KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
si že slišal za čudovit jezikovni kamp na katerega prideš le na tri možne načine? z zajetno denarnico in vplivno družino? z posebnimi dosežki na področju jezikov? ali po sreči, če si izžreban izmed tisoč prijavljenih z enostavno vpisnico? očitno ti je na nek način uspelo in si sedaj tu. registriraj se z imenom in priimkom v lowercast - malih črkah in se nam pridruži sredi zasnežene sibirije kot domačin, študent ali član osebja!

forum je cenzuriran, spodnja meja besed pa znaša 450 besed!
oblačno, sneži, -8°C
november 2012





no one at the moment!
zasnova foruma je last administratork. sidebar, header, navigation in nekatere slike foruma narejene s strani irene sokolowskive. opisi in prispevki so avtorsko delo članov in jih je brez njihovega dovoljenja kaznivo jemati, ponarejati, kopirati, itd. forum gostuje na forumotionu. nekatere slike s strani deviantarta!

Share | 
 

 garden (kaeyln & filip)

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatar
filip mykhailo


Število prispevkov : 37
Age : 24
Kraj : vladivostok, russia
russia

ObjavljaNaslov sporočila: Re: garden (kaeyln & filip)   Sob Jul 14, 2012 8:38 am

[Only admins are allowed to see this image]

FOR: kaeyln, smitten3
WORDS: 799
    Res ni bilo prvič, da bi poljubil katero od svojih študentk. Nekaj podobnega se je odvijalo že v prejšnjih dveh poletjih in stvar je bila skrajno nedolžna. Vendar je bilo sedaj nekaj drugače in bolj kot karkoli drugega, ga je motilo to, da ni znal s prstom pokazati na tisti faktor, ki je situacijo obarval v nekaj posebnega. Lahko, da je bila krivda v celoti njena. Morda je res že večkrat srečal dekleta podobna Kaeyln James, ki so nase pritegnila poglede in pozornost, ne da bi se zato posebej izrecno trudila. Preprosto si se moral ozreti v njihovo smer, svoj pogled prikleniti na njih in kmalu se je v tebi prebudil občutek, da ji moraš priti bližje. Moraš jo spoznati, izvedeti o njej, kar se izvedeti da. Toda še zdaj je o njej vedel samo nekaj suhoparnih podatkov, nobene osebne stvari, po vseh merilih je bila zanj samo še ena od študentk. Le da je tam zadaj tičalo zavedanje, da jo je pred nekaj dni poljubil, užival ob vsakem dotiku njenih ustnic, ob vsakem trenutku, ko je njen dih zdrsnil preko njegovega lica, vsakič ko je njen smeh zadonel v njem. Toda to ni bilo tisto, kar ga je grizlo. Lahko se je spopadel s tem, da je prekršil eno izmed pravil in naredil nekaj prepovedanega. Znal se je boriti s slabo vestjo in pekočim občutkom krivde – ta te je sprva razjedal z vso nemilostjo, sčasoma se je pretvoril v samo malce čuden občutek, dokler ni povsem izginil. Bilo je nekaj drugega. Vsako minuto so njegove misli letele naravnost na njen nasmešek, na njeno ime, bolj kot se je trudil, da bi v misli postavil neko navidezno pregrado in njo postavil v nek kot, bolj se je kazalo, da je kaj takega nemogoče. Vedno, prav vedno, se je vrnila nazaj v ospredje. Včasih jo je videl le za kratek hip na hodniku, ujel njen pogled, ko je zvečer odšel mimo bazena na večerni tek. Kratka sekunda je bila dovolj, da se je pririsala naravnost predenj in ni hotela oditi.

    Stal je v kuhinji in opravljaj povsem nezanimiv pogovor z eno od strežnic, ko jo je zagledal na drugi strani okna. Utirala si je pot med grmičevjem po vrtu, namesto da bi se odpravila po eni od tlakovanih potk. Zakaj ga to ni čudilo? Ohranil je svoj pogled na njej, dokler ni izginila med zelenjem. Še preden bi utegnil ustrezno razmisliti, kaj počne, je že bil na izhodnih vratih in sledil njenim stopinjam v zemlji. Preteklih nekaj dni se je izogibal rjavolaski, poskrbel je, da se njune poti nikoli niso neposredno prečkale in vse je bil v celoti samo beden poskus, da si jo izbije iz glave. Res je najprej verjel, da bo delovalo, če med njiju postavi nekaj razdalje in se zamoti z drugimi stvarmi, namesto da misli na čudoviti poljub tiste noči. Z njo je počakal na taksi in plačal njeno vožnjo do vile, zaprl je vrata za njo, ko je sedla, se nasmehnil in ji zaželel lahko noč. Nato je odšel nazaj v klub, popil še nekaj kozarcev preklete vodke in se poskusil zaplesti v klepet z neko njej podobno temnolasko – še en beden poskus. Že takrat bi lahko vedel, da ne bo šlo tako zelo zlahka. Končno mu je uspelo priti na rob ene od številnih jas na urejenem vrtu, kjer je sedela v senci visoke krošnje drevesa, skrita pred očmi vseh. ''Kaeyln,'' je dlani potisnil v prednje žepe bermuda hlač, ko je stopil na jasnino ter tako opozoril na svojo prisotnost še preden bi ga opazila sama od sebe. Za kratek hip je pogled vstran, ker ni vedel točno, kako naj nadaljuje. Ta predel vrta je bil povsem odmaknjen od ostalih, skrit pred očmi, kot nalašč za karkoli bi utegnil izreči ali storiti. Stopil je naprej in bil v nekaj korakih pri njej, da se je spustil na tla nasproti nje in se naslonil nazaj na dlani. ''Oprosti,'' je nadaljeval s preprosto besedico, ki jo je zadnje čase uporabljal prepogosto in nikoli ni zadostila svojemu namenu. Bilo je očitno, da se ji je izogibal, zato sploh ni nameraval pojasnjevati, zakaj točno se opravičuje. ''Mislim sem, da bo tako lažje. Izkazalo se je, da ni. Še zdaleč ne,'' je pogledal nazaj k njej – danes je izgledala še tisočkrat bolj prikupno kot tistega večera. ''Nimam pojma, kaj naj naredim. Veliko lažje bi bilo, če bi ti zdaj rekla, da si vse samo domišljam in da je bilo dogajanje tistega večera splet okoliščin, posledica alkohola,'' je pričel z nekoliko grenkim tonom: ''Toda zdi se mi, da te že ves čas prosim, da stori nekaj, da bodi razumni del naju, tako da... mislim, če si takšnega mnenja, potem super. Potem to reči.'' Da želel si je, da bi rekla, da je bilo tisto resnično, ne samo delo preklete vodke.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
valerie raveneto


Število prispevkov : 91
Age : 23
Kraj : verona, italy
italy

ObjavljaNaslov sporočila: Re: garden (kaeyln & filip)   Sob Jul 14, 2012 11:09 am

[Only admins are allowed to see this image]
tagged is adorable filip smitten and here are defenitly too many words, sorry for that. but however, let's start! <3
hitro si je v žep stlačila mobitel, vzela knjigo v naročje, z drugo roko pa pograbila ključe, da bi zaklenila stanovanje, saj imela je občutek, da jo to, da ves čas prebije v njem, že počasi duši. preprosto je potrebovala nekaj izhoda, takoj tukaj in sedaj. njena sostanovalka je odšla ven že pred njo, kar je pomenilo, da bo res morala ona zakleniti. dobro znan zvok škrtanja in že se je spustila po stopnicah ter odločno odprla vrata. zunaj je bilo toplo vreme, ki je več kot očitno kar vabilo, da je popoldne preživela nekje zunaj in ne zaprta v svoji sobi, kjer je imela občutek, da jo tiste blede stene, ki so jo čedalje bolj spominjale na bolnišnico, le še bolj dušijo. vse kar je spominjalo na njeno bolezen, kar ji je dalo v možganih čisto malo asociacijo nanjo, jo je zadnje čase res dušilo, preprosto jo je ves čas spravljalo v slabo voljo. že res, da je bila po eni strani zadovoljna, da se je ni lotila tista otopelost, ki je bila tu, ko je izvedela novico, da umira, vendar ni bila povsem prepričana, ali je slednjo imela namen zamenjati za bolečino. pa ne le zaradi bolezni, pač pa tudi zaradi marsičesa drugega. ali mogoče bi bilo bolje, če bi dejala, zaradi nekoga drugega- s tem bi zadela bistvo. zopet se ji je na obrazu zarisal zmeden izraz ob misli na rjavolasca, ob misli na tisti večer, ob misli na njegove ustnice, smeh… v hipu je odkimala z glavo. ne. izogibal se jo je, očitno je ni želel videti, preprosto je ni želel imeti blizu, mogoče je bila nekakšna popestritev za večer, čeprav ni vedela, zakaj se je potem tako končalo, vendar kakorkoli- imela je namen pozabiti na vse skupaj. saj je vedela, da bo to praktično ne mogoče, sploh če ji je njegova podoba ostajala v glavi cel dan, ko ga je uzrla le na hodniku ali kaj podobnega, ali ko se je zbudila ter v svoji glavi zopet slišala njegov glas, čeprav ga tam sploh ni bilo- in tako je bilo dan za dnem, da si ga ni mogla izbiti iz glave. zbudila se je z mislijo nanj in zaspala z mislijo nanj. včasih v solzah, drugič pa spet v popolnoma normalnem stanju- le da je vedela, da je on v ozadju njenih misli. tako prekleto nadležna zadeva, ko ni minil dan, ne da bi pomislila nanj ter res se je počutila bedno zaradi tega, celo na misel ji je prišlo, da bi se pogovorila, da bi vse skupaj razčistila, da bi lahko mirno spala, vendar se jo je vztrajno izogibal ter s časoma je tudi ona obupala. zavzdihnila je ter skušala misli o temnolascu potlačiti v ozadje, kolikor se je dalo. res ni imela več moči razmišljati o vsem skupaj.

ubrala je bližnjico, krajšo pot do jase, sicer mnogo manj prehodno ter podobne zadeve, vendar kot da bi ji bilo mar. na začetku že res, da je skoraj padla, ko se je sprehajala med grmičevjem, vendar je to ni ustavilo. namen je imela iti na malce odmaknjen kraj od ljudi, k nekemu staremu drevesu, okoli katerega se študenti tako ali tako niso ravno zbirali ter tam je našla svoj mir in lahko je brez težav v roke vzela eno svojih najljubših knjig, ki jo je sedaj nosila pod roko- shakespearovo tragedijo romeo in julia, katero je že stokrat obrnila okoli, vendar kljub temu, jo je vedno znova prebirala. ker ji je bilo preprosto to zanimivo in ker je oboževala njegove zgodbe. že res, da ljudje načeloma niso bili ljubitelji tragedij, vendar ona je bila. saj niti vedela ni zakaj, morda tako ker je vedela, da se bo njeno življenje tudi kmalu tragično končalo, morda iz drugega razloga. vendar kakorkoli je bilo, res jih je z veseljem prebirala. ni potrebovala veliko časa in kaj kmalu je pred sabo že zagledala star hrast nekaj dolgih metrov od nje ter ob tem se je avtomatsko nasmehnila. nehote je pospešila svoj korak ter nato nekako obstala pred njim ter se zazrla v tisto ogromno krošnjo nad sabo. zadovoljno je sedla ob deblo ter v naročje vzela knjigo ter jo odprla na strani, kjer je imela zavihan vrh lista, ki je ponazarjal, da je tam končala z branjem. že je začela z branjem ter kakor ponavadi, je v hipu bila popolnoma posvečena knjigi, tako da jo je glas, ki jo je naenkrat zbudil iz tega, pravzaprav prestrašil. vidno se je zdrznila, nato pa dvignila pogled navzgor proti znanemu obrazu. točno tistemu, kateri je bil vsakdan v njenih mislih, točno tistemu, zaradi katerega ni mogla spati ponoči. »oh, ti si« je končno le izdavila iz sebe ter na obrazu zarisala nekaj podobnega nasmešku, čeprav je vedela, da tega ni zares sposobna. oklenila se je platnic knjige, vendar pa pogleda ni bila sposobna odmakniti od njega- nekako se je bala, da bo zopet ušel, izginil ter začela se bo zopet tista rutina, ki jo je mučila vse od tistega večera. sledila mu je, ko je sedel nasproti nje, nato pa odgovorila na njegove besede. »saj je v redu, ti že veš zakaj o počneš« je dejala na njegove besede ter tokrat končno umaknila pogled h knjigi. res, da ji je opravičilo ponavadi veliko pomenilo, vendar v tem trenutku niti ni vedela, kaj naj počne z njim, naj si ga vzame k srcu ali ne. edino kar je potrebovala je bilo pojasnilo zakaj je to počel in ne opravičilo, zakaj se je izogiba, vendar vrtati vanj, da bi ga dobila, pa zopet ni imela namena. ji že z razlogom očitno ni pojasnil. vendar pa, ko ji je v naslednjem trenutku v bistvu postregel s tem, je zopet dvignila pogled k njem ter mu namenila sočuten nasmešek, čeprav ji nasmeški v tem trenutku še vedno niso šli dobro od rok. »v redu je, filip. res, razumem« je dejala. v tem trenutku ji je bilo res jasno, zakaj se jo je izogibal, čeprav je bila sama mnenja, da bi zadevo bolje rešil pogovor, vendar če se ga je odločil rešiti na drug način, je bilo tudi to v redu. najbrž. ali pa na nastalo situacijo morda celo ne, vendar kakorkoli je bilo- sedaj je bil v bistvu tukaj, govoril z njo ter to je bila edina pomembna zadeva, ki je ostala. ko je zopet spregovoril, se je le zazrla vanj ter pustila, da vse skupaj pove do konca. seveda bi bilo lažje, da bi bilo vse skupaj le posledica alkohola, kar se je znalo dogajati, vendar kaj ko ni bila, kaj ko je bilo vse skupaj skoraj vse prej kakor to. že prej se je zavedala, da ni ravno ravnodušna do njega ter podobne zadeve, potem pa prišla ta zadeva, ki je naredila prelomnico ter povzročila, da očitno nanj ne bo več v nobenem primeru gledala kot na profesorja. ko je zaključil, je zopet sklonila pogled, zmedena, ne da bi vedela, kaj točno naj odgovori. »res si bil razlog za moj nasmešek tisti dan,« je po tiho priznala, še vedno s sklonjenim pogledom, vendar vedela je, da jo je slišal. »in… želim si, da bi v bistvu bila tisti razumni del, vendar… kaj ko ne morem. kaj ko vem, da je bil alkohol le odličen izgovor, da se je to zgodilo, vendar tudi če bi bila še tako zelo pijana, ne da bi kaj čutila do tebe, se to ne bi zgodilo« je dejala ter se zavedala, da je ravnokar priznala, da ni ravnodušna do njega, ob tem pa je dvignila pogled proti njemu. »še enkrat bi storila enako, od začetka do konca, morda tudi v treznem stanju. vem, da je vse skupaj tako prekleto napačno, da ne bi smela gledati nate na ta način, vendar kaj prekleto, ko na to ne morem vplivati« je končala ter se zazrla vanj, v pričakovanju odgovora. vedela je, kaj je vse priznala v minulem trenutku in res ni vedela, ali je to dobro ali slabo, kako gleda na celotno situacijo. vendar kakorkoli je bilo- v vsakem primeru je to morala spraviti iz sebe.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
filip mykhailo


Število prispevkov : 37
Age : 24
Kraj : vladivostok, russia
russia

ObjavljaNaslov sporočila: Re: garden (kaeyln & filip)   Tor Jul 17, 2012 9:53 pm

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 719
COMMENT: majhne težave z inspiracijo imam, tako da tole slightly sucks. sorry. "/
    Res bi bil že čas, da počasi vklopi tisti del njegove glave, ki je v večji meri nadzoroval njegove odločitve in reakcije. Vse prej kot primerno je bilo, da se v vili poda naravnost za njo in se poskuša pogovoriti z njo, pri čemer niti ni vedel, o čem hoče govoriti. Nekaj mu je govorilo, da tisti večer ni bil samo preprost produkt povečane koncentracije alkohola in nekaj drznih korakov naprej. V tako kratkem času mu je zlezla pod kožo in to spoznanje, ga je rahlo strašilo. Tudi sam je ustnice ukrivil v kisel nasmešek, ko je dvignila pogled v nekakšnem presenečenju in je on ošinil platnico knjige v njenih rokah, katere se je hitro oklenila z vso močjo. ''Mislil sem, da vem zakaj to počnem,'' je prikimal na njen odgovor, ko jo je nekoliko popravil, in jo še naprej bodril s pogledom, tudi ko se je preusmerila nazaj k knjigi. Je res pravkar za pozornost tekmoval s kupom skupaj spetih potiskanih listov? ''Naj bi držalo, da če med sebe in nekoga drugega postaviš dovolj distance, se boš sposoben osredotočiti na kaj drugega in ne samo misliti na to osebo štiriindvajset ur na dan,'' je nadaljeval v morda celo preveč iskrenem tonu. Toda kaj mu je drugega preostalo? Naj se spreneveda, da vse skupaj ni nič kot plod njegove domišljije in da pretirava, ko reče, da mu je rjavolaska nehote prirasla k srcu? ''Ampak... kot sem že rekel, ne pomaga kaj dosti,'' je vidno stišal ton ob tem mrmranju in ponavljanju besed, kakor da bi še zadnjič poskušal prepričati samega sebe, da je storil že vse kar je v njegovi moči, da bi nanjo pozabil in si jo izbil iz glave. Kakor da mu ni preostalo drugega, kot da pride do nje in se sooči z nastalo situacijo. ''Ni v redu in dvomim, da res razumeš,'' je odvrnil še preden bi utegnila povsem dokončati stavek. ''Vem, da se ti ne bi smel preprosto začeti izogibati. Če ne drugega tudi zato, ker si zaslužiš več kot en večer z idiotom, ki ne ve kaj točno bi počel sam s seboj,'' je zavzdihnil in nemočno zmajal z glavo. Tudi če bi v naprej začrtal ta pogovor, šel skozenj v mislih in sestavil mali govor, ki bi jo pripravil k razumevanju... dvomil je, da bi se karkoli odvijalo po načrtih. Njun trenutni odnos gotovo ni bil v njegovih načrtih. ''Jaz tukaj učim Kaeyln. In ti si tukaj kot učenka. Zgolj za to se gre, nič drugega. Vendar je to dovolj velik problem,'' je znova posegel po mrmranju. En velik problem je bil včasih dovolj.

    Dovolil si je na obraz priklicati rahel nasmešek, ko je sklonila pogled in končno odložila presneto knjigo ter se lotila skupnega problema. ''In naj se sliši še tako narobe, sem vesel, da je bilo tako. In naj se sliši še tako osladno, ampak tistega večera si res ne morem nikakor izbiti iz glave,'' je bil tokrat on na vrsti za svojevrstno priznanje. Ne glede na vse, je bilo čustva veliko lažje priznati samo v lastnih mislih, v sebi, kakor pa jih izreči tudi naglas. Seveda se na prvem mestu ne bi niti smela znajti v takšni situaciji, sredi takšne zmede. Vendar zvoniti po toči je vedno prepozno. ''Če se ti izogibam ne pomaga, če se skušam zamotiti s čemerkoli ali komerkoli – ne pomaga. Ne vem več, kaj naj sploh še naredim. Kaj mi sploh še preostane,'' je zmajal z glavo, ko je segel proti njenemu naročju in ji iz rok vzel tisto knjigo ter jo odložil na travo poleg nje. Presedel se je toliko, da ji je bil bližje, a vseeno ne preblizu – skušnjava, da bi spet okusil njene ustnice, je bila prisotna v vsakem primeru, ne glede na to, koliko metrov ali centimetrov ju je ločevalo. ''Potem sva na istem...'' je pristavil k njenim besedam in prikimal, to je bilo to. ''Kaj... kaj bova torej storila, Kaeyln? Izogibanje očitno ne deluje, vendar ne moreva ravno oditi skupaj v javnost in biti vsem na očeh?'' ji je namenil opogumljajoč nasmešek, ker sta rešitev morala najti oba in ni bilo vse odvisno samo od enega. ''Res, čisto zares si mi malce preveč pri srcu,'' se mu je naposled uspelo zares nasmehniti, ko je ujel najprej njen pogled in zatem še njeno dlan ter s prsti nežno zdrsel preko členkov.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
valerie raveneto


Število prispevkov : 91
Age : 23
Kraj : verona, italy
italy

ObjavljaNaslov sporočila: garden (kaeyln & filip)   Sre Jul 18, 2012 12:59 am

[Only admins are allowed to see this image]
tagged is adorable filip smitten and here are defenitly unknow words. noo, post it's awsome, really! ;3 and they're just so cute together.<3
le stisnila je ustnice skupaj, ob njegovih besedah, da je mislil, da ve kaj počne, ne da bi pri tem bilo kaj dodala. saj ni imela v bistvu nič za dodati, pravzaprav niti točno ni vedela kako naj se obnaša v njegovi bližini, kaj naj mu reče. po tistem večeru se je preprosto počutila tako prekleto zmedeno, ne le zaradi dejstva, ker je vedela, da ima do njega čustva, pač pa ker preprosto ni vedela kaj on čuti, kaj on želi. in to je bila tista stvar, ki ji je poleg njega samega ves čas mešala glavo. in sedaj, ko je končno imela priložnost, da vse skupaj razreši, je raje svojo pozornost posvetila knjigi, kakor njemu. zgolj zato, ker ni vedela, kaj naj mu reče. »vendar ne uspeva preveč,« je dejala na njegove besede ter pokimala, ko je pritrdil, da ne uspeva preveč. tudi sama se je trmasto prepričevala, da je preprosto noče v svoji bližini, da se s tem mora sprijazniti, naj preprosto pozabi nanj, vendar bila je uspešna ravno toliko kot on- nič. in to jo je čedalje bolj mučilo, sploh ko se je opozorila, kdo v bistvu je on ter da praktično nima nobene možnosti pri njemu. pa tudi če bi jo imela- bil je profesor in je bilo vse praktično prepovedano, tako da je povsem brez potrebe sanjala o bilo kakšni stvari, ki je bila tako ali tako neuresničljiva. zopet je dvignila pogled k njemu, ko je dejal da ni v redu ter na njenem obrazu se je zarisal izraz, ki je ponazarjal, da ji še zdavnaj ni lahko in ne, ni bilo v redu, vendar klub temu, naj preprosto preneha z bolečo temo, ki je le ponazarjala, kako se to ne bo nikakor dobro rešilo. čutila je kako jo stiska v prsih ter kako si je želela, da bi bilo vse to skupaj naenkrat mimo, vendar kaj ko ni bilo mogoče. ni pričakovala, da bo ta stvar tako vplivala nanjo, da bo pravzaprav zares bolela- vendar več kot očitno je bilo ravno to. in v bistvu, je grdo bolelo. »ravnal si tako kot je bilo prav, filip. predstavljal si, kaj bi v bistvu bilo, če se ne bi ustavil« je dejala ter ob tem obdržala pogled na njemu. imela je večere, ko je tako pristala z moškimi, kdo pa jih ni imel, le razlika je bila, da z nobenim praktično ni pristala v postelji do sedaj in dejstvo, da se pri njem ne bi uprla, tudi če bi šlo tako daleč je bilo… saj niti ni vedela kako bi rekla- nekako presenetljivo, nekaj kar ni pričakovala. vendar smešno, za razliko od ostalih moških, katerih se je na koncu pravzaprav odkrižala, si tu tega ni želela. z njim je preprosto hotela ostati do konca in mogoče je bil to tisti del, ki jo je še bolj begal, bolj od priznanja, da do njega čuti nekaj več, več kot bi smela. »dovolj velik, da iz tega nič ne bo« je zaključila ter se neizpodbitno tokrat zazrla v njegove oči. in ravno to dejstvo je bilo tisto, ki je znalo najbolj boleti.

nasmehnila se je ob njegovih besedah ter si z roko umaknila pramen las za uho. »poznam ta občutek. ne morem zaspati ne da bi pomislila na to in ne morem se zbuditi, ne da bi bila to moja prva misel« je priznala ter najprej odkimala z glavo, nato pa sklonila pogled, toliko da je z lasmi malce zakrila obraz, da se ni videla rdečica, ki se je naenkrat tam pojavila. ti pogovori ji niso šli najbolje od rok in ko je tako priznala kaj čuti, sploh če je šlo za zadeve na ljubezenskem področju, se je na njenem obrazu prekleto hitro zarisala nadležna rdečica. ni vedela, kaj naj mu odgovori na naslednje besede, bilo je veliko lažje zreti v črke, ki so sedaj poplesavale pred njenimi očmi, vendar ko je naenkrat zaprl knjigo ter ji jo vzel je presenečeno zamežikala, nato pa še sama odkimala z glavo. »jaz vem še manj,« je priznala ter ko se ji je približal, čisto za malo več, vendar bilo je dovolj, da je ostala kot prikovana na mestu ter čutila ščemenje v trebuhu, pospešeno bitje srca ter nekakšen čuden občutek, se ji je razširil celo po dlaneh- popolnoma običajno, ko je bila v njegovi neposredni bližini. stisnila je ustnice skupaj ter pokimala- ja, bila sta na istem, ne njemu, ne njej se ni sanjalo, kaj naj naredita. sklonila je pogled, tokrat v svoje naročje, ki je bilo definitivno bolj varno za pogled, od njegovih oči ter že odprla usta da odgovori, vendar potrebovala je še trenutek ali dva, da se je sploh zavedala, kaj hoče reči, ko se je nasmehnila ob njegovih naslednjih besedah. »potem sva zopet v isti situaciji, kajti tudi ti si mi prirastel čisto malo preveč k srcu« je dejala ob tem pa s kazalcem in palcem pokazala, kako malo je bilo to, čeprav je vedela, da to še zdavnaj ni resnica. »in ne… ne vem. definitivno je tu dejstvo, da z nama pred očmi drugimi ne sme biti nič, vendar…. kaj bi v bistvu rad, da bi bilo med nama?« je dejala ter dvignila pogled proti njemu. bilo jo je strah njegovega odgovora, bala se je zavrnitve. vendar kakorkoli je bilo, vedela je, da ga mora zastaviti, tako ali drugače. in da bo morala sprejeti, tudi negativen odgovor, če bo mogoče res ta, brez oporekanja, preprosto se bo morala sprijazniti in potlačiti čustva, čeprav bo bolelo- druge izbire ni imela, če bo vse zares šlo po pesimistični strani. če pa bo odgovor praktično nasprotje… no, bilo je v bistvu prelepo, da bi si drznila o tem razmišljati.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil

Sponsored content



ObjavljaNaslov sporočila: Re: garden (kaeyln & filip)   

Nazaj na vrh Go down
 

garden (kaeyln & filip)

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
restless hearts :: RESTLESS HEARTS SLEEP ALONE TONIGHT :: archives :: I. year-