KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
si že slišal za čudovit jezikovni kamp na katerega prideš le na tri možne načine? z zajetno denarnico in vplivno družino? z posebnimi dosežki na področju jezikov? ali po sreči, če si izžreban izmed tisoč prijavljenih z enostavno vpisnico? očitno ti je na nek način uspelo in si sedaj tu. registriraj se z imenom in priimkom v lowercast - malih črkah in se nam pridruži sredi zasnežene sibirije kot domačin, študent ali član osebja!

forum je cenzuriran, spodnja meja besed pa znaša 450 besed!
oblačno, sneži, -8°C
november 2012





no one at the moment!
zasnova foruma je last administratork. sidebar, header, navigation in nekatere slike foruma narejene s strani irene sokolowskive. opisi in prispevki so avtorsko delo članov in jih je brez njihovega dovoljenja kaznivo jemati, ponarejati, kopirati, itd. forum gostuje na forumotionu. nekatere slike s strani deviantarta!

Share | 
 

 old bench

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatar
david monroe


Število prispevkov : 56
Age : 22
Kraj : paradise island, caribbean
usa

ObjavljaNaslov sporočila: old bench   Pon Jun 25, 2012 6:32 am

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
ashton montgomery


Število prispevkov : 15
Age : 23
Kraj : paradise island.

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old bench   Tor Jul 17, 2012 5:30 am

[Only admins are allowed to see this image]

FOR: everlasting natalie smitten3
WORDS: 687
    Zadnjih šest ur je sedel za kuhinjsko mizo in vztrajno strmel v prazen kozarec pred seboj. Šest ur je porabil zato, da je samega sebe prepričal, da so bile vse skupaj samo govorice polne pretiravanja in laži. Zagotovo bi bil prvi, ki bi vedel, da se je pojavila v mestu, če je prišlo do tega. Ni se nameraval slepiti in se prepričevati, da bi najprej kontaktirala njega, da bi pogoltnila svoj ponos in se na lepem pojavila pred njegovimi vrati z opravičilom na ustnicah. Toda to bi bilo prav, kajne? Da najprej pride k njemu, toliko mu je že bila dolžna – opravičilo in konkretno pojasnilo. V prvih dneh po njenem odhodu je bil prepričan, da bi jo brez razmišljanja nemudoma vzel nazaj k sebi. Prekleto, ljubil jo je. Danes ni imel pojma, kaj bi se zgodilo. Pet let kasneje so bile posledice njenih dejanj na njem še kako vidne, če ne bolj kot kadarkoli prej. Nič ni bilo iz tistih prepričevanj, da jo bo nekega dne lahko pozabil, pustil to poglavje za seboj in odšel naprej. Kako za vraga naj človek za seboj pusti osemnajst let življenja? Osemnajst let spominov, kjer je bila v vsakem prisotna prav njena podoba, njen smeh, njen glas. Šest ur je samo strmel v kozarec, ne da bi ga napolnil. Zaradi nje jih je napolnil že preveč in vendar je bila njegova krivda v celoti, da je bil danes beden izgovor za človeka, da je bilo njegovo življenje v razbitinah. A povod je bila ona, to tragedijo v kateri je igral, je sprožila samo ona. Vendar ni mogel nadaljevati s sedenjem na mestu in stalnim vračanjem nazaj v spomine, brskanjem po slednjih, da bi nekje našel neko malenkost, ki bi mu pomagala današnji dan razumeti bolje. Niti sanjalo se mu ni, kdaj točno se je odločila, da ji on preprosto ne zadostuje več in da potrebuje nekoga drugega. Lahko bi razumel, če bi ga nehala ljubiti, ga zapustila in bi jo čez samo teden dni videl z drugim. Toda ni mogel razumeti, kako se je lahko tihotapila za njegov hrbet in se dajala dol z njegovim lastnim bratom. Bratom, ki ga je sedaj preziral iz dna srca. Ne samo, da je razbila njega, razbila je tudi celotno družino Montgomeryev. S starši ni govoril od dne, ko so stopili na stran prešuštnice in izdajalca.

    Sklepal je, da če govorice držijo, če se je res na lepem vrnila v mesto, potem jo bo našel na tisti stari klopici v bližini jezera, kjer sta pri starosti petnajstih let v les vrezala njune začetnice. Kako je lahko bil kdaj tako naiven? Kot furija se je z avtom zapeljal do bližnjega gozda, treščil vrata nazaj na njihovo mesto in moral nekajkrat pritisniti na gumb ključa, da se je avto avtomatsko zaklenil. Še vedno je napol pričakoval, da so bile govorice res samo govorice, da so ga zopet imeli za norca. V njem bi se moralo nekaj premakniti, če je prišla v mesto. Moral bi začutiti hlad, sovraštvo, prezir, vse kar se je v njem nakopičilo po njenem odhodu. Prekleto, moral bi začutiti še tisti zadnji košček njegove ljubezni do Natalie Palmer, ki bi zgorel v pepel. Pot je nadaljeval peš in spretno našel vsako stezico, da bi po bližnjici čimprej prispel do klopice. Prazna bo, samo to si je moral stalno ponavljati v mislih. Prazna, prazna, prazna. Kakor on. Le da je na klopici sedela svetlolasa postava, ki bi jo prepoznal s katerekoli smeri, s katerekoli razdalje – vedno. ''Kako si sploh drzneš priti sem?'' je brez obotavljanja naznanil svojo prisotnost in ostal oddaljen od nje, naslonjen na deblo enega od dreves. Vprašanje se ni nanašalo na otok. Ne, sklepal je, da bo slej kot prej že prišla v svoj domači kraj, kjer je živela toliko časa. Kako si je drznila priti na njuno klop ob jezeru, ki je nosila toliko najstniških spominov? ''Veš... pričakoval sem, da se boš na lepem pojavila tukaj, se preprosto narisala nazaj. Sklepal sem, da me bo nekdo tam zgoraj poskušal še bolj zajebati,'' je nadaljeval s ciničnim nasmeškom in odvrnil pogled od nje proti jezeru: ''Kaj in koga nameravaš uničiti tokrat, Natalie?''
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
 

old bench

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
restless hearts :: RESTLESS HEARTS SLEEP ALONE TONIGHT :: archives :: I. year-