KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
si že slišal za čudovit jezikovni kamp na katerega prideš le na tri možne načine? z zajetno denarnico in vplivno družino? z posebnimi dosežki na področju jezikov? ali po sreči, če si izžreban izmed tisoč prijavljenih z enostavno vpisnico? očitno ti je na nek način uspelo in si sedaj tu. registriraj se z imenom in priimkom v lowercast - malih črkah in se nam pridruži sredi zasnežene sibirije kot domačin, študent ali član osebja!

forum je cenzuriran, spodnja meja besed pa znaša 450 besed!
oblačno, sneži, -8°C
november 2012





no one at the moment!
zasnova foruma je last administratork. sidebar, header, navigation in nekatere slike foruma narejene s strani irene sokolowskive. opisi in prispevki so avtorsko delo članov in jih je brez njihovega dovoljenja kaznivo jemati, ponarejati, kopirati, itd. forum gostuje na forumotionu. nekatere slike s strani deviantarta!

Share | 
 

 tree house

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatar
fabio ricci


Število prispevkov : 15
Kraj : florence, italy

ObjavljaNaslov sporočila: Re: tree house   Čet Jun 28, 2012 11:18 pm

[Only admins are allowed to see this image]
for amélie smitten3

v taboru je bil šele nekaj dni, pa se mu je že zdelo, da mu bo glavo razneslo od toliko novih obrazov ter najrazličnejših jezikov, v katerih so študentje in profesorji čebljali vsak dan. ni bil navajen na toliko ljudi različnih narodnosti na enem kupu, saj v firencah še zdaleč ni bilo toliko tujcev. tiste, ki pa so bili, so tako ali tako utišali italijani s svojim smehom in hitrimi pogovori. skratka, ni jih bilo opaziti. in roko na srce ga je žrlo tudi to, da je pogrešal te objestne kretnje in neprestano govorjenje svojih someščanov, tožilo se mu je po slovitih italijanski špagetih z različnimi pestoti, toda najbolj od vsega je pogrešal samoto, ki jo je bilo tu prekleto težko najti. doma je bil lahko že samo v družinski vili, pa je bil že popolnoma sam, razen tistih redkih vikendov, ko sta se domov na hitro prišla pokazat starša. bil je navajen, da ga med delom nihče ne moti in je lahko sam s svojimi mislimi brez strahu, da bi mimo prišel kakšen francoz ali anglež ter ga čudno gledal. krvavo je potreboval vsaj minuto zase, da spet okusi tisto grenkobo zavrženosti. saj ne, da je bil res zavržen, toda včasih je imel občutek, da je. in iz tega se nikakor ni mogel izkopati, ne sam. toda kdo bi mu pa hotel pomagati, ga prijeti za roke in ga počasi dvigniti iz živega peska, v katerega se je ujel? odgovor je bil preprost: nihče. nihče se ni do zdaj ukvarjal z njim in nihče se tudi v prihodnosti ne bo. ob tej misli ga je zbodla ost razočaranja, toda hitro jo je potlačil in si, kot že tolikokrat, rekel, da bo to pač moral prenesti, sicer ne bo preživel.
po tem je še toliko bolj potreboval nekaj samote. neizmerno si je želel kakšen kotiček, izoliran od drugih radovednih študentov, ki bi si utegnili prav ta dan izbrati za raziskovanje okolice doma. hotel je še malce razmisliti o svojem življenju, vsaj v mislih oditi z otoka in se sprehoditi skozi njihovo vilo v firencah. želel si je neslišno zmerjati očeta in mamo, ju kriviti za vse, kar sta mu naredila, jima pokazati strte koščke sebe, ki so se nahajali v njem. vedel je, da mu to ne bo prav nič pomagalo prebroditi te grenkobe, toda hotel je igrati naivnega dečka, ki je prepričan, da s tem lahko vse postavi na pravo mesto. v takšno vlogo se je vživel takoj, bila mu je pisana na kožo in on jo je sprejemal vase v trenutkih nemoči, ko se je bal, da bo izgubil upanje. takrat se je predal tisti čisti, bolestni nevednosti in neizkušenosti, ki mu je dajala čuden občutek varnosti. zaradi tega se je preziral, kot tudi še zaradi mnogih drugih stvari, toda tako ali tako je bil vreden prezira in če ga ne dobi od drugih ljudi, ga bo pač od samega sebe. prekleto, kako je bil sentimentalen.
med razmišljanjem so ga noge nevede povedle za študentski dom, kjer se je razprostiral velik vrt, poln rastlinja. nekje desno je bil tudi bazen, toda ta ga trenutno ni zanimal. bolj se je posvetil nekemu spominu, ki ga je poskušal uloviti. zdelo se mu je namreč, da je drugi dan njegovega prihoda v tabor slišal nekoga reči, da je na vrtu za domom med drevesi super drevesna hiška, v katero gresta lahko največ dva ali trije ljudje. toda ni se mogel spomniti, ali je tisti svetlolasec omenil tudi natančno lokacijo hiške, ali pa je rekel le »nekje na vrtu«. kljub temu se je odločil, da jo poišče, saj je zvenela kot ravno pravšnji kraj zanj.
zagledal jo je. skrivala se je med drevesi, komaj opazna, toda bila je tam in v hipu je vedel, da je to to, kar išče. dvomil je, da bo kdo pomislil nanjo in se jo odpravil iskat, tako da ga je prevzel občutek varnosti. hitro se je povzpel vanjo in se, ne da bi dobro pogledal notranjost, usedel na lesena tla, naslonil glavo na steno ter se zazrl v stol, pomaknjen k majhnemu okencu. končno je dosegel cilj tega dne in počutil se je nekoliko bolje. zdaj se lahko popolnoma prepusti nepredvidljivem toku njegovih misli ter se znova zlije z naivnim fabiem, ki je bil pravzaprav edini, ki mu je kdajkoli dejansko pomagal. pa čeprav na nenavaden način.
»ah, prekleto« je zaklel, ko se je ob zvoku čevljev, ki udarjajo ob les silovito zdrznil ter se z glavo zadel v nagrbančen del lesene deske. z roko si je še vedno šaril po mestu, kjer ga je zabolelo, ko je na vhodu opazil ljubko temnolasko, ki je dajala vtis upehanosti. po eni strani ga je jezilo, da očitno ne bo imel miru, po drugi strani pa tudi ni mogel reči, da ni bil zadovoljen nad obetom druženja z lepotičko. nenazadnje je svojo žalost lahko po dolgem času spet utopil v kakšnem seksu ali dveh. branil se vsekakor ne bi. »khrm. drugič opozori preden takole vdreš k nedolžnemu študentu, ki izkorišča zasluženi počitek.« namenil ji je kisel nasmešek ter ji naredil prostor poleg sebe. bilo je prepozno, da bi odšel ali pa njo spodil stran. kar je je. »fabio, nedolžna žrtev. in ti?« ni ji ponudil roke, preprosto zato, ker mu ni bilo v navadi. pa naj bo užaljena, če hoče.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
amélie fontaine


Število prispevkov : 20
Age : 23
Kraj : nantes, france

ObjavljaNaslov sporočila: Re: tree house   Pet Jun 29, 2012 4:21 am

    [Only admins are allowed to see this image]

    for fabio (:

    Ne bi mogli reči, da je Amélie pogrešala dom, a nekako se je začela počutiti osamljeno. Kljub temu, da je bila že odrasla, je bila zelo navezana na starša, predsvem na očeta. Pogrešala je tiste trenutke, ko mu je za hišo podajala klobasice, ki jih je on nato obračal na žaru. Oče je nato načel pogovor o njenem študiju, ona pa mu je tožila o vseh težavah, ki ji je le ta povzročal. Smejala sta se očetovim anekdotam iz njegovih študentskih let, vse dokler ni na vrt stopila mati, urejena od glave do peta, da jo je oče moral poljubiti in jo nato spravil v slabo voljo, ker se je njene nove dizajnarske obleke dotaknil z mastnimi rokami. To je Amélie pripravilo do zavijanja z očmi, ki je mati še bolj spodbodlo. Še preden pa bi jo uspela okarati, kot majhnega otroka, se je zaslišal glasen krik njenega nerodnega starejšega brata, ki je iz Pariza prispel domov in se spotaknil od zaboj s pivom. Mama se je prijela za glavo in stekla reševat svojega prvorojenca. Ni vedela ali bi morala biti jezna, ker je tako neroden ali vesela, ker ga po nekaj mesecih končno spet vidi. Nato so se počasi začeli na vrtu nabirati še ostali sorodniki in celo sosedje. Vsi so poslušali očetove štorije, objemali Marcela in občudovali njegovo kratko brado. Jaz pa sem stala ob živi meji s steklenico piva v rokah in le opazovala situacijo. Tako so minevali pikniki družine Fontaine. V spominu so ji ostali kot najlepši družinski trenutki. Ampak njeno domotožje še zdaleč ni bilo dovolj veliko, da bi se želela vrniti domov.

    V njeni sobi je bilo tako vroče, da se je še zunanja vročina zdela neizmerno osvežilna. Skozi odprto okno je zlezla na zeleno travo in si ob tem zvila gleženj, da je za nekaj trenutkov obsedela na tleh. V rokah je stiskala knjigo Jane Austen, ki jo je zaradi vročine prenehala brati nekaj trenutkov nazaj. Na koži je začutila drobne kapljice, ki so ostale na popolni zeleni travi od nočnega zalivanja. Čudno, da še niso izhlapele. Pobrala se je na bolečo nogo in odšepala proti zavetju dreves, kjer je sklepala, bodo temperature nekoliko nižje. Želela si je v miru prebrati ljubezensko zgodbo do konca in gozd je bil na njeno začudenje zelo samoten, kajti le redko kdo je vročini navkljub zašel tja. Marsikdo bi Amélie odsvetoval branje ljubezenskih romanov, saj je zelo hitro postala čustvena in že po nekaj prebranih straneh so bili le papirnati robčki rešitev, da ni prišlo do popolav. Največja težava pa je bila ta, da so se njene misli ob vsaki ljubezenski zgodbi znašle pri njeni zgodbi z Isaacom. Še tako drugačna je bila njuna zgodba od napisane, Amélie se ni mogla upreti primerjanju njene daljno izgubljene ljubezni z dejanji književnih likov. Prispela je do roba ozdička, kjer se je nahajala njeno najljubše skrivališče, hišica na drevesu zelo zanimive oblike. Tudi na domačem dvorišču je Amélie oče postavil hišico na drevesu, ko ji je bilo šest let. Od takrat naprej je ta kljubovala vsem nevihtam, potresu in kopici otrok, ki je skakala po njem. Tudi zdaj, ko je bilo Amélie že dvaindvajset let, se je dekle pogosto odpravilo tja. Bil je odličen prostor za počitek, učenje, branje, ali kramljanje po telefonu ob poznih urah. Prav zato, jo je ta skulptura na drevesu spominjala na dom. Ob vznožju dveh dreves se je oprijela lestve in se z vso močjo svojih rok dvignila nanjo, pri tem pa pazila, da ne bi razdražila bolečega gležnja. Po nekaj korakih, se je znašla z glavo dovolj visoko, da je lahko pogledala v mirno notranjost hišice. Ko je dvignila pogled, so se ji usta razprla v velik o, oči pa so se ji razširile. Skoraj bi padla z lestve, tako se je ustrašila moške figure v notranjosti njenega skrivališča. Skoraj je že pozabila, da je bila hišica na drevesu last kampa in ne nje. Še nikoli ni nikogar srečala v njenem zavetju. »Zdravo!« ga je previdno pozdravila. Nasmehnila se je in zlezla v notranjost. Nekako se ni imela namena odmakniti, konec koncev je bila prav ona redna gostja teh krošenj. »Oprosti,« je izdahnila in se nasmejala z iskrenim nasmeškom nato pa povesila oči na knjigo, ki jo je nameravala brati. Svoje telo je zvlekla v nasprotni kot fantu, ki je imel očiten italijanski naglas. Ni dvomila, da se tudi njej sliši njen izvor. »Amélie.« se mu je prikupno predstavila in skrčila noge k sebi. »Kaj pogosto zahajaš sem gor?« ga je radovedno vprašala in umaknila pramen las s čela. Nekaj na njem je njene oči kar gnalo, da si ga je podrobno ogledala. Ni bil eden tistih vsakdanjih fantov, ki jih na ulici vidiš vsak dan. Imel je nek šarm, nekaj kar ti preprosto ni dovolilo oditi.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
becca lightwood


Število prispevkov : 41
Kraj : charlotte, north carolina
usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: tree house   Ned Jul 15, 2012 7:16 am

[Only admins are allowed to see this image]

FOR: adam, dearest smitten3
WORDS: 707
    Ni vedela, kako zelo jo moti njegov odnos, dokler je ni zjutraj ignoriral na praznem hodniku in šel mimo nje, ne da bi jo samo ošinil s pogledom. Presneto, saj ni hotela, da hodi z njo na kavo, se pogovarja ali druži – hotela je samo, da s preprostim pozdravom začne vsaj občasno priznavati njeno eksistenco in se neha obnašati kot razvajen otrok. Morda res ni bila najbolj znosno bitje na celem svetu in sama je vedela, da nikakor ni popolna. Znala je biti več kot samo tečna, sploh takrat, ko ni dobila tistega kar je hotela. In trenutno je hotela njegovo odobravanje. Njen odnos z Mikaelov se sicer ni premaknil še nikamor in odločena je bila, da se bodo stvari na tej fronti odvijale počasi in previdno. Nobenega namena se ni imela zagnati v nekaj, kar ne zna niti definirati, in se potem v svojem slogu umakniti takoj, ko ji bo stvar omogočena. Toda vedela je, da sta si brata na nek čuden način blizu, čeprav sta si podobna ravno toliko kot dan in noč, kot sonce in snežinka, kot plima in oseka. Ni samo hotela njegovega odobravanja, potrebovala ga je, ker je vedela, da bo dal Mikael veliko na njegovo mnenje in enkrat za spremembo se je namenila nekaj tudi dokončati in ne samo začeti. Ko je tako njen pogled rotiral v smer visokega temnolasca, ki se je odpravil skozi vhodna vrata, je pri priči švignila pokonci s sedežne garniture v veliki dnevni sobi in tekla najprej v kuhinjo. V kabinetu s pijačo se je nahajala njena steklenica viskija – dobesedno njena, kupila jo je in jo zavarovala z živo rožnatim samolepilnim listkom, na slednjega je iz preventive dopisala svoje ime in srček, da res nihče ne bi tvegal jeze roza pošasti. Pograbila je steklenico in odhitela proti vratom, da bi ga pravočasno ujela, čeprav ni imela ravno izdelanega načrta. Če se je namenil v mesto, ga ravno ne bo mogla zvleči na stran in ga prepričati, da je boljša ideja, če večer preživi z njo. Jasno je bilo, da je ne prebavlja, zakaj bi torej sprejel povabilo?

    Opazila ga je, ravno ko je izginil za vogalom proti vrtu. Poskusila mu je slediti karseda tiho, da je ne bi takoj opazil, spet uspešno poteptal še zadnje ostanke njenega dostojanstva in ji pokvaril dan. Končno ga je zagledala, kako pleza po lestvi iz vrvi v hišico na drevesu. ''Okej, ni visoko. Lahko plezam gor in bingljam z neba, nič hudega mi ne bo,'' je pričela mrmrati sama sebi, ko je izginil v hišico, in se odpravila preko vrta, da se mu pridruži. Raje ni pomislila, kaj bo naredila, če ji uspe prilezti do vrha in ga najde napol golega z jezikom zakopanim v grlo katere od deklet. Že sama misel na to, bi jo skorajda odvrnila od njenega cilja. Res se je bila pripravljena že obrniti okrog in oditi nazaj, zagotovo bi ji bilo prihranjenega veliko sramu. Namesto tega so jo noge kar same nesle proti lestvi in napol je mižala, ko je tipala za naslednjo prečko, da bi se dvignila do vrha. Ni se ravno bala višine, vendar ni imela pretirane želje po letanju deset metrov na zemljo. Končno je najprej na rob vhoda odložila steklenico, ki se je prevrnila in se odkotalila najverjetneje naravnost k njemu, zatem pa se je na plano pokazala še njena temnolasa glava s prestrašenim pogledom. ''Ne morem verjeti, da mi je uspelo,'' je izdahnila predse, ko je zlezla skozi vhod v notranjost hišice in se najprej zagledala v konice njegovih čevljev, ker je še vedno čepela na tleh na vseh štirih. Steklenice ni bilo nikjer v bližini, torej se je morala že nahajati v Adamovih rokah. Dvignila je pogled navzgor, da bi preverila to teorijo in obenem zadovoljno ugotovila, da v bližini ni še kakšnega ženskega osebka. ''Hej, Adam. Zasledovala sem te,'' je nadaljevala s širokim nasmeškom in ostala na tleh, samo da se je usedla nazaj na pete. ''Vidim, da si že prejel moje darilo...'' je pomignila proti steklenici Jacka v njegovih rokah, ki se je na prizorišče prirolala pred njo. ''Hm... lep večer, kajne?'' je pričela pogledovati naokrog po hišici in vedela, da si že na samem začetku zbija vse pozitivne pike, ki si jih je morebiti nabrala. Fenomenalno.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
adam westermark


Število prispevkov : 52
Age : 23
Kraj : stockholm, sweden
sweden

ObjavljaNaslov sporočila: Re: tree house   Pon Jul 16, 2012 3:41 am










Bilo je skoraj smešno, ko se je pred dnevi srečal z obrazom, ki ga je nenavadno spominjal na dekle, ki je v njegovi zgodovini veljala za največjo prasico, a hkrati za nekoga, ki jo je v svojih časih ljubil iz dna srca. Dejstvo, da je imela ravno takšen nasmešek in lesk v očeh kakor Becca Lightwood, dekle, ki jo je spoznal zgolj na osnovi svojega brata, ga je precej begalo in hotel mu je uiti, kot je bilo to le mogoče. To je pomenilo, da jo je od tistega zadnjega srečanja, v katerem se je pokazala nastrojenost iz obeh strani, preprosto ignoriral – zdelo se mu je bolje, da se je izogibal tistim očem, ki bi ga nenehno spominjale na čustva, ki ga je imel do onega dekleta, pa čeprav je s tem dajal vtis, da je še večji kreten. Toda odkar mu ni bilo več pretirano mar, kaj si o njem mislijo ostali ljudje, to ni predstavljajo večjih težav, poleg tega pa je bil njegov dvojček zagotovo srečen, ker se jima ni več vsiljeval s sarkastičnimi pripombami in tako uničeval vso romantičnost, ki je kot vedno vladala med rjavolasko in njegovim bratom.

Potem, ko je zjutraj že precej rutinsko ignoriral na hodniku, se je poskušal prepričati, da ga rjavolaska v resnici sploh ni zanimala. Kdo je sploh bila, pravzaprav? O njej niti ni dosti vedel, razen tega, da je bila očitno mahnjena na ogromne plišaste živali in roza barvo – in na sladkorno peno, ob kateri je obstajala verjetnost, da se je popackala okoli ust. Namuznil se je svojim spominom, o katerih je bilo vsekakor več kot zabavno razmišljati, a je hkrati prek njih spoznal, da ji je morda ves čas delal krivico. Morda res ni bilo fer, da se je do nje obnašal kot neotesan osel, če je pri tem v misli znova priklical bratove besede, ko ga je tistega dneva takole označil. Toda kaj, ko ni bil oseba, ki bi si belil glavo s tem, da nekomu pač ni bil všeč – in tako je nazadnje prišel do zaključka, da se ni bilo vredno ukvarjati z mislimi, kakšno mnenje si je zaradi tega ustvarila o njem. Zanjo je bil kreten, tudi prav – saj tudi ni hotel, da bi zdaj hodila za njim in mu po roki pošiljala poljubčke zaradi tega, ker bi se slučajno zgodil čudež in bi zboljšal svoje manire in odnos do sveta.

Njegovo življenje je ostajalo popolnoma enako – ležanje v travi ali na kavču, druženje z dekleti in njegovim najboljšim prijateljem Viskijem. Nikoli ni mogel ugotoviti, od kje je gojil tolikšno ljubezen do te alkoholne pijače, morda zaradi tega, ker o tem ni nikoli zares razmišljal. Ni bil sanjač, ni bil oseba, ki bi ves dan prečepel na stolu in samo razmišljal, kako idealno bi lahko bilo, če bi na svetu obstajalo to ali ono, ali pač, če bi se stvari v njegovem življenju odvile drugače. Namesto tega je svojo rit raje odnesel na dvorišče, se izognil par idiotom, ki so ga tako ali tako venomer obdajali in se znašel v čisto ljubki hišici na drevesu. Na čase se je bilo prav prijetno izolirati od vse civilizacije in dan preživeti v nekakšnem skritem kotičku samo v svoji družbi – le da je dvomil, da je hišica na drevesu spadala med tako imenovane skrite kotičke, glede na to, da je bila precej popularna zadeva med študenti. A imel je srečo, da v njej ni bilo nikogar in se je lahko zleknil na tla in preprosto počel ničesar – morda bi popival, pa ni imel ničesar za poplakniti grlo, ki je že ob sami misli na viski kar gorelo od žeje.

Nenadoma se je zgodilo nekaj čudnega – steklenica viskija, o kateri je pravkar razmišljal, se je prikotalila do njegovih nog in ga navdala s tistim navdušenjem, kot da bi se popotniku v puščavi pred očmi nenadoma prikazala oaza. Brez pomislekov in tehtanja možnosti, od koga bi lahko bila, jo je z nasmeškom odprl in spil požirek, da bi pogasil svojo namišljeno žejo, ko se je skozi vrata nenadoma pojavila črnolasa glava še kako poznane osebe. »Becca!« jo je pozdravil s pretirano vznesenostjo in ob tem pomahal z miganjem vseh prstov. »Ne boš verjela, ampak dejansko tudi jaz ne vem, kako ti je uspelo, da si me takole razveselila.« Namuznil se je in pomahal z roko v kateri je držal načeto steklenico, ki je bila po vsej verjetnosti njena. »Ampak, hvala, se mi zdi,« je skomignil, kot da bi zahvala, ki je poletela iz njegovih ust, nekaj povsem omalovažujočega. »Torej si bova zdaj izmenjevala darila? Prav, potem sem jaz na vrsti, da ti naslednjič kupim slinček ali kaj že potrebuješ,« se je znova namuznil in popil še en požirek viskija, ne da bi nakazal, da steklenico dejansko namerava deliti z njo. »In sledila si mi zaradi česa, če smem izvedeti?« Radovedno je privzdignil obrvi in ošinil rjavolasko, za katero je bil prepričan, da ga sovraži. Zdaj pa je prišla naravnost v zverinin brlog? Gotovo se ji je bledlo in je bila prepričana, da se je pravkar srečala z gigantskim plišastim roza slončkom ali kaj podobnega, kajti vsaka ostala razlaga ne bi mogla razložiti njene nenadne zainteresiranosti, da bi se družila z njim.






TAGGED: ah-mazing becca smitten3
COMMENT: let's have some fun, shall we? chuckle


TEMPLATE BY EMME AT CAUTION 2.0 !

________________________________________

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
becca lightwood


Število prispevkov : 41
Kraj : charlotte, north carolina
usa

ObjavljaNaslov sporočila: Re: tree house   Tor Jul 17, 2012 11:20 pm

[quote="becca lightwood"]
[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 647
    V vseh letih, ki jih je preživela v bolj ali manj visoki družbi, bi se zagotovo lahko naučila malce bolj gracioznega prihoda na prizorišče dogajanja. Nekako je njena glava vedela, kaj mora storiti zavoljo lepega obnašanja, a preostale okončine nikakor niso hotele sodelovati in tako se je lahko brez težav proglasila za katastrofo na dveh nogah. Razumljivo je bilo, da se je večkrat spotaknila ob lastne noge ali da je tedensko razbila kozarec ali štiri, toda težji so bili trenutki, ko je bil potreben samo en hip in že so njene misli odplavale nekam daleč stran. Tako kot sedaj, ko je na vseh štirih čepela pred visokim temnolasim Švedom in verjetno še dodajala razloge, zakaj naj se ji posmehuje, na že sedaj astronomsko dolgi seznam. ''Spet ta tvoj lažni entuziazem,'' je zamrmrala predse in se postavila pokonci, da je sedela na lastnih kolenih in petah ter gledala navzgor proti njemu. Malce čudna postavitev za vsakogar, ki bi prilezel navzgor po lestvi in ju videl takole. Ob tem spoznanju se je poskusila hitro spraviti pokonci in brez dovoljenja potegnila k sebi njegovo dlan, ki je bila preprosto najbolj učinkovita opora v tistem trenutku. ''Razveselila sem te?'' je sumničavo privzdignila obrvi ob njegovi oznanitvi. ''No, vse je enkrat prvič. Res je bil že čas, da ugotoviš, da nisem tako zelo nekoristna,'' je nadaljevala v istem skeptičnem tonu in s pogledom vrtala vanj, odločena da ugotovi, katero igro igra tokrat. Bila je povsem pripravljena na val obsod in smešnih predsodkov, ki bi jih enega za drugim nekako odbila na stran. Namesto tega je dobila res čudno veselje in ni vedela točno ali se dela norca iz nje ali ima za sabo samo tako obupan dan, da bo še njena družba dovolj primerna za krajšanje dolgčasa. ''Prosim. Nameravala sem te napiti in te prisiliti do tega, da odpreš oči in ugotoviš, da nisem tako...'' se je na koncu stavka izgubila, ko ni našla primerne besede. Za kakšno jo je sploh imel? Nadležno? Otročjo? Huh?

    ''Adam...'' je že povsem nemočno zavzdihnila in izpustila njegovo dlan, ko je končno stala na dveh nogah in se ob njem še vedno počutila veliko manjšo, kot je v resnici bila. Temnolasec je imel nanjo nadvse čuden učinek – po eni strani ga je hotela vreči levom, zaradi njegovega nemogočega obnašanja, po drugi strani pa je resnično verjela, da ga je nekaj spravilo v takšno stanje. Da je v ozadju neka zgodba, ki ga je spremenila v čeden kamen. Toda morda je bila to spet zgolj njena domišljija na delu, ki je povsod iskala pisane odtenke ljudi, luč sredi teme. ''Zakaj si tako nesramen? Nikoli ti nisem nič storila. Enkrat samkrat si govoril z mano in... razumela bom, če mi preprosto rečeš, da se ti zdim butasta ali karkoli takega. Vendar ni pravično,'' je dvignila pogled z vso odločnostjo, ki jo je pripomogla. Včasih je takole delovala še bolj smešno. Bila je majhna in prikupna, zagotovo ne sinonim za nevarnost. Toda bila je trmasta, prekleto trmasta, in danes je vso trmo usmerila naravnost vanj, spravila ga bo naravnost v kot in pika! ''Ali je to zaradi Matthiasa? Ker se družim s tvojim bratom? Bi morala najprej dobiti tvoje sveto dovoljenje?'' je nadaljevala s skomigom ramen, ko je iskala vse možne vzroke za njegov pokroviteljski odnos do nje. ''Zakaj se tako zelo prizadevaš, da bi si ljudje o tebi mislili vse najslabše? Ne verjamem, da si v resnici tak. Oprosti, ampak res ne. In mi je vseeno, če me nadiraš v nedogled in žališ do onemoglosti. N-e v-e-r-j-a-m-e-m,'' je zadnji del kar črkovala, da bi dosegla želen učinek. Katera žival je bila že trmasta? Mula? No, ona bo danes prekleta mula in lekcija mu nikakor ne uide. ''Vem, da sem majhna, nadležna in nadvse nepomembna, ampak to ti ne da pravice, da me tretiraš tako kot me,'' je dodala z zaznavnim izzivom, kar naj ji ugovarja, če si drzne.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
adam westermark


Število prispevkov : 52
Age : 23
Kraj : stockholm, sweden
sweden

ObjavljaNaslov sporočila: tree house   Čet Jul 19, 2012 8:42 am










Ni bil prepričan, kaj je od njega pričakovala – glasen krohot na njeno nerodno vzpenjanje po lestvi in smešnim pristankom? Morda pa bi zares učinkovalo, če bi namesto igranega veselega pozdrava pričel od smeha zvijati po tleh ali kaj podobnega. Navsezadnje je imela rjavolaska očitno sposobnost ustvariti komičnost z vsako minuto njenega obstoja – ravno pravšnji razlog za posmehovanje, torej. Resnično ni bil kriv, če je bila sama takšna neroda, da ni uspela preplezati ene lestve do uboge hišice. »Ja, moj stil pač,« je skomignil na njeno pritoževanje glede njegovega načina življenja, pozdravljanja – karkoli pač že. »Mar ni to vseeno bolje od ignoriranja?« Obrvi so se mu čisto rahlo privzdignile, ko je zdaj iskal na njenem obrazu določene podatke, čeprav še sam ni vedel točno kakšne. Jasno pa je bilo, da se že ob samem pogledu nanjo resnično zabava. »Si prepričana, da v prejšnjem življenju nisi bila klovnesa ali kaj podobnega?« se je norčeval, potem ko je zdaj vlekla njegovo roko in se jo oklepala, kakor da bi bil trnek in ona riba. Res smešna poteza, s še bolj smešnimi besedami, ki se jih je očitno odločila dodati kot začimbo vsej cirkuški predstavi. »Enkratno dojameš moj lažni entuziazem.. ampak ja, recimo, da je bilo tole veselje, ko sem te zagledal res podobno tistemu, ko ti od Božička prejmeš.. kaj pa vem, krasnega Barbie ponija.« Ustnice so se mu razpotegnile še v širši nasmešek, ki se je obdržal celo, ko je k ustom znova prislonil steklenico podarjenega viskija. Ne, vsekakor je ni nameraval deliti z njo – podarjenemu konju se ne gleda v zobe, ali kako so ga že učili. Zavil je z očmi, ko se je zavedal toka svojih misli in hotel ga je nemudoma preusmeriti, četudi je pomenilo, da bo mogel poslušati njeno utrujajoče blebetanje ali sprejemati njeno navdušenje nad vsakim dogodkom ali pojavom. Ravno takšno navdušenje je sam hotel uprizoriti, ko se je po zares čudnem spletu okoliščin pojavila pred njim, z namenom da ga razsvetli s svojo osebnostjo. Resno? Odkašljal se je, kakor da bi ji hotel sporočiti, da ga takšne bedarije ne privlačijo, čeprav ni bil prepričan, če je bilo to sploh smiselno. »Na meni prošnje v smislu Hej, Adam. Prosim, poskušaj ne biti tak kreten, ne delujejo,« je nenadoma nanjo spustil vso težo boleče resnice. »Nice try.« Prijazni nasmešek mu je spreletel obraz, a se že po sekundi zgubil, ko je s pogledom dovolj jasno nakazal, da ga takšne stvari bolj dolgočasijo kot pa kaj drugega – in da je prijaznost, ki jo je hotel ohraniti pred njo, le del dramatičnega posega z vljudnostnim pridihom.

»Prosim, ljubica,« je takoj ob omembi njegovega imena zapel, ko se je nenadoma pretvarjal, da je njen ljubimec, ki ji je prišel pet podoknico. »Kaj te tare?« Kot ponavadi ni zdržal niti sekunde, da bi bil ujet v vsej melodrami, tako da je prekmalu ponovno obtičal v svoji koži, pripravljen, da jo sooči z bolečo resnico. Z resnico, da ga v bistvu ni niti zanimala, kaj šele, da bi se zanimal za njene probleme, vključno s tem, zakaj je sploh čepela pred njim in čakala, da se zgodi čudež. Nazadnje je prhnil – res bi lahko pričakoval neumorno lajnanje zakaj-si-tak-kreten zadev, pa vendar je upal, da jo je do tedaj že srečala pamet. Če je sodil po njenih besedah, je ni ravno. »Prav, butasta si,« je bil neposreden, kot je to od njega zahtevala in skomignil, kot da to ni nič novega. Seveda tega niti pod razno ni mislil o njej, a tega ji ni imel namena pokazati – ker tega ni počel in ker se je tako resnično zabaval, ko jo je malce provociral. »Kaj se spremeni, dejansko? Povedal sem ti, da si butasta, zdaj pa se obrni na petah in pojdi,« ji je z nasmeškom dal možnost umika – presneto, saj je ni prosil, da se druži z njim. Kaj je torej od njega hotela? »Matthiasa, Ki Ga Niti Ne Poznam? Ne bi rekel. Glede ljubega bratca se pa sama odloči. Ljubezen ti da odgovore.. ali nekaj takega.« Še vedno je bil prepričan, da se je nekaj pletlo med njegovim bratom in rjavolasko, toda da bi od nje zahteval dovoljenje? Saj ni bila resna. »Ja, nekako sem užaljen, ker od vaju še nisem dobil vabila za poroko,« je spodvil spodnjo ustnico, kakor da bi ga to resnično užalilo. »Oprosti, ampak res. Kaj iščeš tu? Me moje pripombe zabavajo? Ah ja, saj vem.. dejansko bi moral postati komedijant. Uh.« Naveličano je zavil z očmi. »Draga Becca. Sem kreten. Pika. In btw.. kar pomeni by the way je nemoteno nadaljeval, ne da bi se zmenil za njene besede. »Resnično hvala za darilo. Zdaj pa.. puf, puf,« je pomahal pred seboj, da bi ji nakazal, da resnično ne potrebuje njene družbe. Odkar je imel viski, je imel vse.







TAGGED: ah-mazing becca smitten3
COMMENT: wooah, this two are epic! (Y) i knocked myself out, totally. chuckle


TEMPLATE BY EMME AT CAUTION 2.0 !

________________________________________

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil

Sponsored content



ObjavljaNaslov sporočila: Re: tree house   

Nazaj na vrh Go down
 

tree house

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
restless hearts :: RESTLESS HEARTS SLEEP ALONE TONIGHT :: archives :: I. year-