu izstrelila svoje vprašanje, da je obnemel z rahlo razprtimi usti in se namrščil. ''tukaj? na podstrešju tukaj ali na tečaju tukaj?'' je odgovarjal na vprašanje z vprašanjem predvsem zato, da bi pridobil nekaj dodatnega časa. spravil se je pokonci iz ležečega položaja in sedel na en rob dvoseda, nato pa ji pomignil, naj se mu pridruži – ni nameraval povzdigovati glasu čez celoten prostor, da ga bo slišala, če je bilo na kavču dovolj prostora. ''na podstrešju sem zato, ker imam študentov čez glavo dovolj. na tečaju pa učim tretje leto, očitno nama je tvoj ljubi brat pozabil povedati, da se utegneva srečati,'' je naposled odgovoril s pazljivo izbranimi besedami. ''neverjetno. še pred leti nisi nikoli takole renčala name, kim,'' je zavzdihnil, povsem neupravičeno. z vso pravico mu je lahko zamerila, ga ignorirala in milijon drugih stvari.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
catalina fonseca


Število prispevkov : 22
Kraj : marseille, france
france

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Pet Jul 06, 2012 8:07 am

    for adam. smitten2
    comment;
    ah no, she can't, 'cause she just loves him. ;3. but if she'll, she will probably broke her one too. chuckle

ob njegovih besedah se je le namuznila ter skomignila. pa naj bo ironično, naj bo takšno ali drugačno, res ji ni bilo mar. če je on lahko ves čas trosil besede, ki so jo zlahka prizadele, je tudi ona sedaj imela enako pravico. no, mogoče malce manjšo, glede na to kar mu je naredila ter kako so besede bile vrnjene z dvojno mero, vendar kaj je dajal občutek kot da mu je mar? ne. torej je lahko igro brez težav nadaljevala z dvojno mero, njem je bilo tako ali drugače popolnoma vseeno. zakaj za vraga potem še njej ne bi bilo? kaj se je v bistvu dogajalo v njej je bilo tako ali tako vseeno, na zunaj je bila dovolj dobra igralka, da mu tega ni niti približno pokazala. zopet je skomignila z rameni ob njegovih naslednjih besedah. »vsaj znam lagati,« je dejala ter ob tem skomignila z rameni, na njenem obrazu pa je ostal zadovoljen nasmešek, čeprav nič v njeni notranjosti ni bilo nič takega, kar jo bi zares spravljalo v zadovoljstvo. pravzaprav jo je zadeva spravljala ob živce, počutila se je prav grozno, ko je tako govorila z njim. če bi se mu le sanjalo, kako so tudi njo samo njegove besede bolele, kako težko je bilo v bistvu ves ta čas igrati, biti to kar v bistvu nisi, s tem navideznim hladnim izrazom na obrazu. popolno sranje je bilo vse skupaj, vendar le tako se je ohranjala v njegovi bližini, ne da bi jo njegove besede segle do srca ter je preprosto ostala tu, ne da bi se obrnila na petah ter odšla, češ da je preponosna za vse skupaj. tako pa je bila ona tu tista prasica, ki ji je bilo tako prekleto vseeno in praktično se ni menila za nič, celotna zadeva pa naj bi jo domnevno pravzaprav zabavala- čeprav temu ni bilo tako, sploh ko so takšne besede letele okoli. »vsaj nisem edina, kajne adam?« mu je nato namenila zbadljiv pogled. če je ona lagala sami sebi, kaj je potem šele on? prekleto da ni bil nič boljši od nje. mogoče si je ona sama pred nekimi zadevami res zatiskala oči ter se prepričevala v nasprotno, vendar ni ji imel kaj očitati, ko pa sam ni bil nič boljši. »samo, da je temu tako« je dejala na njegove besede, enako ravnodušno kakor ona, nato pa ob njegovem nadaljevanju namrščila obrvi ter narahlo nagnila glavo. »po čem to sklepaš, razen tega da sem te pač grdo prevarala in še grše pustila? no, saj bi ti povedala ozadje celotne zgodbe, vendar... nikoli me nisi zares prosil tega« je dejala na njegove besede ter zopet skomignila z rameni. oh, saj je vedela, kaj si misli o vsem tem, kako lahko razpravlja o njuni zvezi tako ravnodušno, sploh pa o odhodu, vendar to je bila edina tema, za katero je vedela, da se ga je sigurno dotaknila in bila je, hja, nekako njeno skrivno orožje, za katerega je bilo jasno, da proti njem deluje. edina močna stvar, katera je vedela, da mu seže do srca. »...vendar se rad ukvarjaš z mano in vse druge stvari postavljaš na stransko pot« se je namuznila ter ne glede na to, kaj bo sedaj rekel sta oba preprosto vedela, da ima več kot le prav. prav tako bi ona sedaj imela pametnejšega dela, kakor da se prepira z njim, pusti da jo tišči na srcu, ves čas igra in zbira besede, ki bodo še posebej bolele, vendar kaj, ko se je preprosto rada ukvarjala z njim, kar pa je lahko tako ali tako lahko priznala. no, morda ne njemu neposredno, sebi pa definitivno. »hej, nisem rekla tega« je rekla ter se znova namrščila, vendar ob tem, kar se je zgodilo potem, ko ga je preprosto le poljubila, je na ves svet okoli sebe pozabila. pa saj niti ni vedela kaj počne ter zakaj počne, vendar se preprosto ni imela namena ustaviti pri vsej tej zadevi, ne po tem, ko ji je končno dokazal kako mu ni vseeno ter kako se je preprosto vdal njej in vsem kar je ona počela z njim, brez bilo kakšnega najmanjšega upora. še zavedala se ni, kdaj se je vstala, ne da bi se za res odmaknila od njega ter ga povklekla za sabo in zopet svoje telo privila ob njegovo, njene roke pa so se znašle za njegovim vratom, medtem ko je delala počasne korake nazaj ter se nevede zabila ob nizko omarico, na katero je uprla svoje roke ter se dvignila nanjo, ob tem pa poklekla njega k sebi ter svoje telo privila ob njegovo, medtem ko so se poljubi vztrajno nadaljevali, vsakič z večjo strastjo. ni vedela kam jo bo to pripeljalo, niti zanimalo je ni. samo da je bila zopet v njegovem objemu, da ga je imela ob sebi ter je zopet čutila njegove ustnice na njenih. edina pomembna zadeva v trenutku in edina za katero ji je bilo mar.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
adam westermark


Število prispevkov : 52
Age : 24
Kraj : stockholm, sweden
sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Ned Jul 08, 2012 3:33 am










Sedeti tam in se pretvarjati, da mu ni bilo mar, ni vodilo popolnoma nikamor - tega sta se oba še kako dobro zavedala, le da nista bila sposobna iti prek svojega ponosa in odvreči lažno masko, ki sta si jo nadela takoj, ko sta se uzrla. Adam preprosto ni bil tista oseba, ki bi pustil, da bi se ljudje naslajali njegovi šibkosti - in prav zaradi tega je naokoli hodil z masko na obrazu, iz sebe vedno spravljal najbolj sarkastične pripombe, kar je vsem dajalo vtis, da mu za ničesar ni mar. Pa vendar mu je bilo - znotraj je bil še vedno dovolj dobrosrčen, bil je tisti kot je bil včasih, preden se je zgodila vsa ta zadeva s Catalino, ki ga je dokončno uničila. Z lahkoto je lahko trdil, da je bila prav svetlolaska, ki se zdaj stala pred njim, tista ključna oseba, ki ga je pripeljala do te odločitve, da ljudje preprosto niso bili vredni njegovega zaupanja. Imel je to izkušnjo z njo in to je bilo dovolj, da je popolnoma spremenil način življenja, od takrat dalje živel z mislijo, da ljubezen preprosto ne obstaja. Ni morala obstajati.
Tudi če bi, ni bilo dosti možnosti, da bi ji podlegel - kajti, ko je zadnjič podlegel ljubezni, se ni ravno briljantno končalo, zakaj bi se torej tokrat?

Na njene naslednje besede je preprosto ostal brez besed - pa ne zaradi dejstva, da ji ne bi imel kaj vrniti, toda preprosto zaradi tega, ker se mu je zdelo vse skupaj za malo. Zakaj bi se sploh trudil z njo, ko pa mu nikoli ni zares pokazala, da ji je kaj mar? Vedno je bil le njena lutka, njena opora - njegovo ljubezen je preprosto izkoristila in zdaj je od njega pričakovala, da jo bo še prosil, zakaj je vse to počela? Prhnil je - kot na svoje misli kot na njene besede - in se odločil, da jo bo za nekaj časa povsem ignoriral - morda ji bo šele na ta način potegnilo, da nima pri njemu kaj več iskati, če že ni mogla dojeti njegovih besed. Ali pa se ji je zdelo preprosto preveč zabavno, da ga je izzivala, ne da bi se zares zavedala, da je z vsem skupaj zarila globoko predaleč. Presneto, resnično ji ne bi smel dovoliti tega, da se z njim obnaša kot s smetjo - za razliko od nje je vsaj imel srce na mestu, bil je sposoben ljubiti. Zanjo to pač ne bi mogel trditi.

Pa vendar je bilo nekaj na njej, kar ga je privlačilo in je kljub vsemu, kar mu je storila, preprosto ni mogel nehati ljubiti. Zavedal se je, da je to zanj popolnoma uničujoče, a ni si mogel zares pomagati - stik njenih ustnic z njegovimi je bila zgolj še ena izmed stvari, ki jih preprosto ni mogel kar pomesti pod preprogo in se pretvarjati, da mu ne ugaja. Morda je bila njegova poteza, ko se ji je povsem prepustil, popolnoma napačna, a vsem skupaj ni hotel razmišljati, niti ni mogel. Bil je kot mašina, ki je lahko počela le eno stvar - in sam je bil v tistem sposoben le vračati poljube, vsakič z večjo strastjo, z večjo nepremišljenostjo. Za trenutek ga je povsem imela v oblasti, vodila v smer, kamor je ona želela - dokler ni nenadoma sam prevzel pobudo in ji s telesa izvlekel majico in jo potisnil proti tlom. Še preden se je zavedal, sta že oba ležala na zaprašenih tleh, takrat pa je bil on prvi, ki je poljubljanje odsekal in se vanjo zastrmel nenavadno resnobno, kot bi od nje zahteval vsa pojasnila. »Zakaj?« Preprosta vprašalnica je prekinila dolgo tišino in medtem ko je zdaj držal njen pogled, je bilo prvič, da ji je pustil videti bolečino, ki se mu je za trenutek zalesketala v očeh, preden se je prisilil, da jo je znova potisnil nekam v ozadje.





TAGGED: lovely catalina smitten2
COMMENT: awh, i totally love 'em! srcek


TEMPLATE BY [Only admins are allowed to see this link] AT CAUTION 2.0 !

________________________________________

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
kimberly turner


Število prispevkov : 30
Age : 23
Kraj : paris, tennessee
usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Ned Jul 08, 2012 10:38 am

this was written for awsome filip, smitten
there is about thosusand words for you only and
kim is wearing [Only admins are allowed to see this link]
comment: she's kinda angry. ;P nevem zakaj,
res ne, tako je naneslo. ;D




    resnično se je skušala osredotočiti na knjigo, ki je bila - vsaj po povzetku vsebine na zadnji strani – zelo zanimiva in po kritikah tudi precej dobro napisana, pa se preprosto ni mogla zbrati. kar je bila velika škoda, glede na to da si je knjiga resnično zaslužila njeno stoodstotno pozornost, a kaj, ko je na drugem koncu sobe sedel on. saj ni vedela, kot kaj bi ga označila; med največjimi dosežki in uspehi njenega življenja vsekakor ni bil, kot napako pa ga nekako tudi ni mogla označiti. prekleto. prav vsakič, ko je pomislila na tisto noč, se je vprašala, kaj za vraga ji je bilo, da ga je sploh spustila v posteljo in nikoli se ni povsem zadovoljila z odgovorom. hja, že res, da ni bila povsem trezna in, da se je zdel kot idealna priložnost da ubeži tistemu znanemu 'to je dobro zate' stavku, ki ga je doma poslušala na vsakem koraku, a nekako se ji je dozdevalo, da to ni bilo vse. zakaj bi ji sicer ta dogodek bil po vseh teh letih še vedno zmožen na lica priklicati dekliško rdečico, pa čeprav je do tega trenutka v postelji menjala že cel kup moških in med njimi tudi lep kupček napak še nekoliko hujših od te? ne glede na to, kako zelo si je razbijala glavo s tem vprašanjem do zadovoljivega odgovora ni prišla, ob enem pa se je zadeve prej ali slej naveličala in jo odrinila na stran. nikoli ni bila preveč razmišljujoč tip človeka, veliko bolj je bila človek dejanj – in v tem trenutku, ko jo je filip znova ogovoril, je morala zbrati veliko moči, da ni nagonsko skočila pokonci in ga s knjigo mahnila po buči. edini bolj očiten način na katerega bi mu lahko sporočila naj ji da lepo mir bi bil ta, da bi mu to povsem direktno povedala. in to bi sicer tudi storila, sedaj pa se do tega nekako ni mogla pripraviti. prekleto. ''res ne bi vedela, glede na to, da sem šele začela, pa me neprestano nekaj moti.'' je osorno zamomljala, da je vse skupaj izgledalo skoraj kot da se kuja. kljub vprašanju še vedno ni zavrgla upanja, da ji bo vendarle pustil v miru brati, vse dokler ni znova odprl ust in je dokončno obupala. ''točno.'' je bila kratka, nato pa ob zmedenem pogledu, za katerega je čutila, da bo sledil (saj ne, da bi dejansko pogledala v njegovo smer) namrdnjeno dodala ''ženska je prava puščoba, prefina, da bi se umazala, thoma hoče imeti samo zase , vzvišena je in ima me za otroka, čeprav je starejša ravno kaka tri leta.'' taylor je dejansko uspelo, da je dosegala vse kriterije, ki jih je kim najbolj sovražila. najbolj butasto od vsega pa je bilo, da je thomas, od kar je bil z njo, samo še posedal naokoli in čvekal, namesto, da bi z njo vrgel košarko ena na ena ali kaj podobnega, kot sta to neštetokrat počela – preden je spoznal avšo, kot je 'ljubkovalno' klicala njegovo izvoljenko. ko je postalo očitno, da se ima temnolasec namen zapleti v pogovor si je odprto knjigo položila na trebuh in se še nekoliko udobneje namestila, nato pa zavila z očmi. ''oh, super, ravno to je še manjkalo – da se začneš igrati psihiatra.'' vedela je, da je bila presneto nesramna, a kako bi ga naj sicer poskušala odbiti? človek je vse od takrat ni niti pošteno pogledal, sedaj pa misli, da bo z enim samim pogovorom rešil vse? na-a, niti najmanjšega namena mu ni imela stvari tako zelo olajšati. ''in ja, v naši družini smo vsi zelo zaščitniški drug do drugega.'' je besedo zelo še posebej poudarila, ob enem pa se ji je pred očmi zavrtel filemček, kaj bi se zgodilo, če bi kateri izmed njenih bratov, še posebno thomas, izvedel, kaj se je pred leti zgodilo za tisti zahvalni dan. auč. ob njegovih čestitkah je prezirljivo prhnila in zmajala z glavo, ob enem pa se je začela spraševati, če jo človek nalašč draži ali pa im a samo tako srečo, da je izbral eno izmed občutljivih tem. ob naslednjem stavku ga je, prvič, od kar je vstopila v sobo, presenečeno pogledala? ''pri nas si bil?'' je še enkrat vprašala, kot da ne bi mogla dojeti pomena besed, pri sebi pa je premlevala, če ji je kdo kdaj kaj omenil. ne, nihče ni o tem niti pisnil. ni kaj, prijazni ljudje, ta njena družina. ''ne, ni me bilo.'' je nato potrdila, k temu pa še odsotno pojasnila ''vozila sem se.'' to je bil namreč teden, ko se je takorekoč pobegnila od doma in se ves teden na slepo vozila gor in dol po ameriki. zakaj? ker so jo njeni ljubi starši brez vprašanja prijavili na ta tečaj. ko je že pomislila na to, le zakaj se je vse skupaj zdelo nekoliko preveč prikladno za naključje? ''se mi je zdelo, da bi bilo, če bi razumel sporočilo že prelepo da bi bilo res.'' se je vrnila k osornemu tonu, njena jeza pa se je ob njegovem smehu še nekoliko pogrela. ''hm, kaj pa vem.'' je nenadoma nevarno vedro začela in se sedaj obrnila proti njemu. ''morda zato, ker za začetek niti nisem imela neke želje biti tukaj, ker si človek očitno ne sme več vzeti nekaj časa zase, ker ne morem niti v miru brati in ker bi bilo lepo, če bi se že končno odločil ali nameravaš ignorirati mene ali pa tisto, kar se je zgodilo in se pretvarjati, da je vse povsem po starem?'' šele, ko je zaslišala besede, ki so ji drle iz ust se je zavedla, da morda niso bile ravno najboljša ideja, a za to je bilo nekoliko prepozno. pri podvprašanju, ki je sledilo, je le privzdignila obrv in kmalu je dobila želen odgovor. ''čisto tomu podobno.'' je zamrmrala sama pri sebi in si z dlanmi za nekaj trenutkov prekrila obraz, nato pa ga skoraj šokirano pogledala. ''moram res odgovoriti na to?'' je bil njen glas nevarno miren in prijazen ter ni z ničemer izdajal, da bi jo lahko njegov naslednji korak dokončno razkuril. kje za vraga je izgubila svoje potrpljenje?
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
filip mykhailo


Število prispevkov : 37
Age : 24
Kraj : vladivostok, russia
russia

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Pon Jul 09, 2012 2:57 am

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 892
    če ne bi vedel, da je situacija precej nerodna in da med njima v zraku visi še precej neizrečenih stvari, nerešenih problemov, potem bi ga vse skupaj celo utegnilo zabavati. sploh zato, ker je delovala tako razdraženo kot še nikoli. že ko je bila mlajša, je bil navajen njenih občasnih muhastih izpadov - očitno se le ti z leti niso porazgubili v praze nič. ''oh, še en nadvse subtilen namig s tvoje strani. odnehaj, kim, tokrat se ti ne nameravam spraviti s poti,'' si je nadel širok nasmešek z namenom, da bi jo še malce bolj spravil ob živce. zdaj je bilo že praktično vseeno. odločen je bil, da ji ne bo pustil uničiti te priložnosti, da zakopljeta preteklost in jo pustita zakopano. res ni bilo potrebe, da bi se stalno vračala na večer zahvalnega dne. sam je imel tako ali tako velike probleme z brskanjem po spominih tistega večera in je vedel, da se večine stvari sploh ne spomni. a vendar, kako hudo je sploh lahko bilo? ''in prekleto, nehaj s to osornostjo, izpade nadvse otročje in patetično,'' je posegel po bolj ostrem tonu. ne bi ga smelo presenetiti, da je znala biti tako napadalna. odraščala je ob samih bratih in gotovo je le ti niso učili obnašanja po damskem bontonu s taktnostjo, prikrivanjem čustev in nebolečo iskrenostjo. ne, ko je nekaj mislila, je to spravila na dan. ''puščoba zato, ker ustreza idealu popolne žene? ne dvomim, da mu vsak dan pripravlja sendviče. vendar pomisli, thomas ne bi nikoli zdržal z njo, če ne bi bila dobra v postelji. neke koristi že mora imeti,'' se je moral zasmejati, četudi se je vanj naselilo nekaj nelagodja že ob sami omembi postelje. pa ne da bo zdaj ob vsaki misli na posteljo, pomislil še nanjo? res je potreboval ledeno hladen tuš in nekdo ga je moral pošteno uščipniti, da bi nehal pretiravati. če je prespal eno noč v njeni postelji, še ni bil konec sveta. ''da, da. razumem. ne maraš je. sta si pač povsem različni. ne bo konec sveta, če se ne boš ujela z bodočo ženo enega od bratov. ostanejo ti je še ostale, ena ti bo že po godu,'' je hitro spregovoril v spravljivem tonu, ker je imel občutek, da bi se znala pošteno razhuditi, če bi nadaljevala s pogovori o taylor. očitno ugleda dekleta niso bila prava družba za najmlajšo turnerjevo. ''tako ali tako tudi noben od njih ne bo zadovoljen, ko boš ti enkrat domov pripeljala kakšno copato in oznanila, da skačeš v zakon. prej bi si odrezali roko, kot priznali, da si dovolj stara za kaj takega,'' je še pristavil. njeni bratje so bili resnično neverjetno zaščitniški, kar je bilo povsem razumljivo. sestra jim je že od malih nog povzročala nemalo preglavic, ko se je podila za njimi na igrišču in skušala igrati z njimi nogomet ali metati žogo na koš. na začetku se mu je zdela kot pohleven in ubogljiv kužek, šele kasneje je spoznal, da mu ta njen žar tudi ugaja. toda bila je premlada in bila je njegova sestra. ''ne pretiravaj, kim,'' je polglasno zamrmral in upal, da ga niti ne bo slišala: ''vem, da ste. thomas je enkrat rekel, da ti bo pustil imeti tipa, šele ko boš stara trideset let. ampak dvomim, da mu je to obljubo uspelo držati.'' raje ni naglas izdal še svojih preostalih misli in glavnega vprašanja, ki se je sedaj vrtelo po njegovi glavi - je samska ali zasedena? nekako se mu je zdelo, da bi jo le redkokdo znal ukrotiti. delovala je preveč neodvisno, kot da nujno potrebuje svobodo in jo bodo vsake obveznosti samo utesnjevale in sčasoma povsem sesule - nekaj s čimer se je lahko brez težav poistovetil. in sedaj mu je uspelo prvič ujeti njegov pogled, ko je končno odložila presneto knjigo. ''vozila si se – seveda, to vse pojasni,'' je prikimal in zraven še zavil z očmi ob njenem površnem odgovoru. vendar si ni upal nadaljevati - kje je bila takrat? zakaj je ni bilo? kaj počne te dni? lahko bi začel pisati seznam, kaj vse je želel vedeti, a vsaj za zdaj še ni nameraval preveč drezati vanjo. sumničavo je priprl oči ob njenem naenkrat vedrem tonu, ko se je zasukala k njemu. ''mar ni vse po starem? mar ni tale situacija podobna tisti včasih?'' je nato zavzdihnil in bil na vrsti, da odvrne pogled. ni bil njegov namen pogovor speljati na tako nevarna in spolzka tla. ''mlajša sestra najboljšega prijatelja ali pa profesorjeva študentka. vidiš kam ciljam? povsod je vmes pazljivo začrtana meja,'' je nadaljeval, ne da bi se ozrl nazaj k njej, raje se je osredotočil na prazno belo steno. ''in prav zdajle se trudim, da bi bilo vse po starem, ampak ti to precej otežuješ, kim. kar se je zgodilo, se je zgodilo. sem te pač poljubil in prespal v tvoji postelji – tega ne bi smel storiti, ampak ne morem zavrteti časa nazaj. lahko to zdaj pustiva za sabo?'' je skomignil z rameni, koncentracija še vedno na belini. vsaj uspelo mu je naglas izreči tiste grozne besede in priznati, da se je nekaj zgodilo. spraševal se je že, če mu bo sploh kdaj uspelo ubesediti ta pretekli dogodek. ''torej, vse kar hočeš je to, da te neham ignorirati? prav, rečeno in storjeno, boš zdaj prenehala biti tečna?'' je zavzdihnil in še enkrat pomignil proti njej: ''pridi sem, kim.''
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
kimberly turner


Število prispevkov : 30
Age : 23
Kraj : paris, tennessee
usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Tor Jul 10, 2012 2:40 am

this was written for awsome filip, smitten
there is about thosusand words for you only and
kim is wearing [Only admins are allowed to see this link] comment:
can't help it, just love them. :3




    torej, bilo je uradno: obsedela je v sobi s filipom mykhailom, ki se je očitno odločil, da bo z nekaj besedami popravil nekaj, kar se je po njeni glavi motalo zadnja štiri leta in ji nikoli ni dalo pravega miru. zamomljala si je nekaj nedoločljivega, nato pa noge potegnila k sebi in se udobneje namestila. ''oh, kakšna sreča.'' je njen obraz spreletel sarkastičen nasmešek, preden se je odločno zazrla vanj, odločena, da se od tistega trenutka naprej ne bo več izogibala temi, okoli katere sta se oba sukala kot mački okoli vrele kaše; če je hotel vse po starem pa naj to tudi dobi. konec koncev, kar je bilo storjeno je bilo in tega sedaj ni bilo mogoče več spremeniti. z nekaj globokimi vdihi se je končno pomirila, ravno, ko je od nje končno tudi z besedami zahteval isto. zadnji mesec se je v njen počasi nabiral pravi kup stvari in jasno je bilo, da bo enkrat počilo, samo ni vedela, da bo to ravno v njegovi prisotnosti. mogoče pa ravno zato – ker ga je poznala že od nekdaj in je na nek čuden način še vedno predstavljal košček doma – varnosti. ''nisem vedela, da je to za moške popolna žena.'' kar je bilo navsezadnje res. le kdo za vraga si je želel življenje preživeti z nekom, ki cele dneve samo čisti, kuha in se hoče civilizirano pogovarjati ob skodelici kave? taylorini otroci bodo zagotovo tiste vrste, ki se ne bodo nikoli umazali, bodo vedno najpametnejši, najboljši in presneto nesramni do vseh drugih, po njihovem mnenju manjvrednih. ob besedah, ki so sledile prvim ga je za trenutek zgroženo pogledala, nato pa se še v istem trenutku začela počutiti skrajno neumno. ''pa že.'' je bila kratka, zato pa se je kmalu nato bolj razgovorila. ''ni samo to, da je ne maram, uničila ga bo.'' je zavzdihnila in zmajala z glavo. ''saj poznaš thomasa – vedno je bil poln življenja, vedno za akcijo, nikoli ni dolgo zdržal v hiši ali pri miru. zdaj pa je prišla ona in nenadoma je, kot da je postal povsem druga oseba. še nekaj let z njo in postal bo eden tistih puščobnih, resnih odvetnikov, ki znajo govoriti samo še o denarju.'' zakaj točno mu je sploh govorila vse to? zaupala mu vsekakor ni, torej je ostala le še ena možnost: bil je edini na tem otoku, ki je vsaj približno vedel, o čem govori. patetično. ''resnično verjameš, da bi domov privlekla copato?'' je vprašala med smehom, ko si je dejansko predstavljala svoje brate, kako zlovešče opazujejo njenega izbranca. ''po tem, ko sem živela zraven njih? čednih, pametnih, uspešnih športnikih, katerih prva vrlina je, da se znajo postaviti sami zase?'' da, njeni bratje, ki jih je imela raje kot kogarkoli, so bili vedno tudi njen vzor. čeprav jim tega seveda ne bi nikdar priznala. ''prav oni so vzrok, da nikdar ne najdem koga, ki bi ga bila zmožna prenašati več kot teden dni. nihče jim ne seže do kolen.'' nekoliko razočarano je skomignila s rameni, nato pa se radovedno zazrla vanj. ''da bi bila samska do tridesetega? to mu verjetno ne bi uspelo niti, če bi me zaklenil na vrh kakega stolpa.'' se je spet zasmejala. ''problem je, da bi, glede na vse trike, ki so me jih naučili, hitro splezala nazaj dol.'' ponos je vel iz njenega glasu in tega je ni bilo niti najmanj sram. bila je zelo ponosna nase, da je znala veliko reči, ki jih ostala dekleta niso, pa tudi na svoje brate, ki so jo vsega tega naučili. ob njegovem zavijanju z očmi se je spet namrdnila: ''pravzaprav res pojasni, ker drugega nisem počela. vozila sem se.'' je skomignila z rameni. kaj več pravzaprav ni bilo za povedati, oziroma, vsaj njemu ne. sam, kimina najboljša prijateljica, ki je bila tudi z njo, je vedela še nekaj dodatnih podrobnosti, ki pa vsekakor niso bile za vsaka ušesa. no, če se je do sedaj že nekoliko spravila k sebi in ni več pihala od jeze je njeno dobro razpoloženje ob njegovem vprašanju spet skorajda izginilo. ''oh, lepo te prosim, filip! veš, kako je bilo, ko je bilo vse po starem? ti si me večino časa lepo ignoriral, če sva se že pogovarjala pa ravno toliko, da mi nisi rekel, naj se spravim pred televizijo gledat risanke.'' noge je iz sedežne položila na tla in jih prekrižala, nato pa se resno zazrla vanj. ''tako da ne, tale situacija je bolj malo podobna včasih. pravzaprav bi lahko rekla, da je eden daljših pogovorov, ki sva jih kadarkoli imela.'' oh ja, sedaj je bila spet pošteno nataknjena, sploh, ker je pogled še vedno vztrajno upiral v steno. in še nekoliko bolj, ko je nadaljeval z isto temo. ''zaboga, pa saj se ne nameravam poročiti s tabo!'' so besede spet letele iz nje, ne da bi pri tem prečkale njene možgane in se morda tam tudi ustavile. ''ampak po dobrem tednu dni ignoriranja in nato pravega plazu besed v primerjavi s prej pač želim vedeti, kako bo naprej.'' je razložila prejšnjo, nekoliko nenavadno izbiro besed. pogled je sedaj prav trmasto upirala vanj, samo zato, ker je on gledal stran, kot sramežljiv najstnik. ni česa takega že zdavnaj prerastel? kar je sledilo njegovemu malemu monologu je iz nje izvabilo nekaj sumljivo podobnega smehu, a je ob enem zvenelo preveč drugače, da bi lahko umestili pod to. ''nekaj poljubov in spanje?'' je vprašala, njen glas pa je bil nenavadno visok. saj ni vedela ali naj se smeje ali ga naj nahruli. se je samo pretvarjal ali res ni vedel, kaj se je zgodilo tisto noč? da sta spala skupaj, da ji je celo vzel nedolžnost? znova se je čudno zasmejala, nato pa sama odvrnila pogled. bi mu povedala ali ne? glede na to, da je imel že z mislijo na nekaj poljubov in spanje v njeni postelji take probleme, je menila, da je bolje, če mu stvar zamolči. prvič v vseh letih, kar ga je poznala, sta imela vsaj približno civiliziran pogovor, kar je bilo neznansko bolje od ignoriranja drug drugega. stvari zato res ni imela namena kar tako zavreči in raje, kot bi nadaljevala s pojasnili, kaj se je zgodilo, je ostala tiho vse, dokler ni tišine prelomil on. ''ja, ja, nehala bom.'' je tokrat ona zavila z očmi, nato pa jih presenečeno uprla vanj. tja naj gre? kam, za vraga? njena glava je bila polna vprašanj in opozoril, a to ne bi bila ona, če ne bi sprejela izziva, vstala ter se napotila proti njemu. ustavila se je nekaj korakov pred njim, nato pa ga vprašujoče pogledala.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
filip mykhailo


Število prispevkov : 37
Age : 24
Kraj : vladivostok, russia
russia

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Tor Jul 10, 2012 10:05 am

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 912
smitten3
    uprl se je zmagoslavnemu nasmešku, ko je končno prekinila s trmastim vztrajanjem pri hladni prhi in se je naposled obrnila proti njemu. seveda je bil njen pogled do skrajnosti nepopustljiv in mu je bilo povsem jasno, da je pot do končnega cilja, iskrenega nasmeška na njenem obrazu, še peklensko dolga (in predvsem naporna). vendar je tihoma pogrešal njeno iskrivost, ker je bila že v otroštvo bolj kot ne ena od fantov in ne punčkasta deklica, ki bi sedela v sobi z barbie punčkami in jim spletala kite. če je bolje pomislil, mu je enkrat celo brcnila nogometno žogo naravnost v glavo in mu za nekaj trenutkov pririsala hordo zvezdic nad glavo. ''za nekatere je,'' je odvrnil in menil, da je samoumevno, da se sam ne uvršča med to skupino moških. moral je priznati, da je bila taylor, ne glede na vse svoje kvalitete, precej dolgočasna, vsaj kolikor jo je imel moč spoznati. bila je ena tistih deklet, ki so si ljudi na svojo strani poskusile pridobiti s skorajda vsiljivo prijaznostjo in širokim nasmeškom, ki je deloval nadvse zlagano. ''kim, ne pretiravaj, ne bo ga uničila. thomas se ne bo kar tako podredil komurkoli in res ne rabiš skrbeti, da bo tvoj brat kdaj totalna puščoba. če ne drugega, se lahko jaz prikažem pred poroko in ga pošteno napijem, da pobruha taylorino obleko. bo to v redu?'' se je namuznil, ker je bil kaj takšnega resnično sposoben napraviti. ni pomnil, kdaj se je nazadnje njen brat uprl njegovim prepričevanjem v neumnosti. poleg tega bi se izplačalo videti taylorin izraz na obrazu, ko bi se njegov želodec izpraznil na njeno belo obleko – četudi je bil celoten načrt nadvse zloben, seveda. ''malo se je umiril, kar je bilo za pričakovati, glede na to, da ima šestindvajset let. ne more večno brezskrbno hoditi naokrog,'' se je namrščil, ker je bil sam prav njegove starosti in je počel točno to, se brezskrbno klatil po svetu, brez občutka za odgovornost in brez konkretnih načrtov za prihodnost. ''ne vem, kim. tudi sanja se mi ne, kakšni moški so ti všeč. copato bi lahko zlahka nadzirala, nikoli ti ne bi ugovarjal in vedno bi imela zadnjo besedo,'' je v mislih poskočil na mestu z iztegnjeno pestjo, ker mu jo je končno uspelo pripraviti do resničnega smeha, katerega zven je zdaj napolnil podstrešno sobo. ''vendar je res, da bi bilo skrajno dolgočasno. najdi vsaj nekoga s katerim uživaš v prepirih, ne glede na to, kako čudno se tole sliši. bolje drama kot monotonost,'' se je še nasmehnil in jo v nadaljevanju pogledal kar nekoliko presenečeno, ker mu je očitno uspelo prebiti led. mu je pravkar zaupala nekaj osebnega? končno? ''ni res. mene prenašaš že... sranje, več kot osem let?'' se je šok ob tem spoznanju samo še povečal. je bila res stara komajda enajst let, ko so se spoznali? vse skupaj je delovalo tako nerealno, da je naslednjih nekaj trenutkov samo obsedel na svojem kavču, povsem brez besed. ''škoda,'' je nato pokomentiral tisto njeno vožnjo naokrog, ker še vedno ni verjel, da je bila to celotna zgodba. verjetno se je vozila naokrog z nekim posebnim namenom, iz nekega specifičnega razloga, ki ga jasno da ni delila z njim. ''hm, nikoli ti nisem rekel, da pojdi gledat risanke,'' je zavzdihnil, ko je začasen mir preklal njen novi izbruh. ni mu preostalo drugega, kakor da si v mislih nenehno dopoveduje, da ima ona prav in je upravičeno razjarjena, četudi vidi to zgodbo samo v črno-beli verziji. ''ampak... o čem točno naj bi se dvajsetletnik pogovarjal s trinajstletnico? o tem, kako se z njenim bratom vsak vikend nabijeta s pivom in podreta vse kar leze? resno?'' je zadnja besedica malce ušla izpod nadzora in se obarvala v rahlo jeznem tonu. od nje je bil starejši sedem let in morda se to sedaj ni tako zelo poznalo, a takrat je bila ta razlika astronomska, ogromna, nepremostljiva. ''je to tako narobe? da se zdajle poskušam pogovarjati s tabo, s poudarkom na poskušam?'' je bil on na vrsti, da se je zazrl proti njej, ko je bila vsa nataknjena in ni hotela odnehati s to naravnost smešno napadalnostjo. ob omembi poroke ji je uspelo zopet izbrisati vsako razumno misel v njegovi glavi, da se je namrščil in samo nekajkrat očitno zmajal z glavo ter se vrnil nazaj k steni. zdelo se je pametneje gledati v neko navidezno točko, kakor popustiti njenemu pritisku. dovolil si je nekaj dolgih trenutkov uživati v tišini. ob njeni ponovitvi besedic poljub in spanje si je drzil skomigniti z rameni in poskusil razumeti nenadno spremembo njenega glasu, ne da bi jo pogledal in si pomagal z obrazno mimiko. ''da. oprosti, ker sem te poljubil. bil sem pošteno pijan in nikakor ne bi smel prespati v tvoji postelji. če bi thomas izvedel... oprosti,'' je na dan potegnil prav vso samokontrolo, ki jo je na tej točki ob njej sploh še premogel in iz sebe spravil tisto težko pričakovano opravičilo. ''končno,'' je pridušeno zamomljal predse, ko je privolila k zakopanju bojne sekire, in se pomaknil na rob kavča, da je bilo prostora za dva. samo da je zdaj stala nasproti njega in bila cela zmedena. ''kim, sedim na kavču. bi se izvolila usesti na kavč?'' je znova pomignil na prosto mesto poleg njega in počakal, da je končno dojela, kaj jo prosi. ''zaboga, pa saj se ne nameravam poročiti s tabo! samo nisem pristaš pogovorov na razdalji desetih metrov,'' je najprej šaljivo ponovil besede, ki jih je malo poprej vzkliknila ona, in dodal jedrnato pojasnilo.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
kimberly turner


Število prispevkov : 30
Age : 23
Kraj : paris, tennessee
usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Sre Jul 11, 2012 10:07 am

this was written for awsome filip, smitten
there is about nine hundredwords for you only and
kim is wearing [Only admins are allowed to see this link] comment: ^^



    ''za nekatere?'' je dvomljivo vprašala in s tem dovolj jasno nakazala, kaj si misli: da trditev drži kar za vse, ne le za nekatere. navsezadnje, kdo pa je že videl moškega, ki bi namesto take popolne, dolgočasne ženske vzel katero majn popolno, kot na primer z nekaj kilogrami več ali pa, konec koncev, takšno, kot je bila ona? takšni moški so bili po njenih izkušnjah tako zelo redki kot petperesne deteljice: svet je vedel, da obstajajo, a našel jih je le malokdo. raje je bila vse življenje sama, kot pa da bi postala takšna. ukazovalna, puščobna in hinavska, točno tako kot taylor. na-a, lepa hvala. prisiljenega nasmeška, ki je bil pri tem tako rekoč nujna potrebščina, tako ali tako ni zmogla na obrazu obdržati niti pet minut in bi verjetno padla na celi črti. hvala bogu. na njenem obrazu se je prikazala trmasta šobica, ko jo je filip postavil na realna tla in že je hotela ugovarjati, ko so se ji oči zasvetile ob ideji, ki jo je orisal. ''če bo v redu?'' je navdušeno vprašala in se zasmejala, pri tem pa divje kimala. ''to bi bilo fantastično. samo spomni me dan prej, da pripravim kamero.'' ideja je bila fantastična in v tistem trenutku je bila pripravljena dati milijon dolarjev (ki jih seveda ni imela) za to, da bi videla taylorin obraz v tem veličastnem trenutku. ''moram reči, da se vsaj glede tega še vedno nisi spremenil – tvoje ideje so še vedno enako odbite.''komentar, pravzaprav neke vrste pohvala je zapustila njene ustnice, kar se vsekakor ni zgodilo pogosto. da je kimberly koga odkrito pohvalila je bil že skoraj državni praznik, takšni in drugačni namigi, kot je bil ta, pa so se le dogajali nekoliko bolj pogosto. ''in zakaj ne?'' je namrščeno pogledala v njegovo smer, kot da zadeve ne bi razumela. kajti prav to je bil njen načrt za življenje: brezskrbno pohajkovanje po svetu, kakor dolgo se bo le dalo. ''življenje je lepo, le zakaj bi si ga morali sami oteževati s skrbmi?'' saj ne, da ji stvar res ni bila jasna, še predobro je namreč vedela kako je z njo. preprosto ni hotela sprejeti dejstva, da bo nekoč morala postati le ena izmed množice, oseba, ustvarjena po kalupu, ki ga je ustvarila družba. individualnost je bila zanjo nekaj tako pomembnega kot dihanje, kar je bil še eden od razlogov, zakaj je izbrala študij kemije: ljudje so na znanstvenike vedno gledali kot na malce zmešane. in raje je bila zmešana kemičarka kot pa tista delavka na banki za okencem številka sedem. ob misli na tako mračno usodo jo je kar zmrazilo po hrbtu, zato se je raje zopet posvetila filipu, ki je ravno odgovarjal na njeno vprašanje. ''oh, seveda, in za nameček bi zraven vsega tega še umrla od dolgčasa,'' je zavila z očmi in zmajala z glavo, pri čemer se vseeno ni mogla znebiti nasmeška. ''točno tako!'' res se je strinjala s tem, kar je povedal, sicer pa – ali ni bilo splošno znano dejstvo, da je bil seks najboljši po prepiru? potemtakem se je skoraj splačalo tu in tam zaplesti v kakšnega, vsekakor. nasmešek na njenem obrazu je skorajda odseval njene misli, a se je hitro raje posvetila drugi temi; razmišljanje o čemerkoli povezanem s posteljnimi aktivnosti v filipovi družbi še vedno ni bila dobra ideja. vse prej, pravzaprav. ''hudiča, osem let?'' je tudi sama debelo pogledala. ''no, ampak tebe je bilo treba prenašati ravno nekaj dni na leto,'' je nato pojasnila, še vedno pod vtisom informacije. ''vprašanje, kako bi bilo, če bi bil pri nas bolj pogosto.'' je njen glas tokrat pridobil nekoliko nagajiv prizvok. namigovala je predvsem na svojo lastnost, da se prepira z praktično vsemi, ki so dlje časa v njeni družbi, še z najboljšimi prijateljicami. a pravzaprav se je le redko resnično skregala; vse skupaj je bila bolj nekakšna popestritev kot pa pravi prepir, vsej ognjevitosti navkljub. ''vsekakor pa ni dosti manjkalo. '' ga je gladko zavrnila. ''oh ja, to bi bila vsekakor super izbira teme.''ni se mogla ubraniti kančka sarkazma, pa čeprav trenutek ni bil najbolj primeren. zadeva bi utegnila samo še pripomoči k novemu prepiru, tega pa si res ni želela, zato je tokrat ona pogledala stran in za nekaj minut premolknila. to temo je bilo očitno varjene pustiti pri miru, a kaj, ko je bila sledeča še nekoliko nevarnejša. čeprav smeh vsekakor ni bil niti malo na mestu ga ni mogla zadržati. vse skupaj je bilo malodane ironično: spala je z bratovim najboljšim prijateljem, ki je bil 'samo' kakih sedem let starejši, se zaradi tega še kaka tri leta po tihem žrla, on pa se vsega skupaj sploh ne spomni? namesto odgovora je le zmajala z glavo in globoko vdihnila, nato pa se presedla k njemu na kavč. ki, mimogrede, nit bil tako prostoren, kot je bil videti z druge strani sobe. ko je njene besede uporabil proti njej ga je šaljivo boksnila v ramo, nato pa noge spodvila podse in ga radovedno pogledala. ''torej, filip.'' je začela uradno, kot bi bila znova pred kakim pomembnim, nelagodnim vprašanjem, ko se je resnobnost prevrgla v nasmešek in je nadaljevala: ''povej, kaj si počel ta, hm, štiri leta po diplomi?'' vprašanje je bilo bolj vljudnostne narave, a po drugi strani je bila tudi radovedna. je vmes postal tajni agent, koga ubil ali se, še huje, zaročil, morda celo poročil? veder pogled se je za trenutek prelevil v sumničavega, nato pa se je odločila, da bi ji moralo biti vseeno. ''si se pridružil fbi-ju, podedoval kak dvorec kje na jugu italije?'' seveda se, ko so njene misli enkrat ubrale to smer, ni mogla zadržati.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
filip mykhailo


Število prispevkov : 37
Age : 24
Kraj : vladivostok, russia
russia

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Sob Jul 14, 2012 8:30 am

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 977
    ''Za nekatere, da. meni na primer kaj takega ne bi ustrezalo. Popolnost takšne vrste ni pretirano zabavna, samo dolgočasna in utrujajoča,'' je hitel zagovarjati svoje besede. Popolnost je zagotovo prišla v mnogih oblikah in Taylor, četudi je izgledala nadvse dobro in imela občasne prebliske humorja, je sodila med bolj dolgočasne predstavnike te vrline. Popoln je bil samo njen izgled, notranjost pa je bila bolj kot ne prazna lupina brez prave barve. Vendar je bila vse resnično res stvar okusa, sam se je videl z nekom, ki je kar vpil od življenja in želje po tem, da doživi vse in še več. Toda na tej točki ni mogel pogledati v prihodnost in poleg sebe postaviti še koga drugega, njegovo načrtovanje se ni odvijalo več kot za naslednji dve minuti in še to je znalo biti večkrat problematično. ''Poglej sebe, Kim. Nisi ravno popolna in ne vzemi tega narobe, ker je to dejansko kompliment. marsikdo bi brez pomislekov prej izbral tebe kot Taylor,'' je tako raje nadaljeval in z dlanjo nakazal nanjo. Ni naglas rekel, da je bila že vizualno veliko bolj privlačna od bratove zaročenke, sploh danes ko je imela na sebi kratke hlače in razkrivala dolge noge, ki so visele prek njenega naslonjača. Osebnostno pa je bila tako ali tako najboljši približek zanj popolni ženski – še ena stvar, ki ne bo nikoli zapustila njegovih misli. ''Lahko ga na fantovščini krepko napijem in ga pripravim do česa podobnega. Seveda, medtem ko boš ti s Taylor na moškem striptizu nekemu tipu tlačila dolarje za tangice – upam, da bo kdo slikal ta prizor,'' je raje našel neko bolj ustrezno rešitev, ker poroke res ni nameraval pokvariti. A lahko bi ga prepričal, da se sleče in teče po cesti, posnel zadevo in jo predvajal na gostiji po poroki. ''Glede ničesar se nisem spremenil, Kim,'' je nato s tišjim tonom zamrmral, ker niti slučajno ni vedel na kaj cilja. Še vedno je bil isti kot nekaj na let. Celo želel si je, da bi se vsaj malce spremenil, morda pridobil nekaj na prevzemanju odgovornosti in končno hotel ustaviti konje ter se nekje ustaliti. Namesto tega je bil samo nekaj let starejši študent. ''Hej, ne sprašuj mene. Jaz še vedno bluzim naokrog z občasnim jointom v roki in steklenico Danielsa. Tvoj brat je tisti, ki se namerava poročiti. Samo pravim, da ljudje to pričakujejo, ko dosežeš neko starost,'' se je tako spet hitel braniti, ker se je sicer povsem strinjal z njo: ''Če bi bilo po moje, bi se nehali starati po koncu faksa in bi se do konca življenja utapljali v grehu. Žal ni tako.'' Svet je postavljal neke norme, katerim bi morali zadostiti. Še pred dvajsetimi leti bi danes moral hraniti celo hordo otrok in vsako jutro gledati isto žensko – namesto tega se je večino časa zbujal sam in raje poskušal vtepsti ruščino v glave tujih otrok, ki niso mislili na drugega kot seks in alkohol. ''Vendar... obstaja še kaj drugega kot dolgčas ali pretirana nasprotja. Je neka vmesna pot, tisto čemur pravijo resnična ljubezen, če ti uspe najti to – potem ti do konca življenja plačujem pijačo. Tudi ko boš imela osemdeset let in ti jo bodo zdravniki prepovedali,'' je začel z bolj resnim tonom, a se na koncu vseeno nasmehnil. Toda pila bo samo ona, on in alkohol v njeni družbi nista bila dobra kombinacija.

    Da, resnično je minilo že osem let, odkar je prvič stopil čez prag Turnerjevih. Takrat so se mu zdeli kot najboljša družina na celem svetu in še danes je takšnega mnenja. Njihova povezanost je bila nekaj posebnega in odnosi med njimi povsem drugačni kot tisto, čemur je bil priča doma. Thomas je sicer vedel za tisti ne preveč bleščeči del njegove družine, sklepal je tudi, da je povedal staršem, ostali otroci pa so preprosto mislili, da se je potratno vračati nazaj v Rusijo ob visoki ceni letalskih kart, poleg tega v Evropi nihče ne praznuje dneva zahvalnosti. ''Mislim, da bi poleg mene vseeno zdržala. Če mi je oseba pri srcu, potem ne strašim naokrog s težkim karakterjem in godrnjanjem, ampak sem celo nekoliko prijeten,'' je po kratkem razmisleku dodal in si nato nadel širok nasmešek ob mali zbadljivki: ''Sploh pa si bila takrat zatrapana vame, tako da ti ne bi bil problem gledati me več kot nekaj dni.'' Je bil to razlog, da je takrat pristal v njeni postelji, namesto da bi se potrudil oditi po hodniku do sobe za goste? Ker je tam malce omagal in se mu zaradi vsega alkohola v krvi ni ljubilo nadaljevati poti? Še vedno se mu je zdelo, da mu konkreten del spomina tiste noči manjka, a raje je ni spraševal o tej temi. Nasprotno, upal je, da jo bosta pozabila za vse večne čase in zakopala na dno Marijanskega jarka. ''V redu. Naj ti potem kar zdaj začnem pripovedovati o tem, da se danes nisem zbudil v vili?'' se je namuznil, ko je ignoriral njen sarkazem, ker se mu je zdelo, da sedaj po le tem sega samo zato, da bi mu kljubovala in ga poskusila spraviti ob živce. ''Kimberly...'' je izrekel z enako uradnim tonom v pričakovanju nadaljevanja, ki pa ni bilo zanimivo vprašanje, kakršnega je pričakoval. ''Dobil delo na Columbii in tako zdaj živim v New Yorku med letom ter delam tukaj med poletjem. Nadvse nezanimivo in dolgočasno,'' je tako zavzdihnil in malo zamahljal z dlanjo, češ to res ni nič fascinantega. ''Ne, na skrivaj delam za rusko mafijo in sem tihotapim ruske neveste – saj veš, ko Američani prek interneta naročijo naša dekleta za žene in one tako dobijo zeleno karto, Vizo in vse to,'' je raje hitro zagrabil vabo bo bolj zabavni igri pretvarjanja. ''Pa ti, Kim? Štiri leta kasneje verjetno nisi več Thomasova mala sestrica?'' bi moralo vprašanje zveneti povsem običajno, a zdelo se mu je, da vseeno ni ravno primerno. Kot da je on zadnja oseba, ki bi jo imel pravico to vprašati.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
catalina fonseca


Število prispevkov : 22
Kraj : marseille, france
france

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Tor Jul 17, 2012 6:48 am

    for adam. smitten2
    sorry for late, ampak mi je inspiracija z catalino čisto popustila :c but yes, here i am back.<3 and oh my gosh, they're just so sweet and everything! ;3

pa saj niti ni vedela kaj točno se dogaja ali kje se je začelo. bilo je kakor da bi odprla vse stare rane, ki so bile že zdavnaj zaceljene, k večjemu so ostale najbrž le brazgotine, ki so jo opominjale na to, kaj mu je naredila, vendar v tem trenutku je vse potlačila globoko vase, ne da bi se na to ozirala. vedela je, da bo bolelo, boleti bo začelo z tistim trenutkom ko bo obrnil hrbet ter odšel in dvomila je, da bo kdaj nehalo, vsaj ne še kmalu. vse je bilo tako… ah, saj niti ni vedela, kako naj to opiše, vedela je le, da je zadeva pravzaprav obrnjena na glavo, hkrati pa je vedela, kakšno napako je naredila pred leti ter kaj vse bi dala, da jo popravi. ni bila kot tisti ljudje, ki so se preprosto sprijaznili s tem. čeprav je dajala občutek, da ji je prekleto vseeno za cel svet ter postavlja le sebe v ospredje, je vedela da temu ni tako. bila je le maska, ki jo je kazala svetu, medtem ko se je spraševala, koliko ljudi je v bistvu poznalo pravo catalino- dvomila je, da jo je kdo zares. razen varuške katera jo je poznala res že od samega začetka in nikoli je ni v bistvu obsojala, da je takšna danes kot je, da se do ljudi tako obnaša. čeprav ji je bilo jasno, da to ni njeno svetlolaso dekletce, ki bi moralo biti ji tega ni očitala, ne zares. bila je praktično edina oseba, za katero je lahko trdila da jo pozna, vsaj v tem trenutku, da se zaveda, kakšna je. medtem ko ostali… večina jih je nasedla maski hladnosti, drugim se je zdela brezčutna prasica, spet ta tretji pa so že obupali nad njo, nihče se v bistvu ni zares potrudil, da bi ugotovil kakšna je. medtem ko adam… poznal jo je, vedel je kakšna je, le imela je občutek, da je to vse skupaj zavrgel, da je več ni videl kot tisto catalino kot nekoč, pač pa jo je namestilo nekaj drugega. kaj? ni vedela, vendar skoraj je bila prepričana, da o njej ni imel najboljšega mnenja. no, o tem je bila res prepričana do prej nekaj sekundam. ko ga je poljubila, ne da bi se uprl, ko ji je poljub v bistvu vrnil. čutila je kako ji je srce začelo hitreje poganjati kri po žilah ter čutila je tisto prijetno ščemenje v trebuhu in spoznanje, da si ga zopet želi, njega v celoti, tako kot nekoč. le vedela ni, če lahko. ni več vedela kje so meje, do kot lahko odide in kje naj se ustavi. že s poljubom je tvegala, da vse skupaj uniči, da ji preprosto obrne hrbet ter odide, kakor je to storil nič kolikokrat prej. vendar tega ni naredil. ne še. po eni strani jo je tako prekleto zmedlo, vendar po drugi ji je bilo jasno, da do nje nekaj čuti. ni vedela kaj, le prvič v tem dnevu je zares dobila občutek, da je to čustvo pozitivno, kar jo je spravljalo v dobro voljo ter posledično le še dodalo olje na ogenj ter strast pri vsem skupaj je postajala preprosto še večja. tako mu je vztrajno vračala poljube ter se trudila ignorirati vsa čustva v njeni notranjosti. brez oklevanja je dvignila roke, da je lahko slekel njeno majico in ni se upirala, ko jo je potisnil proti tlom, bilo ji je praktično vseeno kaj je počel z njo, samo da je v bistvu bil tam. še sama se je znebila njegove majice ter se nato v bistvu prepustila vsakemu njegovemu dotiku in poljubu, ki je vedno znova vračal spomine nazaj, dokler naenkrat ni vse skupaj prekinil ter presenečeno je zamežikala. vendar kljub temu se je zazrla v njegove oči in po vsem tem času je končno videla, koliko ga je prizadela. čeprav je že tako vedela, da ga je, vendar ta dogodek jo je kljub temu pretresel. odmaknila je glavo, da se je izognila njegovemu pogledu ter se prevalila na trebuh, tako da se je znebila njegovega prejema nato pa vstala. pustila je, da je za nekaj minut legla tišina med njima, ob tem si je šla živčno z roko skozi lase, medtem ko je z pogledom nekaj iskala in dejstvo, da tega ni takoj ugledala jo je spravljalo ob živce. »si prepričan adam, da v bistvu želiš vso zgodbo še enkrat dati skozi?« je sprva dejala, ne da bi ga pogledala, nakar je končno zagledala odejo- ni nameravala ležati na teh zaprašenih tleh. še vedno v tišini je stopila do nje, prav tako jo je v enaki mirnosti razgrnila na tla ter sedla nanjo, nato pa pomignila adamu, naj sede poleg nje. »veš, ko sva začela zvezo, sem ves čas imela občutek, da si prišel prepozno. če bi se spoznala prej, bi bilo vse drugače…« je začela ter legla, ob tem pa počakala, da je še on, da se je lahko privila k njemu. »pred tabo sem imela dve zvezi. prvi zvezi. in lahko pričakuješ, da sem jih vzela nadvse resno,« je začela ob tem pa ga prijela za roko, da je lahko prepletla svoje prste z njegovimi. »vendar sta me oba res grdo prizadela. in potem, ko je bil konec, si bil tam ti. vedno prijazen in pripravljen narediti zame vse in v upanju, da mi bo uspelo pozabiti tista dva kretena, sem sprejela, da skočim s teboj v zvezo,« je naredila kratki premor, nato pa nadaljevala. »vendar ni se izšlo po načrtih, vsaj ne takšnih, kot sem jih jaz predvidevala. zaljubila sem se v tebe, bolj kot bi se smela, pravzaprav sem te ljubila z enako mero kot tista dva in tega sem se čez čas ustrašila. čeprav si bil drugačen, sem se ustrašila, da mi boš znova zlomil srce, kot sta mi to ona. in potem se je zgodilo tisto, popolnoma nepremišljeno, sem premišljevala, kako naj končam zvezo, ne da bi od nje ostalo kaj dobrega, ne da bi me še iskal. in… prevara je bila zadetek v polno. nikar mi ne reci, da bi ti morala le povedati, nisem mogla. bila sem dekle, ki so mi dvakrat zaporedoma zlomili srce in tvegala sem, da bi mi še tretjič. vendar na koncu sem ga jaz tebi. in čez nekaj časa sem se začela zavedati, da tudi sebi.«
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
adam westermark


Število prispevkov : 52
Age : 24
Kraj : stockholm, sweden
sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Sre Jul 18, 2012 8:33 am










Ni bil prepričan, kaj se dogaja – toda vso to početje ga je spravljalo ob rob pameti, sploh pa ko se je zavedal, v kakšno smer sta zaplula iz precej razburkanega začetka. Ni mu bilo zares važno, kaj sta počela – sledil je svojim instinktom, svoji jasno izoblikovani želji, da si jo resnično želi. Vedno si jo je, vedno si jo bo in v samem trenutku, ko je po tolikšnih letih znova okusil mehkobo njenih ustnic, o vsej bolečini, ki jo je dal skozi zaradi nje, zagotovo ni utegnil razmišljati. Dokler ga pri vsem početju nenadoma ni prekinil glas dostojnosti, ki ga je opozarjal, da se dogodki ne odvajajo pravilno – ni mu še pojasnila vsega, zakaj bi torej zaslužila njegovo pozornost? Navsezadnje ni mogel biti prepričan, če vse to znova ni le ena izmed njenih igric, ki se bo končala čisto na enak način kot pred leti – ga pripravila do tega, da izkaže svojo naklonjenost, potem pa ga bo za prvim vogalom odvrgla kakor nepomembno smet. Resnično ni bil prepričan, če bi lahko znova šel skozi to in morda se je to celo izrisalo v njegovih očeh, glede na to, da mu je postavila čisto takšno vprašanje – to ga je spomnilo, da so zavore skrivanja pravih čustev pred njo popolnoma popustile. Kot v odgovor je zmajal je z glavo in odmaknil pogled na nekoliko bolj varno točko od njenih oči, ki bi vrtale po njegovem obrazu in iz njega poskušale izvleči najmanjše podrobnosti. Ni mu bilo ravno v veselje razpravljati o najbolj bolečem delu njegove preteklosti, a hkrati se je zavedal, da slednji nikoli ne bo mogel zares uiti – misli na to, da sta oba ujeta na tem otoku pa so njegovo nejevoljo še bolj izostrile. Pravzaprav še sam ni točno vedel, če je bilo tisto, kar je zdaj občutil zares v celoti negativno čustvo – tam je namreč bilo še nekaj drugega, nekaj nerazložljivega. Bilo je nekaj, kar se je dalo čutiti, da se v njem po tolikšnih letih ponovno prebuja. Sam občutek ga je nekoliko begal – ne bi smel tega čutiti. Ne več.

»Catalina,« je nenadoma zamrmral njeno ime, ne da bi bil prepričan, zakaj je to sploh naredil – morda je samo hotel slišati, kako zveni njeno ime iz njegovih ust ali kaj podobnega. Le da je bila ta poteza skrajno trapasta in nazadnje je moral stresti z glavo, da bi se spravil k sebi – in hkrati se ni mogel upreti, da se ji ne bi pridružil na odeji, ki si jo je ravnokar priskrbela. Ležanje na zaprašeni odeji in klepetanje v nedogled? Vsekakor ne nekaj, kar bi še spadalo v njegove običaje, pa vendar se je zdelo, da je zdajle privolil v ravno nekaj takšnega. Le da pogovor, ki ga bosta imela, ne bo zabaven in sproščujoč, temveč zgolj navajanje bolečih resnic in še bolj bolečih dejstev. Ni bil prepričan, če je bil za kaj takšnega sploh pripravljen, če se je ozrl na svojo statistiko in prišel do zaključka, da je dejansko potreboval več peklenskih mesecev, da se je po njeni prekinitvi spravil k sebi in še več peklenskih mesecev, da se je prisilil, da ni več konstantno premišljeval o njej. Pa vendar je ni nikoli nehal ljubiti, čeprav se je zadnja leta v to zaman prepričeval.

Lahko bi se ji umaknil, lahko bi ji še tisti trenutek pobegnil, a kaj takšnega preprosto ni bil sposoben. Ostal je tiho in vztrajno umikal pogled, tudi takrat, ko je začela s pripovedjo – zavedal se je, da je s tem kazal nevljudnost in bi ji mogel po vseh pravilih zreti naravnost v oči ali pa vsaj kako drugače kazati svojo zainteresiranost. Toda tega ni bil sposoben, ob vseh tistih besedah, ki so se razvrščale v pojasnilo, ki ga je od nje pričakoval vsa ta leta, se je mogel še kako prekleto namučiti, da je sproti zatiral svojo bolečino, ki si je ob tem utirala svojo pot proti površju. Še vedno ni mogel biti prepričan, kakšen je bil v resnici njen namen – lahko je bilo v tem dejanju nekaj lažnega in je tako le iskala način, kako ga bo ponovno skrušila. Ne , ne bo ji dal te satisfakcije.

Njegova dlan je trznila in umaknil jo je, kakor da bi se pravkar opekel od njenega dotika, ko je nazadnje svojo glavo vendarle usmeril proti njej in se po dolgem času ponovno srečal z njenimi očmi. Njegov obraz je zaradi vseh čustev, ki so divjali v njegovi notranjosti, ostal popolnoma nejasen, a poseben lesk v njegovih očeh je bil dovolj jasen znak, da jo zavrača. »Izneverila si me,« je po trenutkih čiste tišine iztisnil skozi zobe, medtem ko se je še vedno bojeval z bolečino, ki je objemala njegovo srce. »Seveda. Tam sem bil, čisto pravšnja opora za tvoje objokano lice.« Njegove ustnice so se zvile, ko se je rahlo posmehnil samemu sebi. Resno, kako je neumen, da ji je takrat nasedel. »Ljubil sem te,« se je nenadoma spravil na noge in nemirno zakorakal po prostoru – razkrivanje čustev ni bilo nekaj, kar bi bilo v njegovi navadi in to se je dalo zlahka opaziti. »Ljubil sem te,« je ponovil in se prisilil, da je prezrl pretekli čas, ki ga je uporabil prav tako kot se je prisilil, da je svoj pogled znova uprl proti njej. »Tebi pa se je zdela prevara idealna priložnost, da bi mi zlomila srce na miniaturne koščke?« Ostrina v njegovem glasu zdaj ni več ostajala neopažena kot tudi ne ton, ko ga je povzdignil bolj kot je nameraval. »Congratulations. You succeeded.«





TAGGED: lovely catalina smitten2
COMMENT: no worries. srcek


TEMPLATE BY [Only admins are allowed to see this link] AT CAUTION 2.0 !

________________________________________

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
catalina fonseca


Število prispevkov : 22
Kraj : marseille, france
france

ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   Sre Jul 18, 2012 9:16 am

    for adam. smitten2
    še ti en post and over, pa se dogovorimo po zs kako dalje? ;3

iskreno povedano, jo je njegova reakcija v tistem trenutku presenetila. ob tem spoznanju se je na njenem obrazu zarisal ne preveč zadovoljen izraz ter obrnila se je na trebuh, toliko da je lahko sledila njegovim korakom in pogledu, ko se je vstal od nje. morala je priznati, bolelo je, da je tako reagiral, po tem, ko mu je povedala vse po resnici in najbrž je bila to ravno tista stvar, ki jo je še bolj razjezila, kot kaj drugega ta dan. »vem,« je dejala na njegove prve besede, pripravljena da ne bo eksplodirala v trenutku ter temu je sledil dolgi vzdih in poskušanje, da bi ignorirala njegove očitne znake jeze in hkrati bolečine, ki so pravzaprav boleli še njo samo. vendar kaj pa je lahko storila? se vrgla na kolena pred njim ter ga prosila, da ji odpusti, da bo naredila prav vse za to? prekleto da ne, tako daleč se ni spuščala, tako nizko ni bila pripravljena pasti ter poteptati svoj ponos, kljub temu, da je vedela, da ga ima rada, mnogo preveč kot bi ga morala. vendar bilo je nekaj, kar ona ni bila sposobna narediti, ne zdaj, ne nikoli. dala mu je pojasnilo, pripravljena se mu je bila opravičiti, to, pa da jo bi do konca poteptal, pa zopet ni bila pripravljena prenašati. »si me sploh poslušal, kaj sem ti povedala?« je dejala v naslednjem trenutku, tokrat ona skozi stisnjene zobe ter se zazrla navzgor proti njemu. »najprej si bil to. prekleto, kaj drugega, pa si pričakoval?« je dejala ter tokrat je bila še ona na nogah in dejstvo, da je bila še vedno le v nedrčku in kratkih hlačah je sploh ni motilo. »nekako sem ju morala pozabiti, ali kaj si mislil? da bosta preprosto naenkrat pokopana v moji glavi, da ne bom nikoli več pomislila na njiju? kako dolgo si ti pozabljal mene? ne gre tako hitro adam, to več sam in nimaš mi pravice to očitati, ker je bilo jasno kakšna je situacija. in naj ti še enkrat poudarim,« je dejala ter ob tem naredila korak naprej proti njemu. »v vsem tem sem se znova zaljubila, ju pravzaprav pozabila ter se zatrapala vate. kaj tu ne razumeš?« je dejala ter odkimala z glavo. »nisi bil le več nadomestilo, imela sem te rada adam prekleto, imela sem te rada« je dejala ter čutila, kako je začela ob vsem tem stiskati roke jezno v pesti ter vzela si je trenutek da je globoko vdihnila ter nekako- če je bilo to mogoče- prišla k sebi. »vem. in jaz sem tebe« je dejala ob tem pa mu sledila z pogledom in ko je znova ponovil te besede si je šla naveličano z roko skozi lase. »se ti ne zdi, da se preveč trudiš s preteklikom?« ni mogla iti skozi ta komentar in ob tem je ob pogledu nanj z zanimanjem privzdignila obrvi, nato pa zopet zavzdihnila ko je odločno gnal svoje. »ne obračaj mojih besed, adam!« se tokrat ni mogla upreti, da ne bi zakričala nanj ter zobe stisnila skupaj. »nisem to naredila zato, ker te ne bi marala, iz lastne zlobe, pač pa zaradi tega, ker sem se bala, bala sem se, da mi znova zlomiš srce. vendar ti tega ne razumeš, kajne?« je dejala ter odkimala z glavo ob njegovih naslednjih besedah in pustila, da ji je po licu spolzela solza. »nisi vreden, da bi jokala za tabo, da bi se sploh ukvarjala s teboj« je dejala ter za trenutek usmerila pogled k tlom, potem pa zopet k njem. »jasno bi me mogel poslušati kaj sem ti prej rekla in mogoče bi stvar malo bolj razumel, ne pa da ves čas delaš žrtev le iz sebe ter se privedeš do tega, da si tak kreten, kakor si danes. priznam, sem tudi kriva, vendar ne v celoti. moral bi počasi odpreti oči, adam. ter se zavedati, da nisi edina žrtev tu naokoli« je dejala ob tem pa pobrala majico iz tal, ter si jo potegnila čez glavo in vtaknila roke v rokave. »ne morem se pogovarjati z nekom, ki obrača moje besede, ki vidi le kar on hoče in misli, da se svet vrti okoli njega. nisem bila jaz tista, ki te je na koncu privedla do tega, ne v celoti. žal mi je, vendar po tem, ko sem ti vse pojasnila, ko sem ti jasno dala vedeti, da mi je žal, ti pojasnila, ti pa vse obrneš tako… ne morem biti več v tvoji bližini« je ter odkimala z glavo, nato pa se obrnila na petah ter odšla iz podstrešja. že res, da ga je mogoče še vedno ljubila, vendar ni imela namena pustiti da tako počne z njo, ne zdaj, ne nikoli. obrisala je še zadnjo solzo iz svojega lica- vedela je, da ga je prizadela in vse, vendar do vsega tega zopet ni imel niti najmanjše pravice.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
adam westermark


Število prispevkov : 52
Age : 24
Kraj : stockholm, sweden
sweden

ObjavljaNaslov sporočila: attic   Sob Jul 21, 2012 11:24 am










Poteze na njegovem obrazu so se nenadoma izostrile, ko ga je zadelo spoznanje, da je svojo masko pred njo resnično odvrgel in pustil, da se je iz njega usul plaz prenagljenih besed. Še malo prej je bil prepričan, da je bila zgodba med njima zaključena in da se nikoli ne bo zares zanimal za vprašanja, na katere je iskal odgovore že več let – tudi ne, kaj je bil v resnici razlog, da ga je takrat takole brutalno prevarala. Saj ni bilo zares važno, kajne? Zavzdihnil je, kakor da v to ne bi bil več prepričan, hkrati pa je poiskal njene oči, ne da bi zares vedel, kaj je v njih sploh iskal. Morda potrdilo, da ji je bilo resnično žal? »Veš? Krasno – vsaj nekaj,« je zamrmral in se za trenutek tiho bojeval z njenim pogledom, nazadnje pa razdraženo zavzdihnil in obrnil glavo vstran. Presneto, kaj mu je bilo, da je svoje občutke zdaj kar ponujal na pladnju, ji celo priznal, da jo je res ljubil? Saj ji niti ni bilo mar – vedno je bil prepričan, da ga je imela samo za igračko, zdaj ko mu je predstavila še svojo plat zgodbe, pa je bilo še toliko bolj jasno. Ne, ne bo dovolil, da ga bo znova prizadela. Že tako je dovolj razburkala njegovo življenje – hvala lepa.

»Prekleto, Catalina.. ravnala si z menoj kot s smetjo,« je skoraj pljunil ob njenem bedastem vprašanju, ko je spraševala o njegovih pričakovanjih. Ne, vsekakor ni pričakoval, da ga bo takole izkoristila. Pa vendar ga je. »Ni ti bilo mar zame.. ni ti bilo mar, da sem jaz dejansko nekaj čutil. Ti si vedno samo razmišljala, kako se boš znebila bolečine, ki sta ti ga zadala dva kretena.« Z nekaj hitrimi koraki je stal ob njej in se jezno oklenil njenih zapestij, ko se ji je zasrepel naravnost v njene oči. »Strahopetka,« je siknil v obraz, potem pa se odmaknil za nekaj centimetrov, kakor bi se hotel sam sebe zaščititi pred bolečino, ki mu jo je zadajala prav ona sama. »Ti si me že mogoče imela rada, toda jaz sem te ljubil je poudaril, s pogledom usmerjenim nekam v prazno, kot da bi videl stvari, ki jih tam ni bilo. Nazadnje je stresel z glavo in se zbral do tolikšne mere, da je utegnil sprejeti vse njene nadaljnje besede. Resnično je bilo težko razmišljati v tisti gosti megli, v katero so bili nenadoma oviti njegovi možgani. »Preteklik je kar na mestu,« jo je opomnil z vso hladnostjo, ki jo je premogel, čeprav je v njem kar kričalo, ko ji je tako lagal. »Strahopetka in zloba v enem, torej.« Njegov glas je bil v nasprotju z njenim popolnoma miren, ko je on njej navajal splošno veljavne resnice, ki jih nihče ne bi mogel zanikati. Sploh pa ne ona. »Ti je kdo sploh rekel, da se moraš ukvarjati z menoj?« je tudi sam nekontrolirano povzdignil glas in nalašč prezrl tiste solze, ki so ji stekle po licih – vedno se je znala odlično pretvarjati, škoda le, ker je sam to ugotovil veliko prepozno. »Pustila si me, se spomniš? Nikoli ti ni bilo mar, kaj se dogaja z mano.. zakaj bi ti bilo zdaj?« Barva njegovega glasu se je spremenila, kot bi se postavil nečemu v bran, kot bi se skoraj posmehoval svojim besedam. »Saj.. ti si nedolžno bitje, ki nikoli ni bilo za nič krivo,« je še navrgel in v posmehu rahlo trznil s kotički ustnic. »Resnica je, da ti nikoli ni bilo žal.. zanimiva igra, Cat,« ji je dal vedeti, da ji vsekakor ne misli znova nasesti. Enkrat je bilo dovolj. »Prav, pojdi. Tako ali tako te nočem več v svojem življenju,« je zaklical za njo, ko je že odvihrala mimo njega, a ga je še isti trenutek, ko je to izrekel, neprijetno zaščemelo v trebuhu. Kako debela laž.





TAGGED: lovely catalina smitten2
COMMENT: sorry for late and lame. se vidi, da je že pozna ura.
but yeah, i guess this is THE END.


TEMPLATE BY [Only admins are allowed to see this link] AT CAUTION 2.0 !

________________________________________

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil

Sponsored content



ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic   

Nazaj na vrh Go down
 

attic

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
restless hearts :: RESTLESS HEARTS SLEEP ALONE TONIGHT :: archives :: I. year-