KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
si že slišal za čudovit jezikovni kamp na katerega prideš le na tri možne načine? z zajetno denarnico in vplivno družino? z posebnimi dosežki na področju jezikov? ali po sreči, če si izžreban izmed tisoč prijavljenih z enostavno vpisnico? očitno ti je na nek način uspelo in si sedaj tu. registriraj se z imenom in priimkom v lowercast - malih črkah in se nam pridruži sredi zasnežene sibirije kot domačin, študent ali član osebja!

forum je cenzuriran, spodnja meja besed pa znaša 450 besed!
oblačno, sneži, -8°C
november 2012





no one at the moment!
zasnova foruma je last administratork. sidebar, header, navigation in nekatere slike foruma narejene s strani irene sokolowskive. opisi in prispevki so avtorsko delo članov in jih je brez njihovega dovoljenja kaznivo jemati, ponarejati, kopirati, itd. forum gostuje na forumotionu. nekatere slike s strani deviantarta!

Share | 
 

 bridge

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatar
valerie raveneto


Število prispevkov : 91
Age : 23
Kraj : verona, italy
italy

ObjavljaNaslov sporočila: bridge   Pon Jun 25, 2012 9:30 pm

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
valerie raveneto


Število prispevkov : 91
Age : 23
Kraj : verona, italy
italy

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bridge   Tor Jun 26, 2012 2:27 am

    for matthias! smitten3

bil je šele njen prvi teden tu in okoliš ji je bil povsem neznan. pravzaprav je tukaj že bila, a od tega je minilo toliko časa, da je povsem pozabila kje je kaj in kako se do tja pride. na srečo ji vsaj španščina ni delala težav, čeprav je bila izgovarjava nekoliko smešna. kljub temu pa je znala dovolj, da ji je lahko nasmejani domačin povedal kako najti ulico, ki jo je iskala. nato sta se zapletla še v krajši klepet, ko ji je predlagal neko novo kavarnico, ki je bila malo manj znana, a dobiš tam baje sijajne tortice in še boljšo kavo. rjavolaska se je res odločila, da bo odšla tja in se dobrodušnemu neznancu še enkrat nasmehnila v pozdrav. tako rada je bila okoli pozitivnih ljudi, ki so tudi njo vedno spravili v dobro voljo. ni marala zapletenih zadev, pretiranih čustev... vse to je bilo tako nepotrebno, poleg tega pa je prinašalo le nelagodje, glede na to, da kaj drugega, že ni poznala - zakaj bi bilo torej vredno? kavarna, kamor jo je napotil, je bila res že na prvi pogled prijetna in v njej je dobila nek občutek domačnosti. morda, ker je bila tako majhna, svetla in udobna. poleg tega pa je dajala dober vtis tudi debelušna lastnica, ki se je kar naprej smejala in nekaj čebljala v španščini, kar pa je bilo seveda prehitro, da bi sama karkoli razumela. zato se je še sama smejala ter prikimavala, obenem pa upala, da ji ni postavila kakšnega vprašanja. sedla je za mizico, ki je stala čisto v kotu prostora in pa tudi tik ob oknu skozi katerega je lahko videla velik trg, ki se je kopal v soncu, ljudje pa so korakali sem ter tja in vse je bilo tako... lepo, res ni našla druge besede. svojo kavo z mlekom je naročila brez težav, nato pa iz torbice izvlekla prenosni računalnik. vedno se je lahko povsem sprostila, ko je pisala svoj roman, navsezadnje je to počela za svojo zabavo in ni bilo nikakršnih rokov, ki bi jih morala upoštevati. delala je počasi, tako kot ji je pač bilo všeč. tudi tistega dne v kavarni je malce srkala kavo, ki je bila mimogrede res odlična, potem pa še pisala. lastnica ji je prinesla še kos torte, ki naj bi jo ravnokar napravila in hja, kaeyln je preprosto uživala. vsa ta nova izkušnja in okolica sta bili zanjo nadvse navdihujoči, da je preprosto pisala in pozabila na vse ostalo- vključno z boleznijo. čas je tako hitro mineval in še preden bi se dobro zavedala, se je začelo mračiti. zato je na hitro preletela napisano, napravila še zadnji popravek, nato pa pospravila svoje reči, kavo pa spila do dna. ob spominu na prijaznost lastnice je na mizi pustila kar nekaj napitnine preden se je odpravila nazaj proti študentskemu domu. še sedaj je bilo zunaj ogromno ljudi - za nekatere se je dan zdaj šele dobro začel. sama je ubrala sedaj že dobro znano pot čez most, ki se je končal skorajda tik pred stanovanji. zaradi teme, ki je bila med drevesi, proti mostu, še toliko bolj očitna, jo je navdajal nekakšen neprijeten občutek in malce je pospešila korak, da bi čim prej prišla v varno zavetje sobe. ravno v tistem trenutku je tudi zaslišala nek glas, korake... nekoliko živčno se je ozirala okoli sebe, čeprav verjetno ni bilo nobenega razloga za strah, študentje so hodili tu skozi tudi ob dosti poznejših urah. vendar strah je bilo edino kar je čutila, vendar se ga je hkrati bala. prekleto bala. nedaleč proč od sebe je zagledala postavo, moško postavo, če je dobro videla in na srečo ni kazal nekega posebnega zanimanja zanjo, pravzaprav je bilo videti, da se sploh ne zaveda dobro kaj se pravzaprav dogaja okoli njega. hitro je stopila mimo, a naenkrat ko se je znašla na mostu, se je njen strah povečal. zaprla je oči ter nekajkrat zavzdihnila, ko je pristala na mostu, nato pa pogled usmerila k robu. kakor da bi jo vodili po deski, proti prepadu se je odpravila na rob mosta ter še preden se je zavedala, se je nekako opotekla na njegov rob. smešno, počutila se je prav omotično, v bistvu pa jo je zadela zadeva z njeno otopelostjo- preprosto se ni brigala za nič, čutila ni nič- ravno zato je imela naenkrat željo pasti v to mrzlo reko, zgolj zato, da bi kaj čutila. in najbrž bi celo storila, če ne bi zaslišala korakov za sabo in refleksno se je ozrla proti izvoru ter nedaleč od sebe zagledala rjavolasca.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
tiana bertolette


Število prispevkov : 23
Age : 22
Kraj : marseille, france
france

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bridge   Tor Jun 26, 2012 7:08 am

    for: kaelyn only

    kako zelo nad otok je bil navdušen ni mogel zagotovo vedeti, prvič je bil tu premalo časa in kamorkoli je stopil in kamorkoli je odšel zanj izhoda ni bilo. boljšega življenja in bolj veselih dni ni bilo. povsod je bilo enako samo spremenilo so se ljudje, barve, jeziki in kultura. notranjost sama pa je ostajala ista in tako je ostajal isti tudi on. zato mu otok ni mogel nuditi rešitve in izhoda za trenutek pa mu je lahko zavetje ter pobeg, pobeg od hiše ki jo je še vedno krasila družinska fotografija z charlotte na njej in spomini so se ob vsakem vstopu vračali znova in znova nazaj. tudi če si pogledal v tla ni pomagalo, vedel si da je tam in sam je tudi vedno znova in znova tako občutil tisto krivico v sebi, da ji je predlagal kaj tako norega in neumnega da je sedaj svojo sestro izgubil za vedno. vedel je pa tudi da se tega občutka nikoli ne bo znebil tako kot tudi nje ne bo več nazaj. zavzdihnil je in zavil stran od samega središča mesta nekam, nekam kjer bi preprosto se znebil ljudi in gneče ter študentskih obrazov, ki so se že radovedno obračali za njim češ kdo pa je to. bil je pač nov obraz mnogim znan, mnogim neznan odvisno kako zelo si spremljal ali arhitekturno ali modno sceno ali pa nisi spremljal ničesar, kar je bilo še najboljše izhodišče. manj si vedel bolje je bilo, vsaj tako je sam ugotovil da je bolje. čeprav pa je res da je sam bil le številka med mnogimi in kdo ve kako so drugi mislili. vsak je imel pravico do svojega, filozofske misli ki niso spadale k njemu, je počasi odmislil in se sedaj raje osredotočil na okolico okoli njega in na toplo vremo, ki jih je obdajalo in kuhalo in to kar precej. četudi je že vladala malce pozna ura je še vedno bilo kar precej suhoparno in dejstvo da sonca ni bilo ni kaj preveč pomagalo. pot pa je še vedno nadaljeval, ni vedel kam sprehajal se je po neznanih poteh toda vedel je da se kam preveč ne more izgubiti. navsezadnje ali ni na otoku ? na vse kar lahko naleti je voda na koncu poti. od tam naprej ni mogel in je bila le pot nazaj. vsa logika sveta. počasi je tako prišel do območja, kjer je v soju cestnih luči lahko zapazil most in zaslišal šumenje reke, ki je tekla spodaj. vsak šum vode ga je spomnil na kampiranje pred mnogimi leti, vsako šumenje ga je vrnilo v njegova štirinajsta leta in vrnilo ga je nazaj v smrt charlotte,kar je obudilo še bolj dekle katero je bilo pred njegovimi očmi. prekleto, bila je tako zelo podobna charlotte če bi bila sedaj v svojih letih v katerih bi morala biti. res, da ni mogel predvidevati a nekaj potez na njej je bilo tako zelo domačih in že videnih in ko je tako stala ob robu ni mogel kaj da ne bi pred seboj res narisal charlotte in da ne bi zavladala panike. moral je tam, moral jo je rešiti. moral je rešiti charlotte čeprav to ni bila ona. povlekel jo je stran in obrnil proti sebi in nekajkrat globoko vdihnil potem pa se zavedal da je charlotte mrtva in da dekle pred njim drhti od strahu zaradi njega ne mostu ali teme. . » oprosti zamešal sem te z nekom,«ter jo spustil iz svojega prijema ter naredil korak nazaj. . » res mi je žal…samo podobna si nekomu, ki ga poznam. « se je še dodatno opravičil in poskušal zlomljeno nasmehniti in jo prepričati, da je ne bo napadel kot največji kreten na tem svetu. . » si dobro ? matthias mimogrede « jo je še povprašal ter podal roko za katero je upal, da jo bo sprejela v opravičilo in pozdrav hkrati. a še vedno je bila tu še vedno slika sestre pred njegovim obrazom, ki je ob pogled na dekle ni mogel kar tako izbrisati. bila je kakor njena dvojčica, čeprav je vedel. dekle ni charlotte in nikoli ne bo. charlotte je bila mrtva a nekako še vedno ni bila pozabljena, ne v njegovem srcu ne v srcu domačih, ki za razliko od njega niso nosili krivde. on pa jo je in prav z njo je moral živeti.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
amélie fontaine


Število prispevkov : 20
Age : 23
Kraj : nantes, france

ObjavljaNaslov sporočila: Re: bridge   Čet Jun 28, 2012 9:19 pm

    for Etienne

    S starimi supergami je podrsavala po lesenih ploščah na obali, ki jih je prekrila tanka plast obalnega peska. Opazovala je kako je njena koža ob sončnem zahodu spremenila barvo. V njej je prepoznala zlato rumen lesk, ki se je skoraj popolno skladal z barvo oranžnega neba nad horizontom. Z dlanmi je naredila trikotnik in vanj skušala ujeti žareče sonce, ki je padala proti lesketajoči se gladini karibskega morja. Njene oči so bile priprte, lase ji je veter razpihaval na čelu, njeno počutje pa je izdajal zadovoljen nasmešek na obrazu. Želela si je, da bi s seboj vzela svoj fotoaparat in z njim ujela nekaj prelepih večernih trenutkov. A izleta na plažo sprva ni načrtovala, zato se je zdaj na deskah vrtela le v svojih visokih kratkih hlačah in sivi majčki s kratkimi rokavi. Pri sebi je imela le ključ njene sobe in stara sončna očala, ki so počivala nekje med razmršenimi lasmi. Bilo je poletje, obveznosti ploh ni imela, zato ni bilo z brezciljnimi sprehodi prav nič narobe. Že od malih nog je Amélie znala uživati v samoti. Seveda v tistem trenutku ni bila v popolni osami, saj so se mimo nje sprehajali številni turisti z vseh koncev sveta. A nihče se ni brigal zanjo in tako je bilo prav tako, kakor da bi bila povsem sama z morjem. Roke je vzdignila v zrak, se nekajkrat hitro zavrtela okoli svoje osi, nato pa z lesenih desk odskočila v segret pesek v katerega so se zakopale njene noge. Stekla je do vode in zmočila svoje dlani, nato pa z jezikom okusila sol in se spačila. Še nekaj časa je čepe mirno namakala roke v toplo morje in pustila, da so se njene misli sprehodile vse od njene rodne Francije pa do tega karibskega otoka, kjer se je nahajala tisti trenutek. Spet se je nasmehnila in se sesedla na tla, nato pa dlani zagrebla v moker pesek in glavo zvrnila nazaj, da je z zaprtimi očmi lahko poslušala valove. Bilo je tako prijetno, tako neresnično. Kako daleč so bile njene težave z zaključnimi izpiti in kako daleč je bila njena dekliška soba. Bilo je smešno kako prazna je naekrat postala njena glava in kako vseeno je bilo kaj se je dogajalo okoli nje. Po nekaj minutah se je pobrala na noge in očistila pesek z dlani in se odpravila v smeri mesta. Večine ljudi na kampu sploh ni poznala, saj je bilo to njeno prvo leto, nekateri pa so na ta otok prihajali že vrsto let. Sprva se je na nekaterih delavnicah med njimi počutila zelo drugačno in celo nesprejeto, a je kaj kmalu ugotovila, da ni edina katere prvo leto je to. Sama je jezikovni kamp goreče potrebovala, saj iz predhodnjega šolanja ni odnesla veliko jezikovnega znanja. Tekoče je govorila le francoščino in angleščino. Sicer njen bodoči poklic zobozdravnice od nje ni zahteval, da postane prava poliglotka, a ni se želela v tako strokovnih vodat gibati brez znanja vsaj treh tujih jezikov. Njene ambicije so bile že od nekdaj zelo visoke in biti boljša od drugih tako v poslovnem ali šolskem svetu ji je veliko pomenilo. Čeprav si ni priznala, je bila Amélie izredno tekmovalna mlada dama. Prišla je do mosta tik pred centrom mesta, a kljub temu, se je zdel v tistem trenutko kraj bolj samoten, kot hišica na drevesu pred njihovimi apartmaji. S komolci se je naslonila na ograjo in pustila vetru, da je zapihal skozi njene rjave lase. Že po kakšni minuti se je tišina razblinila, ko je zaslišala moške korake, ki so se bližali mostu. Odprla je oči in še naprej strmela v daljavo, ko pa so se koraki ustavili, se je morala obrniti in preveriti, kdo je »vsiljivec«, ki moti njen mir. Žal to ni bil popoln neznanec. Na mostu je stal Etienne, njen skrivni oboževalec, ki pa še zdaleč ni bil skrivni. V tistem trenutku si je zaželela množice, da bi se skrila vanjo in se ji ne bi bilo treba zaplesti v pogovor z njim. A to je bilo nekoliko nemogoče, saj sta se gledala naravnost v oči. Nekoliko naveličano je spustila roko z ograje in se mu prijazno nasmehnila. »Hej!« ga je pozdravila in se s hrbtom varno naslonila na kovinsko mejo ograje za njo. »Tale otok je res majhen,« se je namuznila. Kljub temu, da si je želela izboljšati znanje tujih jezikov, je cenila, da je lahko vsaj z njim govorila po domače, francosko.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil

Sponsored content



ObjavljaNaslov sporočila: Re: bridge   

Nazaj na vrh Go down
 

bridge

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
restless hearts :: RESTLESS HEARTS SLEEP ALONE TONIGHT :: archives :: I. year-