KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
si že slišal za čudovit jezikovni kamp na katerega prideš le na tri možne načine? z zajetno denarnico in vplivno družino? z posebnimi dosežki na področju jezikov? ali po sreči, če si izžreban izmed tisoč prijavljenih z enostavno vpisnico? očitno ti je na nek način uspelo in si sedaj tu. registriraj se z imenom in priimkom v lowercast - malih črkah in se nam pridruži sredi zasnežene sibirije kot domačin, študent ali član osebja!

forum je cenzuriran, spodnja meja besed pa znaša 450 besed!
oblačno, sneži, -8°C
november 2012





no one at the moment!
zasnova foruma je last administratork. sidebar, header, navigation in nekatere slike foruma narejene s strani irene sokolowskive. opisi in prispevki so avtorsko delo članov in jih je brez njihovega dovoljenja kaznivo jemati, ponarejati, kopirati, itd. forum gostuje na forumotionu. nekatere slike s strani deviantarta!

Share | 
 

 old pier

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatar
david monroe


Število prispevkov : 56
Age : 22
Kraj : paradise island, caribbean
usa

ObjavljaNaslov sporočila: old pier   Pon Jun 25, 2012 6:48 am

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
mikael westermark


Število prispevkov : 31
Age : 23
Kraj : stockholm, sweden.

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old pier   Ned Jul 01, 2012 2:32 am

    this is for kaeyln. smitten

    Mikael se je brez nekega pravega cilja sprehajal naokrog, njegov pogled pa je bil uprt v tla. Sicer ni bil popolnoma prepričan v to, kaj ga je tokrat pahnilo v stanje globoke zamišljenosti, ampak s tem se tako ali tako ni nikoli pretirano obremenjeval. Navsezadnje je bil preveč zaposlen s kopico drugih misli, ki so ga popolnoma okupirale in na njegov obraz zarisale zamišljen izraz, ki je jasno nakazoval na to, da je bil z mislimi nekje popolnoma drugje. Smešno, v resnici se je sprehajal po prav čudoviti plaži in zvok morskih valov ga je pomirjal, kljub temu pa se nekako ni mogel osredotočiti na to. Še vedno ni bil popolnoma navajen na otok in na njegovo drugačnost od vsega, kar je sicer poznal – domača Švedska je bila veliko bolj hladna dežela, njihovo morje pa ni bilo niti pol toliko prijazno, toplo ali prijetno, če je že bil pri tem. Pa ne da bi se pritoževal – Mikael je spadal med nezahtevna bitja in v novem okolju se je vedno prej kot slej adaptiral in ga sprejel, saj se je dobro zavedal, da ni bilo prav nobenega smisla v tem, da bi se pritoževal ali kaj podobno neumnega. Poleg vsega pa mu je otok po svoje že prirasel k srcu s svojo divjo očarljivostjo, ki ga je vedno znova pritegnila.

    Za trenutek je obstal in dvignil pogled ter z njim zdrsnil po okolici. Počasi se je večerilo in zahajajoče sonce je nebo obarvalo v fascinantne odtenke oranžne, rumene in rdeče barve, ki so se medsebojno prelivali in ga zaradi nečesa nedoločenega pomirjali. Ura je bila po vsej verjetnosti nekaj čez osmo zvečer, čeprav rjavolasec s seboj ni imel ure. To mu ni bilo prav nič podobno, saj se je ponavadi vedno trudil da bi s seboj imel vsaj ročno uro, če že ne mobilnega telefona, ampak navsezadnje se je tudi on lahko nekoliko sprostil na počitnicah, kajne? Čez njegov obraz je šinila senca nasmeška, čeprav to v resnici ni bilo smešno – baje je bil veliko preveč resna oseba, ki bi se morala večkrat popolnoma sprostiti. Temu sicer ni popolnoma verjel, a po drugi strani mu ne bi moglo biti bolj vseeno. Potisnil je roki v žep in s pogledom ponovno počasi zdrsnil čez okolico, potem pa se je nenadoma zavedel nečesa pomembnega in njegov pogled je šinil nazaj na stari pomol, kjer je sedela osamljena postava, ki jo je v hipu prepoznal, pa čeprav je bila od njega oddaljena za več metrov. Temnolasko bi prepoznal kjerkoli in nemudoma se je iztrgal iz svojih misli, medtem pa odločno zakorakal proti staremu pomolu, kjer se je nahajala.

    Veter se je nežno poigraval z njenimi temnimi lasmi in iz njenega mirnega položaja je sklepal, da ga ni opazila. Prav, to je bilo po vsej verjetnosti še bolje, saj je bil njen vnovičen pobeg zadnja stvar ki bi jo Mikael v tem trenutku želel. Kaeyln se ga je izogibala z gorečo vztrajnostjo in tega je bil, po pravici povedano, popolnoma naveličan. Navsezadnje se mu niti sanjalo ni, kaj je bilo narobe – prej nasprotno, zdelo se mu je, da njun odnos napreduje v lepi smeri in da je končno dosegel tisto, za kar si je prizadeval. Hotel je samo, da bi bila sreča – in potem ga je nenadoma odklopila. »Kay,« je spregovoril, ko je stal na starem pomolu le nekaj korakov od nje, njegove oči pa so obstale na njenem hrbtu. »Kaeyln, prosim,« je rekel in z roko zdrsnil skozi svoje lase, kar je bila tista zanj tipična poteza ob podobnih trenutkih, ko ni točno vedel, kaj bi storil. »Rad bi se samo pogovoril s teboj. Resno, rad bi samo vedel, kaj je narobe,« je nadaljeval in potem obmolknil, ko mu je nenadoma zmanjkalo besed. Je pa še vedno upiral svoj zaskrbljeni pogled vanjo, medtem ko je čakal na njen odziv in upal, da bo ostala – navsezadnje ni vedel, kaj bi storil, če bi mu spet obrnila hrbet in odkorakala stran.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
valerie raveneto


Število prispevkov : 91
Age : 23
Kraj : verona, italy
italy

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old pier   Ned Jul 01, 2012 7:51 am

bil je lep dan, prelep, da bi ga preživela zaprta v katerikoli stavbi. namesto tega se ji je zdel kot nalašč za malce raziskovanja otoka. ni ji bil povsem neznan, tu namreč ni bila prvič, a kljub temu je polovico vsega že pozabila in je sedaj lahko uživala ob odkrivanju novih kotičkov, ali pa obujanju kakih spominov, ki so jo povezovali s tem krajem. odkar je prišla sem, ji sreča ni bila ravno naklonjena. bseeno pa so jo vsi ti prijetni ljudje, ki jih je srečevala na ulicah in pa vsakodnevno sonce spravljal v dobro voljo. tako so se ji sedaj že kak teden pele same optimistične in nadležno vesele pesmi, ki so šle ljudem okoli nje včasih tako na živce. nje pa to ni kaj dosti skrbelo - važno je bilo, da so njej narisale nasmešek na ustnice, ne glede na to kako neumne so pravzaprav bile. svoj prenosnik je tisti dan pustila kar doma, ker se je odločila, da bo pisanje pustila za kdaj drugič. rada je delala na svojem romanu, a tokrat si je resnično želela samo sproščenega pohajkovanja po mestu, morda si bo kupila kak sladoled ali pa odšla do morja. s sladoledom na koncu ni bilo nič, popolnoma je že pozabila kje se najde tista odlična slaščičarna, kjer si je pred leti privoščila noro dober sladoled, a do morja pa se je res odpravila. ob pogledu na vso tisto prostrano modrino jo je zajel nek nenavaden občutek, a že v naslednjem trenutku ji je na obrazu znova počival nasmešek. v daljavi je zagledala pomol, ki se ji je zdel kot nalašč za malce sproščanja. v londonu kaj takega ni bilo možno, saj jo je imela rada, a ves tisti mraz ji ni bil preveč po godu. zunaj pa je bilo tako lepo, ko se je lahko naslonila nazaj, zaprla oči ter pustila, da ji je rahel veter mršil lase in sonce grelo njeno kožo. vonj po morju je bil tako močan, od vsepovsod se je slišal smeh in pa rahlo šumenje morja. bilo je prijetno in verjetno bi tako uživala še kar nekaj časa, če je ne bi zmotili koraki ter senca, ki je naenkrat padla nanjo. počasi, skorajda lenobno je odprla oči vendar pa jo je znan glas takoj prebudil, da se je spravila v normalen, sedeč položaj, še vedno z pogledom na morje ter v glavi premlevala vse možne načrte kako naj se mu sedaj izogne. vedela je, da ni pošteno, da bi si zaslužil vedeti, kot to vedo vsi drugi, vendar kaj ko ji je on čisto tiho zlezel pod kožo ter tako je svojo bolezen avtomatsko zaprla vase, ne da bi mu kdajkoli kaj omenila. bila je le dekle s slabim otroštvom, to je bilo vse. zavzdihnila je ter ko jo je poklical po celotnem imenu, še z prošnjo poleg je le zaprla oči ter odkimala z glavo. tako prekleto težko je bilo povedati sedaj, vedela je, da do tega sploh ne bi smelo priti, v nobenem primeru in ravno zaradi tega, je vse skupaj sedaj še toliko bolj bolelo. zavzdihnila je, odprla oči ter se končno vstala, še vedno obrnjena s hrbtom proti njem, odločena da odide mimo njega, preprosto gre stran, ker mu ni želela pojasnjevati ter se smiliti komor koli. sploh pa ne njemu, nekomu, ki ji je bil dejansko pri srcu, mogoče še malo preveč kot bi smel biti. definitivno preveč. že se je imela namen obrniti ter nekako priti mimo njega ter oditi stran, ko je ob njegovih naslednjih besedah zopet zaprla oči ter stisnila roke v pesti. ne, ni mogla preprosto oditi, ne od njega. pa bi mogla. »vse je narobe, mikael, vse« je izbruhnila ter se končno obrnila proti njemu in čutila, kako se je naenkrat začela tresti, ko so vsa čustva silovito začela butati vanjo. »ne bi se smela začeti družiti s teboj, sploh ne bi smela sprejemati tistega vsega« je nadaljevala ter odkimavala z glavo, ob tem pa za trenutek poiskala varno točko, v katero se je lahko zazrla, vendar ne za dolgo, ko je njen pogled zopet pristal na njem. »vse skupaj je bila napaka, mikael. vse skupaj. žal mi je, ker sem ti sploh dopustila blizu« je dejala ter odkimala z glavo, roke pa ovila okoli svojega telesa, kakor da bi se želela obraniti od vsega skupaj. vse skupaj je bila njena napaka ter ko bo izvedel za bolezen, bo vse skupaj še slabše. res ga ni nikoli imela namen prizadeti, ne zares.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
mikael westermark


Število prispevkov : 31
Age : 23
Kraj : stockholm, sweden.

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old pier   Ned Jul 01, 2012 8:13 am

    Še zdaj se je tako dobro spomnil njunega prvega srečanja, ko si pač ni mogel pomagati, da ne bi pristopil do žalostnega dekleta z dolgimi, temnimi lasmi – ta njena podoba mu je neprestano visela pred očmi v zadnjem času, ko se ga je začela izogibati. Nikakor ni razumel, kako je lahko tista otožna temnolaska preprosto presekala vse vezi z njim, ko pa sta se dejansko že dovolj dobro spoprijateljila, da se je počutil v njeni družbi popolnoma sproščeno, čeprav je čutil tudi tisto konstantno potrebo po tem, da jo spravi v boljšo voljo – iz nekega njemu dokaj neznanega razloga namreč ni prenesel videti temnolaske v otožnem razpoloženju in včasih je iz sebe naredil pravega klovna, ko jo je poskušal spraviti v dobro voljo. Ampak ni mu bilo mar za to – ni mu bilo mar za nič od tega, dokler mu je uspelo, da je na njen obraz zarisal celo najmanjšo sled nasmeška. Ker je bilo vredno – pravzaprav več kot to, Kay mu je prirasla k srcu in v njej je videl nekaj posebnega. Že res, da je bila otožno in krhko bitje, ampak dejansko je to že v celoti sprejel. Zato ga je zdaj še toliko bolj prizadelo, ko je zgolj zmajala z glavo, kot da bi ga hotela odgnati in bi bil samo nadležna oseba, popolnoma odvečna v tem večeru.

    Trmasto mu je obračala hrbet in to ga je spravljalo v obup, a niti za trenutek ni podvomil v pravilnost svoje odločitve. Navsezadnje je moral vedeti, kaj se je dogajalo – in Mikael je bil človek, ki se je veliko raje izpostavil in izvedel resnico, kot pa da bi se skrival in se izogibal pomembnim stvarem. Morda tega Kay ni mogla popolnoma razumeti, a zanj je bila pomembna. In ko se je končno obrnila proti njemu, so njegove oči hipoma poiskale njene, medtem ko je skoraj pazljivo premeril izraz na njenem obrazu in skušal iz njega karkoli razvozlati. Videl jo je že v marsikaterem razpoloženju, a še vedno mu je predstavljala neznanko. Morda ga je to tako fasciniralo na njej. Pa saj to ni bilo važno – vsaj ne v trenutku, ko je spregovorila in se je moral ustaviti, preden bi storil karkoli – imel je občutek, da je morala dati nekaj iz sebe, pa čeprav je to pomenilo, da je moral sam sebe mučiti med opazovanjem njenega tresenja, čeprav jo je bolj kot karkoli drugega želel stisniti v objem in ji zagotoviti, da bo še vse v redu in da ne rabi skrbeti; vsaj ne toliko. Hotel ji je povedati, da mu lahko zaupa – ampak namesto tega je molčal in ji pustil, da je povedala vse, kar je želela.

    »Hej,« je polglasno rekel, njegov znak nestrinjanja s povedanim in obenem tudi nakazilo na to, da so ga njene besede pravzaprav bolele. Kako ga ne bi, kako tega ne bi mogel vzeti osebno? Mikael je že tako ali tako spadal med ljudi, ki so si vse jemali k srcu, takšne besede pa so ga preprosto bolele. »Kaeyln,« je spregovoril, njegov glas pa je bil tih in miren, čeprav se je za to moral potruditi. Ni ga skrbelo zase, ne zares. Veliko bolj je bil zaskrbljen zanjo in ko je ovila roki okrog svojega telesa, si preprosto ni mogel več pomagati. Stopil je nekaj korakov naprej, a še vedno ohranil svojo distanco – ni pa mogel zadržati svoje dlani, s katero je nežno privzdignil njeno brado in jo s tem prisilil, da je uprla pogled vanj. Nekaj trenutkov je tiho preučeval njene oči, potem pa ponovno spregovoril. »Kaj se dogaja?« jo je vprašal in odvrnil pogled, potem pa se nenadoma ponovno ozrl v njene oči. »Zakaj?« Bila je preprosta beseda, ki je še vedno razkrila njegova čustva in tisto bolečino, ki jo je še vedno jasno čutil, njen razlog pa je bilo temnolaskino obnašanje. A tudi to bolečino je močno izrinila njegova skrb zanjo – navsezadnje je ni mogel gledati takšne, ne zares, paralo mu je srce.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
valerie raveneto


Število prispevkov : 91
Age : 23
Kraj : verona, italy
italy

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old pier   Ned Jul 01, 2012 8:37 am

znova je odkimavala ob njegovih začetnih besedah, ko jo je poklical po imenu. prav nič od tega se ne bi smelo zgoditi, prav nič. in zaslužil si je pojasnilo, prekleto da si ga je, bolj kot bilo kdo drug. vendar kaj ko v tem trenutku tega ni bila sposobna, ni bila sposobna pogleda nanj, ker je vedela, da ga bo vse skupaj prizadelo. uničilo bo vse, njena bolezen bo preprosto uničila vse kar sta zgradila, kakorkoli sta že imela se bo porušilo kakor hišica iz kart, kakor se je zrušilo njeno življenje in to znova in znova. ni mogla razumeti zakaj ta bolezen ni napadla koga drugega- tistega umirajočega starca v bolnišnici, ki je bil že bog ve koliko let v komi ter bi bila smrt v bistvu le odrešitev, ta bolezen bi jo pospešila ali pa preprosto tisto trikrat prevoženo žabo na cesti, ne pa nje, ki je kljub vsemu še vedno imela neke cilje v življenju, sanje, kaj si je želela postati. po smrti staršev je končno začela biti normalno dekle, končno je nekako prišla k sebi, se začela družiti z ostalimi, bila je v bistvu… normalno dekle, tisto kar si je vedno želela. do tistega dne, ko je zdravnik izstopil iz ordinacije s tistim resnim obrazom, vendar ob pogledu nanjo je vedela, kako zelo se mu smili- tako kot se bo sedaj njemu. in vse skupaj se bo zopet porušilo, vedno znova, dokler je vse skupaj zaenkrat ne bo dokončno in končno zrušilo- tako kot se je bala že od samega začetka. ko ji je bil naenkrat nevarno blizu ter je začutila njegov dotik, prisiljena se zazreti v njegove oči je povsem nehote zaihtela, ko se ji je po obrazu ulilo tistih nekaj solz, ki jih je prej zadrževala ter so ji povzročale meglen pogled. znova je zaprla oči, čeprav vse skupaj ni prav nič pomagalo. »ne počni tega, mikael« je opozorila ob njegovih prvih besedah ter zopet odkimala z glavo. »ne počni meni tega. niti sebi,« je še dodala, v tistem upanju, da ga bo odvrnila od resnice, vendar vedela je, da bo vrtal dalje in to je bilo tisto najslabše. prvič se je znašla v situaciji, ko ni hotela priznati, kaj se z njo dogaja, ko o levkemiji ni govorila kot o vremenu, pač pa kot o bolezni, ki jo je hitro in grdo ubijala ter je lahko le še odštevala dneve, preden bo zadala zadnji udarec. naenkrat se je preprosto bala vsega skupaj. »… ker,« je nato končno začela, stopila korak stran od njega, tako da njegova roka ni več podpirala njene brade ter ji ni mogel zreti v oči, sama pa se je zopet zazrla naprej proti morju. »nočem, da trpiš ko me ne bo več,« je končno spregovorila, ob tem pa zaprla oči in pustila, da ji je po licu spolzelo nekaj solz. »edin si, kateremu sem hotela vse skupaj prihraniti. tako… posebno je bilo vedno v tvoji družbi, sedaj bo pa ena stvar vse spremenila,« je nadaljevala ter zopet zavzdihnil in odkimala z glavo. vse skupaj je znova preklela, vso zadevo, od začetka, ko je prvič spregovorila z njim, se prvič zazrla vanj, pa do sedaj. prav nič od tega se ne bi smelo zgoditi, vse bi bilo tako prekleto lažje, nič ne bi bolelo. vedela je, da ne bi smela nazaj v družbo, niti na ta otok, pač pa sprejela smrt, doma, za štirimi stenami, popolnoma sama. ker tako bi bolezen prizadela preprosto le njo ne pa vse ljudi okoli nje, predvsem pa tiste, katere je imela rada ter so ji bili še posebno pri srcu- vključno z njim. ter ravno zato je ta zadeva tako zelo bolela. »nočem se ti smiliti,« je znova zamrmrala, še vedno ne sposobna tega, da se obrne nazaj k njemu ter zazre vanj. »zato sem te hotela odbiti od sebe, da bi ti vse skupaj preprosto, saj veš, prihranila. vendar ti… preprosto si drezal naprej, ne bi smel. lažje bi bilo,« je dejala, nato pa obrisala tiste solze, ki so ji medtem zdrsele po licu ter se obrnila proti njemu ter znova odkimala z glavo. »nisi ti kriv,« je še dodala, preden se je za trenutek zazrla v tla, nato pa končno vanj, direktno v njegove oči. »levkemijo imam.«
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
mikael westermark


Število prispevkov : 31
Age : 23
Kraj : stockholm, sweden.

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old pier   Ned Jul 01, 2012 11:42 pm

    »Kay, ne morem ne početi tega,« je mehko odvrnil na njene besede, čeprav si je želel, da je ne bi rabil kar zavrniti oziroma nekaj podobnega. Saj ni grobo odbil njenih besed – že pogled v njegovih očeh je naznanjal, da mu je bilo žal da je sploh moral dregati v to očitno občutljivo temo, ampak preprosto ni mogel dopustiti, da bi Kay kar tako zavrgla njuno prijateljstvo in s tem vse, kar sta imela. Vse tiste ure pogovorov in vsega, kar sta skupaj počela – tega pač ni mogla kar tako zavreči, ali pač? To ga je močno skrbelo, a še vedno je prevladala skrb zanjo. Navsezadnje je temnolaska izgledala tako krhko, da bi se lahko v vsakem trenutku preprosto zrušila in frustriralo ga je dejstvo, da ni imel niti najmanjšega pojma, zakaj je bilo temu tako. Je bil kriv on? Pa saj to ni bilo mogoče, ne zares. »Hočem samo vedeti kaj se dogaja. Resnico,« je bil njegov glas še vedno nežen in previden, kot da bi jo lahko zgolj z njim prizadel dovolj, da bi se zlomila. In tega ni želel – čeprav se je komaj obvladoval, da ji je dopustil tisto njeno razdaljo.

    Stopila je korak stran od njega in zadržal se je, da je obstal na mestu – da ji je sledil zgolj s pogledom, medtem ko se je zaskrbljeno namrščil ob njenih besedah. Kar nekoliko izgubljeno je obstal na mestu in spustil dlan ob svoje telo, čeprav je pod prsti še vedno čutil toplino njenega obraza. Obraza, ki ga je zdaj obračala proti morju in pogled prav trmasto odvračala od njega, medtem ko se je še vedno komaj obvladoval, da je stal na mestu. Ni prenesel pogleda na Kaeyln v takšnem stanju, navsezadnje mu je pomenila preveč, da bi jo lahko gledal trpeti na takšen način, pa čeprav se mu niti sanjalo ni, kaj je bil razlog za to. Potem pa je začela govoriti in čeprav so bile njene besede tihe, jih je slišal – prav vsako od njih. In ostal je tiho, ker je vedel, da še ni končala in da ni imel prav nobene pravice do tega, da bi jo kar tako prekinjal, pa čeprav je na različnih točkah začutil potrebo po tem. Kaj je mislila s tem, ko je ne bo? Bil je popolnoma zbegan in nato je temnolaska izrekla tiste zadnje besede, ki so Mikaela z neko nenavadno močjo prikovale na mesto, da se ni mogel niti premakniti, temveč je lahko zgolj brez besed zrl vanjo, medtem ko je počasi začenjal razumeti vse skupaj. Njena večno potrta razpoloženja, občasne poglede ljudi, ki so leteli proti njej, vse skupaj je imelo veliko več smisla. In sam se je počutil kot največji tepec, ker jo je na nek način s svojim vedenjem prisilil v priznanje, ki mu ga ni želela dati.

    Njun očesni stik je bil nenavaden, ampak Mikael ni nameraval biti tisti, ki bi ga prekinil, čeprav je med njima za nekaj trenutkov obvisela tišina, v kateri je sam razvozlal stvari. Potem pa se je nenadoma vse uredilo in rjavolasec se je premaknil, tokrat je odločno naredil nekaj korakov do nje in jo brez obotavljanja potegnil v objem, ker je bila to navsezadnje stvar, ki jo je želel storiti že od vsega začetka. »Oh, Kay,« je mehko zamrmral in jo rahlo zazibal v svojem objemu, kot da bi jo zgolj s tem želel potolažiti, čeprav se je potem nekoliko umaknil in obrisal solze iz njenega obraza. »Tako zelo mi je žal,« je rekel, potem pa uprl pogled naravnost v njene oči. Še vedno je bila ista Kay, čeprav se je nenadoma marsikaj spremenilo. »Sploh ni nujno, da to vse spremeni. Saj te razumem, ampak ne rabiš me odrivati od sebe.« Kljub temu pa je bila to povsem in v celoti njena odločitev. To zavedanje se je najbrž zarisalo v njegovih očeh, ko je pogled ponovno uprl naravnost v njene oči. »Lažje bi bilo. Ampak ali res to hočeš?« jo je vprašal, saj je bilo precej očitno, da se ji on ni bil pripravljen odpovedati kar tako. Stal bi ji ob strani, seveda bi ji – in ni vedel, kako daleč bi šel, da bi ji to tudi dokazal. Navsezadnje mu je pomenila preveč, da bi kar odkorakal stran od nje, ne glede na vse.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
valerie raveneto


Število prispevkov : 91
Age : 23
Kraj : verona, italy
italy

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old pier   Tor Jul 03, 2012 6:56 am

naslonila je glavo na njegovo ramo, ko jo je potegnil v svoj objem ter še enkrat globoko vzdihnila, nekaj njenih solz pa je kanilo na njegovo majico. za trenutek je zaprla oči, nato pa zopet odprla ter na njenem obrazu se je zarisal nasmešek, čeprav je bil v tem trenutku popolnoma neprimeren, vendar vseeno. »zmočila ti bom majico,« je nato še dodala posledico svojega nasmeha, ko jo je še vedno držal v objemu ter odkimala z glavo ob njegovih besedah in že v hipu ni bilo ne sluha ne duha več, o nasmešku na njenem obrazu. preprosto je izginil še hitreje ko se je prikazal tam. skomignila je ob njegovih besedah, da mu je žal zanjo. »nekateri gremo prej, drugi kasneje, na to ne moremo vplivati. kajne?« je dejala ter odmaknila pogled ob naslednjih besedah. »vendar nočem se ti smiliti, mikael. vsakemu se. vsak me ima za neko ubogo dekle, ki jo bo pač levkemija zdaj, zdaj pobrala« je dejala ter ob tem se namrdnila, saj ji ta zadeva ni bila niti malo všeč. dobesedno vsem, še svoji lastni družini se je smilila, češ ti uboga deklica, sedaj pa ji je treba v vsem ugoditi, ker ne bo več dolgo na tem svetu, mora se počutiti najboljše ter še bog ve katere vse druge brez vezne zadeve, ki jih je iskreno sovražila, le da oni tega niso zares razumeli, ali pa niso hoteli. »želim si le, da me razumeš. skupaj z vsem kar sem in kar bom storila« je dejala ter se mu sedaj zazrla v oči. kaj ji je bilo tega treba? zakaj res ni mogla biti normalno dekle kot vse druge najstnice, z povsem običajnimi težavami, kot so zakaj jo ta fant noče, ali jim bo mama pustila nocoj ven in kako povedati staršem za še eno enico pri matematiki. preprosto življenje, to je bilo vse. vendar očitno je bilo ravno to dano vsem drugim, njej pa očitno ne. in ni zanikala- marsikomu je zavidala, ker je imel normalno življenje, z normalnimi težavami in ga ni skrbelo kdaj se bo onesvestil, kdaj bo bolezen tako napredovala, da ne bo mogla ostati iz postelje ter kdaj bo preprosto za vedno zaprla oči- tisti del, ki se ga je najbolj bala, čeprav se je ves čas prepričevala, da temu ni tako, da ji je vseeno kaj in kdaj se bo zgodilo z njo. hja, vendar vsakemu normalnemu človeku je bilo jasno, da to ni res, da ji preprosto ne more biti vseeno- kar je tudi ona brez težav spoznala v tem trenutku. »bo res vse enako kot prej, mikael? se ne boš ob vsakem pogledu name spraševal, če se ne bom zdaj, zdaj onesvestila, če nisem malo bolj bleda kot prej? in ko se ti ne bom javila… boš zanikal, da boš prvo pomislil, da sem že na smrtni postelji ali celo, da se je zgodilo kaj hujšega? drugače bo, prekleto drugače. in to veva oba. vedno je drugače,« je dejala ter zavzdihnila in iz lic pobrisala še zadnje solze od joka, čeprav je ob njegovih naslednjih besedah imela občutek, da je bilo to vse brisanje solz naenkrat zaman. pa saj ne, da bi se znova usule po njenem licu, vendar vedela pa je, da se bodo zdaj, zdaj, sploh če bo res odšel. obotavljala se je ter izmikala njegovemu pogledu. bilo je več kot logično, seveda da ni hotela, da kakorkoli odide stran, vendar njen naslednji gib je pokazal drugače. kakor da sploh ne bi imela nadzora sama nad sabo se je zalotila kako je pokimala ter se slišala izreči naslednje besede; »bolje bo zate. za oba,« je nato končno spregovorila ter vse kar mu je imela namen dati v pozdrav je bil nasmešek, za katerega se je ves čas trudil, nato se pa je zopet obrnila proti morju, njemu obrnila hrbet ter zopet roke ovila okoli svojega telesa ter čakala toliko dolgo, dokler ni slišala, da se njegovi koraki niso začeli oddaljevati. ni vedela, koliko časa je trajalo, ko jih ni več slišala ter se je nenadoma ozrla nazaj, da bi zagledala podobo, ki je malo prej stala tu ter jo tolažila. naenkrat se je zavedala, da ga ne more izpustiti. ne njega, nikakor. sedaj ko je spoznala, da ni le njen prijatelj, da nanj ne gleda kot lena prijatelja ter je bila že ta minuta ali koliko dolgo prav bedna, ko ga ni bilo ob njem, da je začela panično prečesavati okolico, da bi ujela njegovo postavo. ko jo je zagledala, je že odprla usta, da bi zakričala za njim, vendar je spoznala, da je najbrž ne bi niti slišal. tako je hitro ubrala pot pod noge, dokler ga po nekaj hitrih korakih oziroma skoraj teku ni dohitela ter ga objela od zadaj. »nočem da greš, ne zares« je nato končno zašepetala svoje lice pa naslonila na njegovo majico. brez njega bi definitivno hitreje umrla kakor z njem. mogoče je bila sebična, vendar ni ga hotela izpustiti, ne zares.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
mikael westermark


Število prispevkov : 31
Age : 23
Kraj : stockholm, sweden.

ObjavljaNaslov sporočila: Re: old pier   Sre Jul 04, 2012 4:56 am

    »Kay, ne bi mi moglo biti bolj vseeno za mojo majico,« je odvrnil na njene besede, kot da bi bile zgolj nadležna pripomba. Pa saj mu je bilo res vseeno – da jo je končno držal v objemu, ga je nekoliko pomirjalo in že to je bilo dovolj, da je bila majica njegova zadnja skrb. »Delno se mi smiliš, temu se ne morem izogniti. Žal mi je, ampak ni mogoče,« je bil tudi njegov glas zdaj veliko tišji, ko jo je z roko nežno pogladil po laseh in jo stisnil k sebi, da bi jo morda pomiril s tem. »Ampak ni pošteno. Kar najbrž že sama veš in jaz prav nič ne izboljšujem situacije.« Zavzdihnil je, medtem ko je skušal iz svoje glave hitro, z neko ihto potisniti vse temačne misli, ki so se nenadoma zgrnili nad njega. Kaeyln je bila čudovito bitje, in zdaj je njeno občasno slabo počutje ali potrto vedenje imelo veliko več smisla. »Ne glede na vse, vedno te bom skušal razumeti,« ji je obljubil s svojim resnim glasom – tako ali tako je mislil resno, ker je vedel, da je ne more obsojati. Levkemija je bila bolezen, o kateri sicer ni vedel veliko, je pa vedel ravno dovolj, da je začutil jezo zaradi nepravičnosti vsega skupaj. Se je pa še vedno potrudil, da ji ni z enim samim izrazom na obrazu pokazal vseh misli, ki so se pletle po njegovi glavi, a to ni bilo preveč težko – sploh ne glede na to, da jo je še vedno držal v objemu.

    Hotel je že nekaj reči na njene besede, hotel ji je povedati, da ima morda prav, ampak ostal je tiho, ker je želel bolj kot karkoli slišati njene naslednje besede. Mikael je še predobro vedel, da ji mora dati trenutek za odločitev in da ni imel prav nobene pravice do tega, da bi se vtikal v njeno razmišljanje ali pa ji z besedami meglil možnost jasne presoje, za katero je vedel, da ji jo mora dopustiti. Pomenila mu je veliko preveč, da bi jo skušal prepričati v nekaj, česar ni želela. In če je to pomenilo, da ga je želela čim bolj daleč od sebe, je bil to tudi pripravljen sprejeti. Ampak ni pričakoval, da bo resničnost tako hladna, tako kruta – ko je rekla, da bo njegov odhod boljši za oba, je to občutil kot močan udarec v trebuh in za trenutek je začutil močan obup, nato pa se je zbral. Tako si je želela ona in to je moral spoštovati. Njen nasmešek je bil v tistem trenutku videti zgolj kot formalnost, ki ga je spravila še globlje v tisti obup, ki ga ji ni smel pokazati. Obrnila mu je hrbet in sam je lahko naredil isto – ni je mogel prepričati v nasprotno, ni je smel prositi za karkoli, moral je preprosto odit. Zavzdihnil je, nekaj trenutkov počakal za vsak slučaj če bi si mora premislila in nato odkorakal.

    Po resnici povedano je hotel samo stran od tega kraja, kjer se je vse končalo. Kay je že odkar jo je spoznal cenil kot osupljivo osebo, ki ji je z veseljem lepšal dneve in jo razvajal tako, kot je najbolje znal, ampak vse to se je sunkovito spremenilo in počutil se je nenavadno, kot da bi se njegov celoten svet nenadoma obrnil na glavo. Ni zmogel obriti glave in je še zadnjič pogledati, čeprav je bila Kay do zdaj samo še oddaljena postava na starem pomolu. Fizično je občutil bolečino v prsnem košu, a nadaljeval je s hojo, dokler ni nenadoma okrog sebe začutil rok, ki so ga od zadaj objele. Sprva je bil še vedno preveč otopel, da bi se odzval, potem pa je prepoznal Kay, slišal njene besede in obstal na mestu. Nekaj trenutkov je samo stal in dojemal povedano, potem pa se je nenadoma obrnil in jo potegnil v pravi objem, njegovi dlani pa sta se znašli na njenem obrazu, ki ga je nežno povzdignil, da je upirala pogled vanj. »Oh, Kay,« je rekel s tihim šepetom, potem pa se je nasmehnil – samo s tistim polovičnim nasmeškom ji je lahko povedal toliko stvari, za katere v tistem trenutku pač ni mogel najti besed, potem pa jo je nenadoma zgolj zaradi trenutka in vseh občutkov, ki ji jih že kar nekaj časa potiskal vase, poljubil.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil

Sponsored content



ObjavljaNaslov sporočila: Re: old pier   

Nazaj na vrh Go down
 

old pier

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
restless hearts :: RESTLESS HEARTS SLEEP ALONE TONIGHT :: archives :: I. year-